Jedro

V zameno za dani denar sta tožnika pridobila osebno služnost, ki jo lahko uveljavljata proti vsakokratnemu lastniku nepremičnine. Nižji sodišči sta pravilno navedli, da jima ta pravica kljub sinovi smrti še vedno pripada in da je obveznost prešla na njegove dediče, ki njuni pravici do osebne služnosti ne oporekajo. Obseg in način izvrševanja navedene služnostne pravice pa je odvisen od volje tožnikov kot služnostnih upravičencev, ki sta dolžna prispevati k vzdrževanju nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala od tožencev nerazdelno vrnitev darila, to je nepremičnine pri vl. št... k.o..., ki ga je prejel njihov oče oziroma izvenzakonski partner J. H. v zvezi s kupno pogodbo, sklenjeno dne 16.6.1985 z A. P., S. Š., J. Š. in M. Š. od svojih staršev - tožnikov. Zato jim ni naložilo izstavitve zemljiškoknjižne listine, s katero bi prenesli lastninsko pravico za navedeno nepremičnino na tožnika. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženci nerazdelno plačati tožnikoma 800.000,00 tolarjev z obrestmi. Tožbo na ugotovitev, da je prvotožena B. V. dedno nevredna ter je dolžna izstaviti tožnikoma za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini pri vl. št... k.o... sposobno listino, je zavrglo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Po njenem sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker je bila kupna pogodba, s katero je tožnik kupil nepremičnino, fiktivna, saj sta jo dejansko kupila tožnika in jo nato prepustila sinu. Da ne bi sestavljali dveh pogodb in dvakrat plačevali davkov, je sin sklenil neposredno kupno pogodbo, tožnika pa sta plačala kupnino. Gre za darilno pogodbo, ob kateri sta si tožnika izgovorila služnostno pravico dosmrtnega stanovanja in souporabe vrta. Da sta sinu kupila nepremičnino zato, da bi zanju skrbel in jima nudil oskrbo v bolezni, izhaja iz zapisa, da sta prodala hišo v O.. Darilo sta hotela dati sinu in ne njegovim dedičem. Zato ne drži trditev drugostopenjskega sodišča, da tožnika nimata terjatev do dedičev, ki jima morajo omogočiti izvrševanje služnostne pravice. Toda toženci ne izpolnjujejo pogodbe, ker hiše ne vzdržujejo in zato v njej ni mogoče prebivati. Revizija še očita sodiščema, da je zmotno stališče, češ da vrnitve darila ni mogoče zahtevati od dedičev, temveč samo od obdarjenca. Ker se je sodišče postavilo na tako zmotno stališče, ni ugotavljalo, če sta tožnika dejansko brez sredstev za preživljanje. Revidenta napadata tudi sklep o zavrženju tožbe na ugotovitev dedne nevrednosti prvotožene stranke in menita, da je v nasprotju z materialnim pravom. Toženka, ki je pripomogla k temu, da je njun sin ubit, je dedovala. Zato imata tožnika pravni interes, da bi se ugotovila njena nevrednost, pa čeprav v korist ostalih dedičev, to je njunih vnukov. Sploh pa mora sodišče samo paziti na dedno nevrednost. Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek na vrnitev nepremičnine, ker sta ugotovili, da je pokojni J. H. s kupno pogodbo dne 18.6.1985 kupil nepremičnino neposredno od prodajalcev A. P., F. in S. Š., J. Š. in M. Š. Tožnika pri tem nista sodelovala, zato nista bila lastnika nepremičnine, ki je vpisana pri vl. št... k.o... Ker nista bila lastnika nepremičnine, je nista mogla podariti in zato ne moreta zahtevati vračila nepremičnine.

Iz kupne pogodbe izhaja le to, da sta dala pokojnemu J. H. denar za nakup nepremičnine in sicer iz izkupička od prodaje hiše tožnikov v O. Za to sta si zagotovila pravico, da bosta do smrti brezplačno uživala stanovanje v stanovanjski hiši v S. ter souporabljala vrt in druga zemljišča. V zameno za dani denar sta torej pridobila osebno služnost, ki jo lahko uveljavljata proti vsakokratnemu lastniku nepremičnine. Nižji sodišči sta pravilno navedli, da jima ta pravica kljub sinovi smrti še vedno pripada in da je obveznost prešla na njegove dediče, ki njuni pravici do osebne služnosti ne oporekajo. Obseg in način izvrševanja navedene služnostne pravice pa je odvisen od volje tožnikov kot služnostnih upravičencev, ki sta dolžna prispevati k vzdrževanju nepremičnine. Da osebne služnosti ni mogoče enačiti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila sklenjena, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 117. in 122. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l.SRS, št. 15/76 do RS, št. 82/94), je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno ugotovili, da tožnika pokojnemu sinu nista podarila sporne nepremičnine, za dano kupnino pa sta pridobila osebno služnost. Zato pogodba z dne 18.6.1985 ni darilna pogodba in je ni mogoče preklicati po 946. paragrafu ODZ in v naslednjih členih določenih izjemah. V zvezi z uveljavljanjem upravičenj darovalca, ki kasneje zaide v stisko in mu primanjkujejo sredstva za življenje, da zahteva plačilo obresti od darovanega zneska po določilu 947. člena ODZ, je sicer pritrditi reviziji, ki izraža pomisleke do stališča drugostopenjskega sodišča, češ da more darovalec uveljavljati zahtevke samo proti obdarjencu in ne tudi proti njegovim dedičem. Slovenska sodna praksa po drugi svetovni vojni namreč ni samostojno (brez vpliva sodne prakse, ki je temeljila na drugih zakonikih) razrešila tega vprašanja, toda za materialnopravno presojo okoliščin v spornem primeru to vprašanje ni pomembno.

Tožnika tudi ne moreta zahtevati vrnitve denarja zaradi tega, ker bi zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pogodbe po določilu četrtega odstavka 210. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZOR. Predvsem sta si tožnika za denar, ki sta ga prispevala pokojnemu sinu, izgovorila osebno služnost stanovanja in souporabe vrta ter drugih zemljišč, zato morebitni motiv daritve ni pomemben. Nagib za sklenitev pogodbe mora biti namreč tako pomemben, da brez njega ne bi bilo pogodbe in da tako postane del pravne podlage. Dani primer ni tak, saj sta tožnika pokojnemu J. H. izročila kupnino zato, da bi pridobila pravico osebne služnosti in da bi občasno ali stalno živeli skupaj s sinom, pri čemer pa sta morala računati tudi na smrt ene ali druge pogodbene stranke. Zakon o dedovanju ne priznava pogodb, s katerimi bi kdo razpolagal z zapuščino drugega.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje skrbno pretehtali vse možne pravne podlage, ki bi v danem primeru lahko prišle v poštev. Pravilno sta uporabili materialno pravo, in ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo proti sodbi.

Na podlagi istega določila in v zvezi s prvim odstavkom 400. člena ZPP je zavrnilo tudi revizijo proti sklepu, s katerim sta nižji sodišči zavrgli tožbo. Nižji sodišči sta povsem pravilno ugotovili, da tožnika zato, ker nista dediča po pokojnem J. H., nimata pravnega interesa, da bi zahtevala ugotovitev dedne nevrednosti koga od dedičev. Glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na izročitev listine za vknjižbo lastninske pravice tožnikov na sporni nepremičnini pa je sodišče že odločilo tedaj, ko je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek.

Ker revizija ni utemeljena, tožnika tudi nista upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).