Jedro

V primeru, ko je vložena zahteva za uveljavljanje statusa in pravic na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih iz leta 1995, ne velja rok iz 96. člena tega zakona. Navedena določba namreč omogoča uveljavljanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida tistim vojnim invalidom, ki tega statusa po prejšnjih predpisih, glede na strožje pogoje, niso mogli uveljaviti. Za to kategorijo oseb je zakonodajalec določil poseben rok - dve leti od uveljavitve zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7. 7.1997 in zadevo vrnilo toženi stranko v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 9.9.1996, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida, vloženo dne 12.7.1996. Tožena stranka je, enako kot prvostopni upravni organ presodila, da je tožnikova zahteva, ob upoštevanju določbe 3. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95), prepozna. Tako presojo je tožena stranka oprla na ugotovitev, da je tožnik prošnjo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi posledic bolezni, ki naj bi nastala v času služenja vojaškega roka v letu 1977, prvič vložil dne 6.12.1993, to je po preteku roka iz 97. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 68/81 in naslednji).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da za odločanje o zahtevi za priznanja statusa in pravic mirnodobnega vojaškega invalida, ki jo je tožnik vložil po uveljavitvi ZVojI, ne more biti pravna podlaga ugotovitev, da je bila prva tožnikova zahteva iz leta 1993 zavrnjena, ker je bila vložena po preteku roka, določenega v ZTPVI. ZTPVI je namreč z uveljavitvijo ZVojI, to je dne 1.1.1996 prenehal veljati in torej ob odločanju ni več veljal. Zato je za odločanje v tej zadevi pravno relevantno le, ali je tožnikova zahteva pravočasna glede na določbo 3. odstavka 121. člena ZVojI. To določbo je po presoji sodišča razlagati tako, da ne glede na rok iz 96. člena ZVojI, omogoča uveljavitev statusa in pravic vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni in poslabšanja te bolezni, dobljene v okoliščinah po prejšnjih predpisih, še dve leti po uveljavitvi ZVojI. Drugačna razlaga je v nasprotju z načelom socialne države.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI. Navaja, da se pravočasnost tožnikove zahteve sicer res presoja po ZVojI, vendar z upoštevanjem roka, določenega v 96. členu ZVojI. Izjema so le tisti vlagatelji, ki so si zaščitili rok po prej veljavnih predpisih v smislu določbe 4. odstavka 121. člena ZVojI. Določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI sta bili v zakon vnešeni z namenom, da se osebam, ki so v preteklosti že uveljavljale status vojaškega mirnodobnega invalida, pa tega statusa zaradi prenizkega odstotka invalidnosti niso mogle uveljaviti, omogoči, da izkoristijo ugodnost novega zakona v pogledu minimalnega odstotka invalidnosti, v dveh letih po njegovi uveljavitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne.

O pritožbi tožene stranke zoper v uvodu navedeno odločbo je Vrhovno sodišče RS že odločilo s sodbo, št. I Up 236/2000-5 z dne 17.1.2003, s katero je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zavrnilo. Presodilo je, da v tožnikovem primeru ni podlage za uporabo 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI, ker tožnik zahteve ni vložil v petletnem roku.

Tožnik je zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS ugodilo in z odločbo, št. Up-224/03-15 z dne 19.1.2006, razveljavilo navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih predloženih upravnih spisov ter v določbi 3. odstavka 121. člena ZVojI, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Iz jezikovne razlage te določbe izhaja, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, lahko vložila oseba v roku dveh let po uveljavitvi ZVojI, če je okvara zdravja, ki je posledica bolezni ali poslabšanja bolezni, nastala v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI. Za osebo, ki tako kot tožnik, uveljavlja status vojaškega mirnodobnega invalida, je torej pomembno, da je dobila okvaro zdravja v miru pri opravljanju vojaške dolžnosti ali v zvezi z njenim opravljanjem ali pri opravljanju dolžnosti v vojaški šoli (tako v 1. odstavku 3. člena ZVojI, podobno v 1. odstavku 12. člena ZTPVI). Zahtevo mora vložiti v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, sicer je prekludirana. Iz navedene jezikovne razlage določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI jasno izhaja, da se ta določba uporablja za vse osebe, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni v okoliščinah, odločilnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa še niso pridobile. Drugi pogoji za uporabo te določbe niso zahtevani. Zato za razlago tožene stranke, da v obravnavani zadevi, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi 3. odstavka 121. člena ZVojI, velja rok iz 96. člena ZVojI, ni podlage. Namen določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI je omogočiti uveljavljanje statusa tistim vojnim invalidom, ki tega statusa po prejšnjih predpisih, glede na strožje pogoje, niso mogli uveljaviti. Za to kategorijo oseb je zakonodajalec določil poseben rok - dve leti od uveljavitve ZVojI. Podlaga za razlago tožene stranke tudi ne more biti določba 4. odstavka 121. člena ZVojI, na katero se sklicuje v pritožbi. Navedeno določbo je namreč Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo, št. U-I- 170 /05 z dne 19. 1. 2006 z utemeljitvijo, da ni jasno, za katere pravne položaje naj bi se ta določba uporabljala, glede na to, da določba 3. odstavka 121. člena ZVojI pokriva vse dejanske in pravne položaje vojaških mirnodobnih invalidov v prehodnem obdobju.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.