Jedro

Če iz opisa očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti izhaja, da gre za kršitve z znaki kaznivega dejanja (tatvina, ponarejanje listin), velja enoletni in ne šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Slovenj Gradcu razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke št. 99-02, z dne 15.3.1999 in odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.9.1999 ter odločbo nadzornega sveta tožene stranke z dne 30.11.1999. Sodišče prve stopnje je ustavilo disciplinski postopek zoper tožnika in naložilo toženi stranki, da plača tožniku 50 % razlike v plači do polne plače za čas od 15.3.1999 do 6.12.1999, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Tožena stranke je dolžna tožniku od 7.12.1999 dalje plačati morebitno prikrajšanje pri plači, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za tožnika v primeru prikrajšanja obračunati in plačati vse prispevke za socialno varnost ter davek od nadomestila plač. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in z delom pridobljenim delovnim zmožnostim. Dolžna je tožniku povrniti povzročene stroške postopka v višini 95.283,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba je utemeljena. Tožena stranke v pritožbi navaja, da je v odgovoru na tožbo tožeče stranke eksplicitno navedla, da imajo kršitve delovne obveznosti tožeče stranke znake kaznivega dejanja, kar bistveno vpliva na zastaralne roke, ki jih opredeljuje 67. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Ta v 3. odstavku določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara po enem letu od dneva, ko je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oz. po 18. mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Nadalje pritožba navaja, da je že v odgovoru na tožbo tožena stranka navedla, da je z bolniškim staležem tožeča stranka tako ovirala disciplinski postopek, da je bila, če bi vztrajali pri roku 6 mesecev, samo enkrat brez bolniškega staleža in to samo zaradi tega, ker ji zdravnik še ni podaljšal bolniškega staleža. Razen tega očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni spuščalo v vsebinsko obravnavo in presojo očitanih kršitev, saj je šlo za prisvajanje premoženja tožene stranke po delavcu, ki mu je bilo to premoženje zaupano. Zaradi zadržanosti direktorja na obravnavi dne 10.2.2000 je bilo prvostopenjskemu sodišču predloženo opravičilo, ki pa iz neznanih razlogov opravičila ni upoštevalo in kljub odsotnosti izvedlo glavno obravnavo, na kateri bi lahko bila podana vsa dejstva. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da so pritožbene navedbe utemeljene. Iz disciplinske odločbe tožene stranke izhaja, da so bile očitane tožniku hujše kršitve po 19., 21., 25. in 30. alinei 52. člena pravilnika o delovnih razmerjih. To pa so 19. alinea "vodenje poslovne dokumentacije v nasprotju s predpisi o blagajniškem poslovanju", 21. alinea "pridobitev neopravičene premoženjske koristi v zvezi s svojim delom", 25. alinea "tatvina" in 30. alinea "ponarejanje listin in dajanje krivih podatkov z namenom preslepitve". Že iz teh opisov hujših kršitev izhaja, da gre za očitane hujše kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja. Sodišče je napačno uporabilo 1. odstavek 67. člena ZTPDR. Za pravilno uporabo 3. odstavka istega člena pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zastaranje še ni nastopilo, saj zastara začetek disciplinskega postopka po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca; samo vodenje disciplinskega postopka pa zastara po enem letu, odkar je bila kršitev storjena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila zahteva za disciplinski postopek izdana dne 15.3.1999 in 28.4.1999, in istega dne uveden disciplinski postopek, dokončna odločitev v disciplinskem postopku pa je bila sprejeta na seji nadzornega sveta dne 26.11.1999. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo najpozneje 28.10.1999, saj bi sodišče moralo upoštevati z zakonom določen enoletni zastaralni rok. Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo. Zato druge pritožbene navedbe niso odločilne. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, s katerimi bo preizkusilo zakonitost obstoja očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, kakor tudi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pritožbi je bilo treba ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških in ga pridržati do končne odločitve.