Jedro

Pridevnik "službeno stanovanje" označuje objektivno pravno kvaliteto stanovanja, neodvisno od tega, ali ima tisti, ki v njem stanuje, stanovanjsko pravico, ali pa le pravico do začasne uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da morata toženi stranki tožnici prodati stanovanje v II. nadstropju postajnega poslopja železniške postaje XY in to po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) o privatizaciji stanovanj.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno razširilo uporabo 40. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), ko pravi, da naj bi bilo stanovanje službeno tudi, če bi morda takratno Železniško gospodarstvo dodelilo stanovanje kateremu od svojih delavcev, ki pa ne bi opravljal službene dolžnosti, povezane s samo železniško postajo. ZSR je namreč v 40. členu točno določil, katero stanovanje se šteje za službeno. In te določbe ni mogoče široko razlagati. Dejstvo je, da tožnica nikoli ni opravljala službene dolžnosti, ki je bila zvezana s stavbo, v kateri je sporno stanovanje. Vedno je opravljala službene dolžnosti v zvezi z računovodstvom oziroma knjigovodstvom in to ne samo v zvezi z delovanjem same železniške postaje, v kateri je stanovanje, ampak za celotno organizacijo. Tega dela ni nikoli opravljala v sami stavbi, kjer je stanovanje. To pomeni, da je pravni prednik prve tožene stranke odredil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju v nasprotju z določbami 40. čl. ZSR. To pomeni, da to stanovanje takrat ni štel za službeno, oziroma da je z dodelitvijo stanovanja tožnici spremenil prejšnji status stanovanja iz službenega v navadno stanovanje. Pri odločbi o dodelitvi stanovanja in iz stanovanjske pogodbe nikjer ne izhaja, da bi šlo za službeno stanovanje. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo z dne 29.8.1985. Namen te odločbe ni bil samo določitev stanarine, ampak je bil namen, da se določi in to šele leta 1985, da je stanovanje službeno. Leta 1985 pa je veljal že ZSR iz leta 1982, ki je v 40. čl. določal, kako se oddajajo stanovanja, ki imajo status službenega stanovanja. Taka stanovanja so se oddala v začasno uporabo in zakon ni nikjer določal, da bi lahko oseba, ki je pridobila tako stanovanje, pridobila tudi stanovanjsko pravico. To pomeni, da se je s tem zakonom status uporabnika takega stanovanja v celoti spremenil. Za tožnico pa je kljub novem Zakonu o stanovanjskih razmerjih še vedno veljala odločba o imetništvu stanovanjske pravice in pa stanovanjska pogodba iz leta 1974. Po uveljavitvi ZSR iz leta 1982 je tako tožnica imela stanovanjsko pravico, ki je glede na določbe tega zakona, v primeru, da bi sporno stanovanje takrat dejansko bilo službeno, ne bi mogla več imeti, saj zakon tega ni več predvideval. Pravni prednik prve tožene stranke je tako skušal leta 1985 enostransko spremeniti status spornega stanovanja, na katerem ima tožnica stanovanjsko pravico, in to brez njenega soglasja. Tožnica je takrat že skoraj 3 leta po sprejetju ZSR iz leta 1982 uporabljala in prebivala v spornem stanovanju kot imetnica stanovanjske pravice in to na stanovanju, ki do leta 1985 s strani prednika prve tožene stranke ni bilo opredeljeno kot službeno stanovanje. Končno tožnica ugotovitvene odločbe z dne 29.8.1985 niti ni prejela in tudi zato ne more predstavljati dokaza, da naj bi imelo sporno stanovanje status službenega stanovanja. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje o tem, kakšne delovne naloge oziroma dolžnosti je opravljala pri pravnem predniku prve tožene stranke, ter o tem, ali je bila seznanjena z dejstvom, da naj bi bilo sporno stanovanje službeno. Sodišče prve stopnje pa je očitno štelo, da teh dejstev ni treba preveriti ter je zato dokazni predlog za zaslišanje tožnice zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema odločilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporno stanovanje t.i. službeno ali funkcijsko stanovanje. Za tak zaključek je dovolj opore v dejstvu, da se stanovanje nahaja v samem poslopju železniške postaje ter da je celotno poslopje predstavljalo osnovno sredstvo bivših jugoslovanskih železnic. Tako že glede na svojo lokacijo predstavlja šolski primer službenega stanovanja (t.j. stanovanja, namenjenega osebam za opravljanje službene dolžnosti). Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da v odločbi o dodelitvi stanovanja in v stanovanjski pogodbi ni posebej navedeno, da gre za službeno stanovanje ter da je "šele" v odločbi z dne 29.8.1985 stanovanje določeno kot službeno. Pridevnik "službeno" označuje namreč objektivno pravno kvaliteto stanovanja, ki je neodvisna od tega, ali je bila ob sklenitvi konkretne stanovanjske pogodbe in ob vselitvi ta lastnost posebej dogovorjena. Brez pomena so zato tudi pritožbene trditve, da je tožnica opravljala knjigovodsko delo za celotno organizacijo in ne le tisto, ki je bilo povezano z delovanjem same železniške postaje (v kateri se nahaja sporno stanovanje) ter da tega dela niti ni opravljala v poslopju te postaje. Zgrešeno pa je tudi naziranje, da že dejstvo, da ima tožnica na spornem stanovanju stanovanjsko pravico (in ne pravico do začasne uporabe) dokazuje, da to stanovanje ni službeno. Po tej logiki namreč do situacije, ki jo ureja 3. odst. 129. čl. SZ, sploh ne bi moglo priti.

Službenih stanovanj torej ni mogoče odkupiti po določbah SZ o privatizaciji stanovanj, pa čeprav gre za stanovanje, na katerem je bila uporabniku dodeljena stanovanjska pravica. Seveda pa tožničina pravica, ki ji jo zagotavlja 3. odst. v povezavi z 2. odst. 129. čl. SZ s tem ni prizadeta.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).