Jedro

Posledica Actio Pauliana ni absolutna, retroaktivna razveljavitev pravnega dejanja dolžnika in toženca, ki se izpodbija. Tožba ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek v tretji točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se glasi: "Tožena stranka U. A. je dolžan v korist tožečih strank vzpostaviti lastninsko stanje nepremičnin, kot je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 28.12.1994 in nepremičnine vl. št... k.o... vrniti v last in posest darovalca U. D., roj. 24.11.1961, stanujočega V. ter tožečima strankama izstaviti za vpis lastninske pravice v njegovo korist ustrezno listino, ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba, v roku 15 dni, pod izvršbo." V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je darilna pogodba, sklenjena med D. U. kot darovalcem in tožencem, proti tožnikoma brez pravnega učinka, zaradi česar je dolžan toženec trpeti, da se terjatev tožnikov v znesku 8.149.904,44 SIT poplača iz nepremičnin vl. št... k.o... Tožencu je naložilo, da mora nepremičnine vl. št... k.o... vrniti v last in posest darovalcu D. U., tožnikoma pa izstaviti ustrezno listino za vpis lastninske pravice na ime darovalca D. U. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je toženec dolžan povrniti tožnikoma v znesku 311.920 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo trditev toženca, da mu je obdarjenec, ki je njegov najstarejši sin, potem ko je postalo jasno, da ne bo mogel prevzeti posestva in z njim gospodariti, darilo le vrnil. Nemoralno in nepravično je, da se z izpodbijanjem zakonito vrnjenega darila okoristi tretji na račun prvotnega darovalca.

Vrnitev darila je bila le po formi neodplačen posel, po svoji vsebini pa je predstavljala moralno obvezo darovalca. Sodišče bi moralo tudi ugotoviti, ali sta se toženec in njegov sin ob vrnitvi darila zavedala, da je njuno razpolaganje na škodo upnikov. Obe sodišči pa sta kršili tudi osnovna načela postopka. Razlogi so pomanjkljivi, zato sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Kršeni sta bili tudi določbi 3. in 7. člena ZPP. V zadevi opr. št. II Cp 1170/98 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, ki je skladno z revizijskimi trditvami. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Začasna odredba naj se odpravi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilni. Zato naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77. Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, v pravdi ni bilo. Druge kršitve pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Revizija zatrjuje, da so določbe ZPP/77 kršene zato, ker je sodišče dopustilo razpolaganja strank, ki nasprotujejo morali (3. člen ZPP/77), ker ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev (7. člen ZPP/77) in ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77).

Po presoji revizijskega sodišča ni podana nobena od zatrjevanih procesnih kršitev. V pravdnem postopku lahko stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki (prvi odstavek 3. člena ZPP/77).

Sodišče ne prizna razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali morali (tretji odstavek 3. člena ZPP/77). Revizija ne pove, katera razpolaganja pravdnih strank, ki naj bi jih sodišče priznalo (pa jih po mnenju revizije ne bi smelo), so bila storjena med postopkom. Ob pregledu pravdnega spisa revizijsko sodišče takih razpolaganj strank ni zasledilo. Trditev revidenta o obstoju "razpolaganj strank med postopkom, ki so nasprotovala prisilnim predpisom in morali, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo dovoliti" je le pavšalna, neobrazložena in zato v celoti neutemeljena. Enako velja za revizijski trditvi, da sta sodišči druge in prve stopnje ravnali v nasprotju z določbo 7. člena ZPP/77 in da sta zagrešili bistveno kršitev pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Tako sodba sodišča druge stopnje kot tudi sodba sodišča prve stopnje imata obširne razloge, ki zajemajo prav vsa za odločitev v tej pravdni zadevi potrebna pravno odločilna dejstva. Odločitvi obeh sodišč je mogoče tudi preizkusiti.

Ob upoštevanju pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sta obe sodišči po presoji revizijskega sodišča (razen glede učinkov izpodbijanja, o čemer bo govor v nadaljevanju obrazložitve) pravilno uporabili tudi materialno pravo. Te pravno odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč so naslednje: - s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.2.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.6.1997, je bilo družbi U. - T., d.o.o. L. in D. U. naloženo, da morata nerazdelno plačati tožnikoma 8.149.904,44 SIT; - z darilno pogodbo z dne 18.12.1994, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena dne 18.9.1995, je D. U. podaril tožencu nepremičnine, ki so vpisane pri vl. št... k.o...; - dolžnik tožnikov D. U. nima na razpolago dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti do tožnikov; - darovalec D. U. je sin toženca A. U. (obdarjenca).

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 280. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 280. člena ZOR). V postopku je bilo ugotovljeno, da D. U. kot dolžnik tožnikov, zaradi izpodbijanega razpolaganja z nepremičnim premoženjem, nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožnikov. D. U. je z nepremičninami, ki so vpisane pri vl. št... k.o..., razpolagal tako, da jih je podaril tožencu, ki je njegov oče. Razpolaganje z darilno pogodbo je neodplačno razpolaganje. Zato se šteje, da je D. U. kot dolžnik tožnikov vedel, da z darilno pogodbo, kot neodplačnim razpolaganjem s svojim premoženjem, škoduje tožnikoma kot upnikoma. Za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj se ne zahteva, da mora tudi pridobitelj (v obravnavanem primeru toženec kot obdarjenec) vedeti (ali bi moral oziroma mogel vedeti), da ima dolžnik škodovalni namen (tretji odstavek 281. člena ZOR). Zato toženčeve trditve, da ni vedel, da mu sin podarja nepremično premoženje z namenom oškodovanja tožnikov kot upnikov, pravno niso odločilne. Sodišči druge in prve stopnje sta tedaj določbi 280. in 281. člena ZOR pravno pravilno uporabili, zaradi česar nasprotne revizijske trditve niso utemeljene.

Čeprav revizija tega izrecno ne uveljavlja, pa je revizijsko sodišče v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) ugotovilo, da odločitev v tretji točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da mora vzpostaviti glede nepremičnin, ki so bile predmet darila, prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki jo je pritožbeno sodišče tudi potrdilo, ni v skladu z določbami ZOR o učinkih izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Po določbi 284. člena ZOR v primerih, ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje (v obravnavanem primeru darilna pogodba) učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. S to določbo ZOR poudarja relativnost pravnih učinkov izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, kar z drugimi besedami pomeni, da actio Pauliana nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija in ki sta ga opravila dolžnik in toženec, ampak ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje (v obravnavanem primeru darilna pogodba) v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti. Odločitev v tretji točki izreka sodbe sodišča prve stopnje o "vzpostavitvi lastninskega stanja pred sklenitvijo darilne pogodbe" zato ni v skladu z določbo 284. člena ZOR. V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji tako ugodilo, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZPP/77).

V reviziji je tožena stranka tudi predlagala, da naj revizijsko sodišče "odpravi v postopku pred sodiščem prve stopnje izdano začasno odredbo". Sklep o izdaji začasne odredbe ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zato tega sklepa ni mogoče preizkušati v revizijskem postopku (400. člen ZPP). Sicer pa je tožena stranka prezrla, da v postopku pred sodiščem prve stopnje izdana začasna odredba ne velja več. Veljala je namreč le do pravnomočne rešitve pravdnega postopka (četrti odstavek II. točke sklepa sodišča prve stopnje).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 166., 154. in 155. člena ZPP. Revizijski uspeh tožene stranke je minimalen, pa še ta ni rezultat revizijskih trditev, ampak preizkusa, ki ga je naredilo revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato mora tožena stranka sama trpeti stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP/77). Odločitev, da mora sama trpeti stroške revizijskega odgovora pa velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila, vendar pa stroškov njenega revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki bi bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP/77).