Jedro

Ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo in Avstrijo zapustil po lastni volji, kljub temu da je tam prej podal prošnjo za mednarodno zaščito. Njegov prihod v Slovenijo ni bil prostovoljen, temveč ga je v Novi Gorici prijela policija - tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo. Za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka prosilca za mednarodno zaščito A.A. pridržala za namene predaje na prostore in območje Centra za tujce, …, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Odločila je še, da se prosilec za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 9. 2016 od 14.05 ure do predaje odgovorni državi članici, kar vse mora biti opravljeno najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec dne 8. 9. 2016 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji za mednarodno zaščito, pa je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji ter v Republiki Avstriji.

3. Tožena stranka v nadaljevanju tudi navaja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je prosilca dne 7. 9. 2016 obravnavala Policijska postaja Nova Gorica skupaj s še štirimi tujci. Iz policijske depeše PP Nova Gorica z dne 7. 9. 2016 izhaja, da so tujci državljani Afganistana, ter da so dne 7. 9. 2016 vstopili v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije z vlakom. V Republiko Slovenijo so prišli okoli 5 ure zjutraj, kjer so na železniški postaji kupili vozovnico do Nove Gorice in se tja z vlakom odpeljali. V Novi Gorici so bili tudi prijeti. Ob 15.40 istega dne so v postopku s policisti zaprosili za mednarodno zaščito. Pridržanje je bilo prekinjeno, odpeljani so bili v Azilni dom. V postopku so policisti PP Nova Gorica ugotovili, da je prosilec za mednarodno zaščito v Avstrijo pripotoval skupaj s štirimi državljani Afganistana. Vstopili je iz Madžarske v noči iz 31. 8. 2016 do 1. 9. 2016. Istega dne so bili prijeti s strani avstrijske policije in odpeljani v tamkajšnji nastanitveni center ter dobili azilne izkaznice.

4. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na Uredbo Dublin III. Po prvem odstavku 3. člena ta uredba določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna. Zato je Ministrstvo za notranje zadeve RS za prosilca pristojnemu organu Republike Avstrije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je zaprosilo za nujen odgovor.

5. V nadaljevanju tožena stranka obrazlaga drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Meni, da mej prostega preudarka s svojo odločitvijo ni prekoračil, saj je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji ter Republiki Avstriji. To ga ni zadržalo, da ne bi države zapustil in odšel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, a šele po prijetju s strani slovenskih policistov. Okoliščine v katerih je prosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v Republiko Italijo. Prosilec je predhodno pred vstopom v Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo prečkal še članico Republiko Madžarsko, v kateri bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil in je raje nadaljeval svojo pot. Na podlagi navedenega je pristojni organ prepričan, da je prosilec izrazito begosumen. Pri tem pristojni organ z uporabo inštituta mednarodne zaščite in posledično povečano begosumnostjo prosilca upošteva dejstvo, da je prosilec uradni osebi Azilnega doma v razgovoru ob predaji prošnje za mednarodno zaščito zamolčal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Republiki Bolgariji in v Republiki Avstriji. Tožena stranka izraža še prepričanje, da je za nadaljevanje postopka prosilcu potrebno omejiti gibanje s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Tam je mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

6. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-2). Ugotavlja, da je treba presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma ter v zvezi s tem navaja, da v Azilnem domu naloge varovanje zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območju Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih na območju Azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje Azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le ta na čisto drugem koncu območja Azilnega doma, ali pa so Azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

7. Tožena stranka svojo odločitev, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce opira tudi na sodno prakso na primer sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 oziroma opr. št. I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014. Poudarja, da je o tem odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa kot je na primer pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena. Ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhodom iz Azilnega doma, bi prosilec lahko odšel v drugo državo ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav članic na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji ter v Republiki Avstriji. Tam ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil Azilni dom in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ni takoj ob vstopu v državo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil na poti v Republiko Italijo prejet s strani PP Nova Gorica. Pristojni organ ugotavlja, da obstoja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, s čimer bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

8. Tožeča stranka v tožbi izpostavlja, da jo vlaga iz izpodbojnih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Meni, da bi v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, saj meni, da pri tožeči stranki na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) ter sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstoja znatna nevarnost, da bi tožeče stranka pobegnila. Standardu „velike nevarnosti“ tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni zadostila, da bi lahko tožeči stranki omejila gibanje. Tožeča stranka trdi, da na podlagi navedb, ki jih je podala ob predaji prošnje, ne najde razlogov o obstoju znatne nevarnosti pobega. Zakaj je tožnik zapustil Avstrijo je utemeljil s pomoto, da se je usedel na narobni vlak za Slovenijo, pri tem pa je izgubil dva brata stara devet in enajst let. Želi si nazaj v Avstrijo, da bi poiskal brata. Po mnenju tožeče stranke sicer obstaja nevarnost, da bi tožnik zaradi svoje družine želel oditi nazaj v Avstrijo, vendar ta nevarnost ob primerni obrazložitvi ne obstaja. Ob uveljavitvi sklepa predaje, bo po vsej verjetnosti predan avstrijskim državnim organom, ki mu bodo lahko lažje pomagali, kot če bi sam odpotoval v Republiko Avstrijo. Da je ukrep pridržanja lahko nepotreben, je mogoče razbrati tudi iz medicinske dokumentacije. Prosilcu bi odprt Azilni dom omogočil večjo svobodo gibanja in posledično manjšo utesnjenost napada zaradi depresije in občasne izgube zavesti. Meni, da ukrep pridržanja tožene stranke tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožeče stranka ni begosumna. Izpodbijani sklep je dejansko tudi neupravičen poseg v pravico do osebne svobode tožeče stranke. Osnovno oskrbo gre enačiti z zaporom zaprtega tipa, ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti, kar pa za prosilce ni dopustno. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

9. V nadaljevanju pa na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišču še predlaga, da odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe na način, da do pravnomočne odločitve o zadevi uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Meni, da bi se z izvrševanjem ukrepa tožeči stranki prizadelo nepopravljivo škodo. Sklicuje se na kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah, citira tudi dosedanjo prakso tega in Ustavnega sodišča. Poudarja, da pot do pravnomočne rešitve primerov glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje omejitve gibanja, vedno lahko traja nekaj mesecev, kar ponazori z opravilnimi številkami primerov v podobnih zadevah.

10. Glede na navedeno sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

11. Tožena na stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Sodišče je v zadevi dne 22. 9. 2016 opravilo glavno obravnavo, na kateri je bil prisoten tako tožnik s svojim pooblaščencem kot tudi pooblaščenka tožene stranke.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namene predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje.

15. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa še določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznemu primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadržanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, organ odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

16. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za sklep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kar je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 26/2016 dne 15. 3. 2016 jasno zapisalo. V omenjeni odločbi je sprejelo tudi stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9., 10. in 11. Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Omenjena direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (na primer ločitev od navadnih zapornikov člen 10. Recepcijske direktive). Nadalje je Vrhovno sodišče navedlo, da je pri uporabi pooblastil za pridržanje iz člena 28. Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko 1 člena 2. te Uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom, je v prosti presoji zakonodajalca v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča ustrezno uporabo v okviru člena 28. Uredbe Dublin III. S tem je Vrhovno sodišče še ugotovilo, da je opredelitev pojma nevarnost pobega izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnost pobega določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. V slovenski zakonodaji so tako določeni objektivni kriteriji, na podlagi katerih je mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega.

17. V že zgoraj citirani zadevi je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske Unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski Uniji, ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča velja za obravnavani primer.

18. Po mnenju sodišča tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pritožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in iz države pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Pri tem na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja in njegove nasprotujoče izjave v postopku. Za presojo standarda znatne nevarnost pobega ne zadostuje zgolj upoštevanje navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, (kot skuša to sedaj prikazati v tožbi), pač pa ugotovitve celotnega dokaznega postopka.

19. Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji in v Avstriji, saj so mu bili v omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac. Zastopnica tožene stranke je pri tem na obravnavi izpostavila, da je iz sistema Eurodac razvidno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tako v Bolgariji, kot tudi v Avstriji. V nasprotnem primeru bi bili njegovi prstni odtisi zavedeni kot odtisi tujca. Tožnik je obe državi zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan, kar med strankama ni sporno. Prav tako je prosilec uradni osebi Azilnega doma v razgovoru ob predaji prošnje za mednarodno zaščito zamolčal, da je za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil v Bolgariji in Avstriji. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da omenjena dejstva ustrezajo objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, in ki med drugim utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Ob predaji prošnje v Republiki Sloveniji je tožnik izpovedal, da sploh ni želel v Slovenijo, da se je zgodila pomota, da se je usedel na vlak za Slovenijo. Želi si, da bi odšel v Avstrijo, kjer bi lahko poiskal brata, ki sta tam nekje v kampu in ju je nekje izgubil. Istočasno je izpostavil, da je v Avstriji že zaprosil za mednarodno zaščito, ter da je zapustil omenjeni postopek ter ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. V upravnem spisu je še tožnikova izjava v prevodu, v kateri navaja, da je v Avstriji situacija slaba za begunce in da niso skrbeli zanj. Zaradi tega je zapustil Avstrijo. Sicer mu je v Avstriji veliko ljudi reklo, da je Slovenija lepa država in da zelo skrbi za begunce. Iz tega razloga tudi želi mednarodno zaščito v Sloveniji. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve -policije z dne 7. 9. 2016 pa še izhaja tožnikova izjava, da je v času razgovora s tujci v nastanitvenem centru v Avstriji izvedel, da se čaka na azil več kot osem mesecev. Prav tako so osebe v nastanitvenem centru čakale na obroke hrane po uro ali dve oziroma več preden so hrano dobili, saj je bila velika gneča. Zaradi omenjenega so se z drugimi prosilci odločili, da gredo v Slovenijo, saj so slišali, da se azil odobri prej. Odšli so na Dunaj in nato na vlak za Slovenijo. Tam so si kupili vozovnico do Nove Gorice in se z vlakom odpeljali do nje, v Novi Gorici pa so bili prijeti s strani policije. Na glavni obravnavi pa je tožnik še izpovedal, da je bil v Bolgariji 27 dni zaprt v zaporu, potem pa so ga odpeljali v odprt kamp. Policisti tam naj bi mu rekli, naj čim prej zapusti državo, vendar se je potem sam odločil, da bo odšel, ker je bila situacija slaba. Odšel je ilegalno.

20. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo in Avstrijo zapustil po lastni volji, kljub temu da je tam prej podal prošnjo za mednarodno zaščito. Njegovo prihod v Slovenijo ni bil prostovoljen, temveč ga je v Novi Gorici prijela policija, kar je razvidno iz listin v spisu. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) pa je nesporno dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce. To potrjuje sodišče v prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država. V zvezi z navedbo tožnika, da si želi v Sloveniji bivati na odprtem oddelku (tudi zaradi zdravstvenih težav), in da ne bi pobegnil drugam, pa sodišče pripominja, da tožnikovo dosedanje obnašanje te navedbe ne potrjuje. Tožnik je namreč tako v Bolgariji kot Avstriji nesporno bil na odprtem oddelku, pa slednje ni bilo razlog, da bi počakal na dokončanje postopkov.

21. Ugotovljene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in odšel predvidoma v Italijo (v smeri katere je potoval) ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Tožbeni očitek, da obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni zadostna, po navedenem ni utemeljen. Pri tem sodišče še pripominja, da odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji kot to sicer zmotno ugotavlja tožena stranka, temveč na ugotovitvi, ali so podani z Uredbo Dublin III predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu. Slednje pa je bilo v konkretnem primeru storjeno.

22. Tožbeni razlog, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila upoštevno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek ukrepa pridržanja, je neutemeljen. V danem primeru je na podlagi izvedenih dokazov mogoče pritrditi ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ki potrjuje znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III.

23. Načelo sorazmernosti je vsebovano tudi v členu 28. uredbe Dublin III, vendar je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da z milejšim ukrepom cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen, in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna. Razloge za svojo odločitev je tožena stranka ustrezno obrazložila, zato očitek glede pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi s tem ni utemeljen. Po ustaljeni sodni praksi, izraženi tudi v stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016, presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke. Vendar pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Tožena stranka je v obravnavani zadevi že obrazložila, zakaj je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstoja znatna nevarnost pobega glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma. Tožena stranka je pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkoviti uporabiti manj prisilnega pridržanja v Azilnem domu. Sodišče se tako strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pred določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce, na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

24. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči. 26. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne določbe kot to določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, je bilo v obravnavanem primeru s sodbo pravnomočno odločeno. S tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tako tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakonu oprto osebno korist.