Jedro

Na podlagi skupne gradnje pridobijo solastninsko pravico vsi, ki so pri skupni gradnji sodelovali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek, da je stanovanjska hiša ... stoječa na parcelni št. 203/2 vl. št. 576 k.o. ..., skupno premoženje tožnice in prvotoženca, po temelju utemeljen.

Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da se vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta sporno hišo gradila drugotožena in tretjetožena stranka in da je sporna hiša zato njuna izključna last. Tožnica je v objekt vložila kreditna sredstva za nakup 8 radiatorjev z nekaj cevmi in ventili za napeljavo centralne kurjave, kar jo opravičuje le do obligacijskopravnega zahtevka. V izjavi z dne 31.7.1993 je tožnica izjavila, da je "svoj delež izselila", kar je opredeliti kot odpoved njenemu stvarnopravnemu zahtevku. Zmotna je ocena izpovedi prič D. D. in I. A.. Hiša je bila v marcu 1989 v grobem že zgrajena.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri gradnji stanovanjske hiše ..., stoječe na parc.

št. 203/2 k.o. ... (v nadaljevanju sporna hiša), šlo za skupno gradnjo tožnice in toženih strank. V tem delu se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opredelilo materialnopravno podlago pridobitve solastninske pravice in sicer 1. odst. 22. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih in 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter tudi pravilno nakazalo končno rešitev zadeve, ki je v tem, da bo: 1. najprej odmerilo funkcionalno zemljišče k sporni stanovanjski hiši; 2. ugotovilo solastniški delež tožnice in prvotoženca pri skupno gradnji v skladu z njunim prispevkom k skupni gradnji, ki predstavlja njuno skupno premoženje; 3. določilo delež tožnice in prvotoženca na tem skupnem premoženju.

Na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovarja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da sta sporno hišo gradila izključno drugotožena in tretjetožena stranka. Iz izpovedi tožnice in prič D. D., Š. J. in T. P. izhaja, da se je večina gradbenih del na sporni stanovanjski hiši opravila v letu 1989 in kasneje, torej v času, ko sta pri gradnji že sodelovala tožnica in prvotoženec. To dejstvo potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo za skupno gradnjo sporne stanovanjske hiše, ne pa za izključno gradnjo drugotožene in tretje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da dejstvo, da sta drugotožena in tretjetožena stranka ogromno prispevala k skupni gradnji, ne pomeni, da tožnici ne gre solastniški delež v skladu z njenim prispevkom k skupni gradnji v delu in denarju.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zmotno oceno izpovedi prič D. D. in I. A. Izpoved priče D. D. se dopolnjuje z izpovedjo priče Š. J., ki je opravljal zidarska dela na hiši in priče T. P., ki je na sporni hiši postavil ostrešje (iz izpovedi obeh teh prič sledi, da sta dela na hiši opravljala v letu 1989) in zato ni razlogov, da bi se dvomilo v verodostojnost izpovedi priče D. D., ki je izpovedal, da je bilo zemljišče pomladi 1989 še travnik, avgusta 1989 pa je na tem zemljišču že stala hiša s streho. Odprto je lahko edino vprašanje, kdaj so se napravili temelji za sporno hišo, kar pa na vprašanje, ali je šlo za skupno gradnjo ali ne, ne vpliva. To dejstvo lahko vpliva edino na višino prispevka posameznih udeležencev skupne gradnje. Ista dokazna ocena velja tudi za presojo izpovedi priče I. A.. Na pritožbeno navedbo, da sta se za gradnjo odločila drugotoženec in tretja toženka je v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorjeno in sicer, da sta takšen namen stranki lahko imeli, ne pa kasneje nastopile okoliščine, na podlagi katerih je prišlo do spremmebe prvotnega namena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je tožnica z izjavo z dne 31.7.1993 odpovedala stvarnopravnemu zahtevku. Iz same izjave tega ni moč razbrati, ker je v njej tudi zapis "ostalo kar nama pripadađ".

Uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zatvrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni odločitvi. Odgovor na pritožbo zato ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama nositi stroške pritožbenega odgovora (166. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).