Jedro

Če je v zemljiški knjigi vknjižena na polovici zemljišča kot solastnica pravna prednica tožeče stranke, ne pride v poštev denacionalizacija, saj tudi tožeča stranka v upravnem postopku ni izkazala, da je bila ta polovica dejansko podržavljena (tožeči stranki ni bil zaplenjen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š. z dne 20.3.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, vpisane v vl. št. 786 k.o. D. (parc. št. 574). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica kot vlagateljica denacionalizacijske zahteve pravna naslednica pok. F.D., ki je bila lastnica navedene nepremičnine do 1/2. Lastnik druge polovice navedene nepremičnine pa je bil I.A. Na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena namesto razlastitve dne 3.8.1983 med Samoupravno interesno skupnostjo za izgradnjo cest L. in F.D. (roj. A.), je slednja kot razlaščenka izročila del predmetnega zemljišča v izmeri 1205 m2 prvi pogodbeni stranki. Iz navedene pogodbe, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je bilo potrebno za obvoznico na trasi K. proga - C. cesta pridobiti del predmetnega zemljišča v izmeri 2.410 m2. Navedena pogodba v zemljiški knjigi ni bila vknjižena in je v njej še vedno knjižena na 1/2 predmetnega zemljišča v celoti F.D. (roj. A.). Tožena stranka na podlagi povedanega ugotavlja, da v konkretni zadevi ni pravne podlage za uveljavljanje denacionalizacije. Za del zemljišča, ki je predmet tega postopka, v izmeri 1205 m2, je bila 3.8.1983 sklenjena pogodba namesto razlastitve in zato glede tega dela ni podana podlaga za denacionalizacijo po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kar je pravilno ugotovil že prvostopni organ. Glede preostalega dela navedenega zemljišča, za katerega tožnica navaja, da je bil dejansko zaplenjen vlagateljičini pravni prednici (F.D., roj. A.), ker predmetno zemljišče med njo in I.A., kateremu je bilo premoženje zaplenjeno, ni bilo razdeljeno, pa tožena stranka ugotavlja, da v upravnih spisih ni nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je bil preostali del predmetnega zemljišča tožnici zaplenjen. Nasprotno, iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je še vedno na 1/2 navedenega zemljišča vknjižena kot lastnica F., roj. A., D. Zato je bila po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa v konkretni zadevi pravilna. Tožena stranka pa dopolnjuje obrazložitev prvostopnega sklepa še z utemeljitvijo, da ni podlage za denacionalizacijo tudi glede preostalega dela navedenega zemljišča, ki ni bil predmet razlastitve.

Tožnica v tožbi navaja, da nikoli ni trdila, da bi bila idealna polovica navedene nepremičnine, ki je bila last njene matere F.D. (roj. A.), le-tej zaplenjena s kakšno sodbo ali drugačnim zaplembenim aktom. Pač pa je trdila, da je zaradi zaplembe, ki je bila izrečena na celotnem premoženju I.A., ki je bil drugi solastnik te nepremičnine, padla dejansko pod udar te iste zaplembe tudi tista polovica, ki je pripadala F.D. Da je temu tako, izhaja tudi iz listin, ki so bile predložene ob sami vložitvi zahteve. Pozneje, na podlagi pogodbe odvzetih 1.205 m2, je pok. F.D. morda dobila kako minimalno odškodnino, česar pa ona ne ve in ni mogla ugotoviti.

Vendar se ne poteguje za odvzeti del parcele na podlagi pogodbe z dne 3.8.1983, ampak za ostali del parcele do višine polovice prvotne parcele, ki je bil F.D. odvzet z materialnim dejanjem državnih organov, s katerim je bilo omogočeno, da je prišla tudi njena polovica parcele pod družbeno upravljanje. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa ali na način, naveden v 3., 4. oziroma 5. členu zakona. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje pa sta v predmetni zadevi ugotovila, da je bil del zemljišča (1.205 m2 parc. št. 574), vrnitev preostalega dela do idealne polovice, v lastnini tožničine matere F.D. (roj. A.), pa zahteva tožnica, podržavljen na podlagi citirane pogodbe namesto razlastitve z dne 3.8.1983. Vračanje navedenega preostalega dela pa, kot to pravilno ugotavljata prvostopni organ in tožena stranka, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pa ni možno in dopustno v okviru postopka za denacionalizacijo, saj iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je še vedno na 1/2 navedenega zemljišča vknjižena kot lastnica F., roj. A., D. Tožnica tudi v upravnem postopku ni izkazala, da je bila polovica tega zemljišča dejansko podržavljena.

V zvezi s tožničino tožbeno trditvijo, da je bil navedeni preostali del zemljišča do idealne polovice, v lasti njene matere F.D. (roj. A.), dejansko zaplenjen njeni materi kot pravni prednici, ker to zemljišče med njo in I.A., kateremu je bilo premoženje zaplenjeno, ni bilo razdeljeno, pa je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v upravnih spisih ni nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je bil navedeni preostali del predmetnega zemljišča tožnici res zaplenjen.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Določbo Zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).