Jedro

Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura. ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenko A. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obsojenka dolžna oškodovanki A. C. povrniti znesek 16.700,00 EUR, slednjo pa s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Obsojenki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenkinega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 180,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da so v opisu dejanja v izreku sodbe vsebovani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, da je obrazložitev sodbe celovita in da načelo materialne resnice ni bilo prezrto. Očitki glede obveščanja o seji pritožbenega senata so po njegovem mnenju neutemeljeni, saj navzočnost strank za razjasnitev stvari po presoji višjega sodišča ni bila potrebna, zagovornik pa predloga za obveščanje o seji ni obrazložil. 4. Obsojenkini zagovorniki so odgovor vrhovnega državnega tožilca označili za pavšalen in vztrajali pri svojih stališčih. Obsojenki odgovor vrhovnega državnega tožilca ni bil vročen, saj je po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla.

B-I.

5. Vrhovno sodišče je glede na dejstvo, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla,1 najprej presojalo, ali so v postopku podani pogoji za vsebinsko odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu.

6. ZKP procesne situacije, ko obdolženec (obsojenec) umre po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil kazenski postopek končan, posebej ne ureja. Določba 139. člena ZKP se nanaša samo na primere, ko obdolženec umre med kazenskim postopkom, torej še pred pravnomočnostjo sodbe. Predpisano je, da se v teh primerih kazenski postopek ustavi, kar sledi ideji, da mrtve osebe ni mogoče spoznati za krive storitve kaznivega dejanja.2 Najpomembnejša posledica ustavitve kazenskega postopka je, da vzpostavi neizpodbojno domnevo, da obdolženec velja za nedolžnega. Navedene zakonske določbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uporabiti, saj temu nasprotuje že njena jezikovna razlaga. Dodatno se pokaže, da bi bili tudi učinki ustavitve postopka z izrednim pravnim sredstvom ravno obratni kot v rednem kazenskem postopku: izpodbijana pravnomočna (obsodilna) sodba bi ostala v veljavi, obsojenec pa bi (tudi po smrti) veljal za obsojenega.

7. Iz zakonskih določb, ki urejajo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, izhaja, da so temeljne procesne predpostavke za odločanje o zahtevi, da je ta dovoljena, pravočasna in da jo je vložila oseba, ki ima to pravico (drugi odstavek 422. člena ZKP). V konkretni zadevi so zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi veljavnega pooblastila vložili obsojenkini zagovorniki, ki imajo to pravico po prvem odstavku 421. člena ZKP. Zahteva je bila vložena pravočasno3 in je dovoljena, saj izpodbija odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura.4 ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča obsojenčev interes za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti glede na učinke, ki jih ustvarja pravnomočna kazenska obsodilna sodba in po kateri obsojenec tudi po smrti velja za obsojenega, z njegovo smrtjo ne preneha že na podlagi samega zakona (ex lege). Obenem ni mogoče zanikati niti javnega interesa za preizkus zakonitosti pravnomočne sodbe, saj se na ta način lahko odpravijo morebitne nezakonitosti sodnih odločb in s tem pripomore k utrjevanju zaupanja javnosti v vladavino prava.

10. Vse obrazloženo po presoji Vrhovnega sodišča utemeljuje zaključek, da obsojenkina smrt po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ne preprečuje vsebinskega odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu, zato je nadaljevalo z meritorno presojo uveljavljanih kršitev.

B-II.

11. Prvi del zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v povezavi z 28. in 22. členom Ustave RS ter prvim odstavkom 6. člena EKČP z zatrjevanjem, da v opisu dejanja v izreku sodbe ni določno konkretiziran obsojenkin posebej motiviran (goljufiv) namen, ki ga mora storilec pri obravnavanem kaznivem dejanju zasledovati že od vsega začetka.

12. Po ustaljeni sodni praksi je treba opis dejanja v izreku sodbe presojati celostno, saj abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto.5 Pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 za konkretizacijo goljufivega namena zadošča, da je ta razpoznaven iz opisa dejanja, v katerem so navzven in v objektivnem smislu opredeljena tista dejstva in okoliščine, ki omogočajo zanesljivo sklepanje o tem, da dejanje sodi v sfero kaznivega. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je goljufivi namen storilca stvar njegovega notranjega dogajanja, ki kot takšno ni razvidno navzven, kakor to velja za način izvršitve kaznivega dejanja.6 Sprejeto stališče je tudi, da dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj (goljufivega) namena ali drugih subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ne sodijo v opis dejanja, saj so predmet dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.7

13. V obravnavani zadevi se obsojenki v izreku pravnomočne sodbe v bistvenem očita, da je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, oškodovanko A. C. dne 11. 2. 2015 pri sklepanju sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto s tem, ko ji je zamolčala, da je po smrti pokojnega A. D. iz njegovega bančnega računa (na dan njegove smrti in naslednji dan) prenakazala na svoj račun, deloma pa dvignila v gotovini, denar v skupnem znesku 16.700 EUR, s čimer je oškodovanko zapeljala, da je ta verjela, da predstavljajo v zapuščini, kot je navedena v sodni poravnavi, denarna sredstva na pokojnikovem transakcijskem računu le znesek 812,02 EUR, zaradi česar je oškodovanka v zmoti glede obsega celotne zapuščine, v katero jo je namenoma spravila obsojenka, podpisala predmetno sodno poravnavo in se z njo zavezala obsojenki plačati 17.500 EUR, z navedenim ravnanjem pa je obsojenka oškodovanko oškodovala za znesek 16.700 EUR.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje tako opisano ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, vključno z določno razpoznavnim obsojenkinim goljufivim namenom, saj je opredeljeno, da je obsojenka oškodovanki pri sklepanju sodne poravnave (dednega dogovora) zamolčala prenose in dvige denarja iz pokojnikovega transakcijskega računa po njegovi smrti, jo s tem naklepno spravila v zmoto glede obsega celotne zapuščine ter jo na ta način zapeljala, da je pristala na sodno poravnavo, s katero jo je oškodovala za znesek 16.700 EUR. V izreku sodbe konkretizirano ravnanje v povezavi z navedbo, da je obsojenka ravnala z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ne dopušča nobene drugačne razlage kot to, da je obsojenka pri sklepanju sodne poravnave ravnala na goljufiv način, saj je v zasledovanju lastne premoženjske koristi oškodovanki zamolčala ključne informacije glede obsega zapuščine, na tej podlagi pa dosegla sklenitev sodne poravnave v njeno škodo. Navedeno pomeni, da so v opisu dejanja konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, zato nasprotni očitki vložnikov niso utemeljeni.

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po navedbah vložnikov podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsojenkinega subjektivnega odnosa do dejanja in ker pravnomočna sodba o njenem goljufivem, pa tudi oškodovalnem namenu nima (jasnih) razlogov. Vložniki trdijo, da izpodbijana sodba nima razlogov niti glede oškodovanja A. C., upoštevaje, da je bila obsojenka edina dedinja, da je bila oškodovanka razdedinjena in da je bila slednja s sklenjenim dednim dogovorom pravzaprav obogatena.

16. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se sodišči prve in druge stopnje do obsojenkinega goljufivega namena opredelili z vsebinsko polnimi in dovolj jasnimi razlogi, in sicer sodišče prve stopnje zlasti na 12., 13. in 14. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa v točkah 7., 8. in 11. sodbe. Pri tem je višje sodišče zagovornikom med ostalim pojasnilo, da v konkretni zadevi inkriminirano ravnanje vsebuje očitek obsojenkinega obogatitvenega namena, o katerem ima prvostopenjska sodba prepričljive razloge, medtem ko oškodovalni namen ni relevanten in se sodišče prve stopnje glede tega ni bilo dolžno izrekati (9. točka drugostopenjske sodbe). Nižji sodišči sta v pravnomočni sodbi nadalje navedli tudi jasne razloge glede oškodovanja oškodovanke za znesek 16.700 EUR, in sicer sodišče prve stopnje predvsem na 13. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa v 10. točki sodbe. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe med ostalim izhaja: ‒ da je obsojenka ob sklenitvi sodne poravnave dne 11. 2. 2015 ravnala z goljufivim namenom, saj je vedela, da je po smrti pokojnika z njegovega računa nepooblaščeno odtujila denarna sredstva v znesku 16.700 EUR ter da bi bila ob sklepanju sodne poravnave (dednega dogovora) dolžna to povedati oškodovanki, a tega ni storila, ‒ da je obsojenka najkasneje v trenutku sklepanja sodne poravnave, ne glede na zapisano oporoko, gotovo vedela, da ni edina dedinja in da je do dedovanja po umrlem A. D. upravičena tudi oškodovanka, nadalje pa tudi, da je bila obsojenka takrat dolžna oškodovanki razkriti vse relevantne podatke glede stanja na transakcijskih računih pokojnika, saj je bila prav oškodovanka tista, ki je po sodni poravnavi upravičena do sredstev na osebnem računu pokojnika (8. točka drugostopenjske sodbe), ‒ da oškodovanka kljub poizvedbam v zapuščinskem postopku ob podpisu sodne poravnave ni bila seznanjena s stanjem na zapustnikovem bančnem računu v času njegove smrti (str. 8 in 13 prvostopenjske sodbe), in ‒ da obsojenka v zapuščinskem postopku ni nikoli uveljavljala razdedinjenja, da je oškodovanki priznala nujni delež in z njo kasneje tudi sklenila dedni dogovor, kar pomeni, da je bila oškodovanka upravičena dedovati skladno s sklenjenim dednim dogovorom in z njim ni mogla biti obogatena, kot to trdi obramba (10. točka drugostopenjske sodbe).

17. Zatrjevanje vložnikov, da iz razlogov sodbe ni razvidno, kako naj bi obsojenka „že od vsega začetka“ imela namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, ne upošteva, da je obsojenka očitano kaznivo dejanje izvršila (šele) ob sklenitvi sodne poravnave dne 11. 2. 2015, ko sodišči prve in druge stopnje pri njej ugotavljata tudi obstoj goljufivega namena. S preostalimi navedbami v tem delu zahteve pa vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj po vsebini nasprotujejo dokaznim zaključkom glede obsojenkinega goljufivega namena in oškodovanja A. C., kot sta jih sprejeli nižji sodišči. Vložniki se v tem okviru med drugim sklicujejo tudi na načelo iskanja materialne resnice ter grajajo presojo nižjih sodišč, da je obsojenka gotovo storila kaznivo dejanje. Pri tem razloge pravnomočne sodbe glede obsojenkinega goljufivega namena označujejo za skope in pavšalne ter zato neprepričljive, s čimer ne presegajo nestrinjanja z dokazno oceno pravnomočne sodbe in s tem uveljavljanja nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

18. Zagovorniki uveljavljajo še kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvami obsojenkinih ustavnih in konvencijskih pravic, ker so zahtevali obveščanje o seji pritožbenega senata, a višje sodišče temu ni sledilo. Po njihovem mnenju bi moderno razumevanje kazenskega (postopkovnega) prava narekovalo obveščanje o seji senata ali pa obrazložitev natančnih in specifičnih razlogov, zakaj navzočnost strank ni koristna za razjasnitev stvari. Ti razlogi so v konkretni zadevi izostali, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Novejša ustavno(sodna) praksa je enotna v tem, da pravica obdolženca do sojenja v navzočnosti na pritožbeni seji v skrajšanem postopku ni absolutna in da mora pritožbeno sodišče stranke o seji senata obvestiti le, če je to koristno za razjasnitev stvari (445. člen ZKP).8 V konkretni zadevi je sodišče druge stopnje v 5. točki sodbe utemeljilo, da strank o seji ni obveščalo, ker po ugotovitvah senata njihova navzočnost na seji ni bila potrebna za razjasnitev stvari in ker tudi zagovornik v svojem predlogu ni obrazložil, v čem bi navzočnost strank na seji pripomogla k temu cilju.

20. Takšna ocena višjega sodišča je v okoliščinah konkretne zadeve razumna in skladna s stališči Ustavnega sodišča ter standardi prakse ESČP,9 saj iz podatkov spisa izhaja, da so bila predmet presoje pred pritožbenim senatom predvsem pravna vprašanja in očitki, glede katerih se je v dejanskem pogledu opredelilo že sodišče prve stopnje. Tudi razlogi, ki jih je glede obveščanja o seji senata v sodbi navedlo sodišče druge stopnje, so po presoji Vrhovnega sodišča zadostni, predvsem ob upoštevanju, da je obsojenkin zagovornik v pritožbi podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji pritožbenega senata in v ničemer ni pojasnil, kakšen doprinos bi imela navzočnost strank na seji senata.10 C.

21. Ker zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in upošteva, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla.

1 Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena dne 5. 6. 2020, obsojenka pa je glede na podatke iz Centralnega registra prebivalstva umrla dne 3. 11. 2020. 2 Tako tudi Ustavno sodišče v sklepu Ip-608/14-25 z dne 14. 3. 2019, tč. 7. 3 Pri štetju roka je treba upoštevati določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ, Ur. l. RS, št. 36/20 z dne 28. 3. 2020) o teku rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih. 4 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 292. Komentator sicer razločuje med situacijami, ko obsojenec umre med postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti in med postopkom obnove kazenskega postopka. Pri slednjem zastopa stališče, da se postopek ustavi, če ni nobene osebe, ki bi prevzela zahtevo za obnovo, saj sodišče ne more brez upravičenca po uradni dolžnosti nadaljevati obnovitvenega postopka (prav tam, str. 889). Takšno naziranje je glede na naravo obnovitvenega postopka, pri katerem se v primeru ugoditve zahtevi za obnovo znova razpiše glavna obravnava, razumljivo. Ni pa primerljivo s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem se presoja zakonitost pravnomočne sodbe. 5 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3471/2010-37 z dne 2. 6. 2011 in številne druge. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020, I Ips 7238/2016 z dne 31. 1. 2019, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016 in I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017. 7 Prav tam. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge. 8 Odločba US RS U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018. 9 Povzeti prav tam. 10 Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 pojasnilo, sta obseg in vsebina argumentacije sodišča druge stopnje odvisni od tega, kako je obramba utemeljila, da se jo obvesti o seji senata. Kolikor je podala zgolj vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, bo tudi argumentacija sodišča manj izčrpna.