Jedro

Ker je upnik kupil nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti in pridobljena kupnina ni zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika šteje, da je poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se iz kupnine v višini 37.067,41 EUR poplača glavna terjatev upnika, ob čemer se šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine.

V preostalem se pritožbe zavrnejo in se v še izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da se iz kupnine v višini 37.067,41 EUR poplača glavna terjatev upnika v višini 36.064,83 EUR (I. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasnimi pritožbami izpodbijajo dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navajajo, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni razlogov o načinu izračuna upnikove terjatve na dan razdelitvenega naroka, zaradi česar se izreka ne da preizkusiti. Višina terjatve upnika, ki jo je ugotavljalo sodišče prve stopnje, je pomembna tudi iz razloga po 200a. členu ZIZ, ki določa, da če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od ugotovljene vrednosti in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika ne glede na dejansko višino kupnine šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Kolikor je namreč sodišče prve stopnje izračunalo terjatev upnika v višini, ki presega višino kupnine, bi moralo ugotoviti, da je upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine. Navajajo še, da sodišče prve stopnje pri izračunu dolga neutemeljeno ni upoštevalo 19 plačil dolžnikov po 750,00 DEM in 5.250,00 DEM, ki so bila upniku nakazana v obdobju od 30. 9. 1993 do 3. 4. 1995, ko nepremičnina še ni bila domaknjena kupcu. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter priglašajo pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitek, da se odločitve sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o načinu izračuna upnikove terjatve na dan razdelitvenega naroka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s terjatvijo upnika, ki je edini upnik v tej izvršilni zadevi in hkrati kupec nepremičnine, oproščen plačila kupnine, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na izračun terjatve z dne 1. 4. 2011, ki ga je po uradni dolžnosti pridobilo s strani B. C. d.d. in ki se v spisu nahaja na list. št. .... Odločitev je zato (ob vpogledu v podatke spisa) mogoče preizkusiti.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe o zatrjevanih delnih plačilih dolžnikov. Sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa utemeljeno ni upoštevalo delnih plačil dolžnikov, ki naj bi bila izvršena v obdobju od 30. 9. 1993 do 3. 4. 1995. Izvršba je bila v obravnavanem primeru dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, tj. sodbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 56/96, ki je bila izdana dne 18. 6. 1997. S strani dolžnikov zatrjevana plačila pa naj bi bila izvršena v letih 1993 do 1995, torej pred izdajo izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo, kar pomeni, da bi dolžniki ta dejstva morali uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, ker je izvršilno sodišče nanj v celoti vezano. V skladu z določbo 56. člena ZIZ pa lahko dolžnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi do konca izvršilnega postopka vloži le takšen ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (ugovor po izteku roka), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Utemeljeno pa dolžniki uveljavljajo, da bi sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa o poplačilu moralo uporabiti določbo 200a. člena ZIZ. Ta določa, da če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu ZIZ, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Ker iz izračuna terjatve z dne 1. 4. 2011 (list. št. ... spisa) izhaja, da znaša terjatev upnika več kot je znašala kupnina za prodano nepremičnino v tem izvršilnem postopku, je zato materialnopravno pravilna odločitev, da se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine, zato je pritožbeno sodišče v tej smeri spremenilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba dolžnikov zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, tj. zoper odločitev o stroških, je neobrazložena, ob uradnem preizkusu te odločitve pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je po opisanem pritožbam dolžnikov le delno ugodilo, v preostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Dolžniki sami krijejo pritožbene stroške, ker jim jih ni neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ).