Jedro

Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba, je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kr 76/2008 z dne 12.9.2008 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča III K 131/2004 z dne 7.2.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 923/2006 z dne 19.4.2007 in obsojencu izreklo kazen 4 mesece zapora. V plačilo je obsojencu naložilo stroške postopka za preklic pogojne obsodbe. Pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Kp 1449/2008 z dne 18.12.2008 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Predlaga še, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve v zadevi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP najprej podal mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru ni dopustna, ker izpodbija sodbo, ki je bila izrečena na podlagi posebnega postopka, to je postopka za preklic pogojne obsodbe, obsojenec pa je že imel možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba. Navaja, da ima nova zahteva pojmovno zelo omejen domet, saj je mogoče v njej uveljavljati le morebitne kršitve v postopku preklica pogojne obsodbe, ki je v dejanskem in pravnem pogledu veliko ožji kakor kazenski postopek, ki pripelje do obsodilne sodbe. Po stališču vrhovnega državnega tožilca tehnično ni dvoma, da tudi v tem postopku lahko pride do kršitev, zaradi katerih je v splošnem mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, toda to se lahko zgodi po njegovem še v celi vrsti drugih situacij, v katerih zahteva ni dovoljena. Opozarja še, da je treba upoštevati, da je takšna zahteva izredno pravno sredstvo, katerega uporaba pride v poštev le, če je izrecno predvideno in sistemsko ni nobenega razloga, da bi njen domet kakorkoli širili, prej nasprotno. Zaključuje, da bi v konkretnem primeru šlo za nenavaden primer zahteve za varstvo zakonitosti zaradi sankcije, kar pa nikakor ni tipično za zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede konkretne zahteve, ki je predmet obravnave, pa vrhovni državni tožilec ugotavlja, da se sicer sklicuje na kršitev zakona, v resnici pa se ukvarja z ugovori zoper dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči v postopku preklica pogojne obsodbe, torej na razloge, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

B.

4. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo in zagotoviti enotno uporabo zakona. To pravno sredstvo zagotavlja pravilno uporabo zakona tako v javnem interesu kot v interesu stranke, še posebej v primerih, v katerih bi pravne napake (lahko) imele hude posledice za obsojenca (obdolženca). Odločanje o preklicu pogojne obsodbe oziroma njen preklic povzroči spremembo sankcije, izrečene obsojencu; sankcija opozorilne narave se spremeni v efektivno kazen zapora ali denarno kazen, to je v sankcijo, ki lahko močno poseže v prostost ali premoženje. Za preklic pogojne obsodbe morajo biti izpolnjeni materialnopravni pogoji, določeni v kazenskem zakonu in mora biti izveden na podlagi postopka, kot ga določa ZKP. Iz teh razlogov je dosedanja sodna praksa štela, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba.

5. Pritrditi je mnenju vrhovnega državnega tožilca, da v obravnavanem primeru vložnik zahtevo oziroma uveljavljani kršitvi zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. točko prvega odstavka 420. člena, to je kršitev 170. člena ZKP, opira na zatrjevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obsojenčeve zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, s tem pa uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Takšna zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti.

6. Ob upoštevanju slabih premoženjskih razmer obsojenca ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.