Jedro

Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker je tožnica 2. 11. 2021 ob vstopu v varovano območje toženke zavrnila predložitev dokazila o izpolnjevanju PCT pogoja, nato pa je bila zaradi zavrnitve samotestiranja neopravičeno odsotna z dela od 2. 11. 2021 do 6. 11. 2021 ter od 8. 11. 2021 do vključno 11. 11. 2021. Tožnica je bila ob prihodu na delo seznanjena z obveznostjo izpolnjevanja PCT pogoja, vendar je zavrnila tako predložitev dokazila o izpolnjevanju pogoja, kakor tudi samo testiranje.

Skladno z določbo 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, na podlagi 12. člena tega zakona pa je delavec dolžan spoštovati in izvajati te ukrepe. Če jih ne spoštuje oziroma jih ne izvaja, je to kršitev določb 34. in 35. člena ZDR-1. Ker je tožnica testiranje odklanjala in posledično neopravičeno na delo ni prišla, je poleg že navedenih določb ZDR-1, kršila tudi določbe 33. in 37. člena istega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto proizvodni delavec II za nedoločen čas, sklenjena med tožnico in toženko ni prenehala veljati in tožnici delovno razmerje ni bilo prekinjeno dne 24. 11. 2021, ampak ji traja še naprej, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se odpravi; da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto proizvodni delavec II in ji za čas od vključno 24. 11. 2021 dalje do vzpostavitve delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela, kot da bi delala, ter jo z dnem 24. 11. 2021 (za nedoločen čas) prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni; ji obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, tj. od 24. 11. 2021 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila ter tožnici izstaviti plačilne liste, vse v 8 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse stroške pa naloži v plačilo toženki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vlada RS je skušala v odloku Vlade RS o načinu izpolnjevanja PTC pogojev za zajezitev širjenja okužb SARS-Cov-2 jasno zapisati, kaj naj naredi delodajalec z delavcem, ki zavrača pogoj PCT. Odlok je določal, da morajo vsi, ki opravljajo delo pri delodajalcu ali samostojno opravljajo dejavnost, izpolnjevati ta pogoj. Tožnici ta odlok ni bil jasen in krši njeno ustavno pravico do telesne integritete. Menila je, da podzakonski predpis ne more neposredno urejati pravic državljanov in ne predstavljati zakonite podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res da mora toženka kot delodajalka spoštovati ZVZD-1, napačno pa je sodišče presodilo, da je toženka upoštevala 12. člen ZVZD-1, ki v zvezi s 34. in 35. členom ZDR-1 pripeljejo do posledice prenehanja delovnega razmerja. Odlok sam po sebi ni dal toženki nobenih možnosti krivdne odpovedi delovnega razmerja. Toženka bi morala ukrepe namenjene varnosti in zdravju najprej določiti v izjavi o varnosti z oceno tveganja, najmanj pa z aneksom k pogodbi o zaposlitvi to opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Odločitve sodišča prve stopnje posegajo v ustavne pravice, in sicer do svobode dela, socialne varnosti, zdravstvenega varstva, predvsem pa do pravic otrok iz 56. člena Ustave RS, ker s prenehanjem delovnega razmerja tožnici obstoji realna bojazen, da ne bo mogla skrbeti za svoja nedoletna otroka. Sodišče bi moralo vse okoliščine ustrezno ovrednotiti in uporabiti pravila o sobivanju pravic. Tožena stranka bi lahko tožnici ponudila delo na domu ali jo napotila na čakanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ni kršilo ustavnih pravic, ki jih navaja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2017 za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu proizvodni delavec II in da ji je tožena stranka dne 23. 11. 2021 na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa jo je ustrezno seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti in ji omogočila zagovor, ki pa se ga ni udeležila.

6. Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker je tožnica dne 2. 11. 2021 ob vstopu v varovano območje toženke zavrnila predložitev dokazila o izpolnjevanju PCT pogoja, nato pa je bila zaradi zavrnitve samotestiranja neopravičeno odsotna z dela od 2. 11. 2021 do 6. 11. 2021 ter od 8. 11. 2021 do vključno 11. 11. 2021. Tožnica je bila ob prihodu na delo seznanjena z obveznostjo izpolnjevanja PCT pogoja, vendar je zavrnila tako predložitev dokazila o izpolnjevanju pogoja, kakor tudi samo testiranje.

7. Glede na tožničino zatrjevanje, da je Odlok, ki ga je sprejela Vlada RS, v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/95 in nadaljnji), je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pod točko 7 izčrpno obrazložilo pravno podlago, na podlagi katere sta bila oba odloka z veljavnostjo 15. 9. 2021, objavljena v Uradnih listih RS, številki 146/2021 in 147/2021, skladna tako z ustavo kot tudi z ZNB. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 odločilo o ustavnosti in zakonitosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Odlok; Ur. l. RS, št. 174/2012, 177/2021, 185/2021, 190/2021, 197/2021, 200/2021, 201/2021, 4/2022, 8/2022, 13/2022 in 19/2022) in odločilo, da 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člen Odloka niso v neskladju z ustavo. Med drugim je navedlo, da ZNB ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni ureja najceloviteje, med njimi pa so tudi obvezni zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem. Na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena ZNB je mogoče odrediti obvezne zdravstveno higienske preglede oseb, vključno z zdravimi osebami in tistimi, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen, ti pregledi pa lahko vključujejo tudi odvzem materiala za usmerjeno higiensko preiskavo. Po mnenju ustavnega sodišča tudi odvzem vzorca nosne sluznice (sline) in preiskava vzorca na ugotovitev virusa SARS-CoV-2 pomeni zdravstveni pregled v smislu določb ZNB. Tako ima uveljavitev pogoja testiranja po določbah Odloka zakonsko podlago v ZNB.

8. Skladno z določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, na podlagi 12. člena tega zakona pa je delavec dolžan spoštovati in izvajati te ukrepe. Če jih ne spoštuje oziroma jih ne izvaja, je to kršitev določb 34. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Ker je tožnica testiranje odklanjala in posledično neopravičeno na delo ni prišla, je poleg že navedenih določb ZDR-1, kršila tudi določbe 33. in 37. člena istega zakona.

9. Že sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve odgovorilo, da dejstvo, da toženka obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT ni vključila v oceno tveganja, za ta postopek ni relevantno, v točki 8 pa je tožnici pojasnilo, da skladno s tretjim odstavkom 7. člena Odloka delodajalec zoper osebo, ki ne izpolnjuje pogoja PCT, uporabi ukrepe v skladu s predpisom, ki ureja varnost in zdravje pri delu in predpisom, ki ureja delovna ali uslužbenska razmerja ter kolektivnimi pogodbami. Kot izhaja iz točke 8 te obrazložitve, je tožnica kršila določbe ZDR-1, zato ji je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Zaradi ravnanja tožnice pa toženka s tožnico tudi ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da so bile tožnici kršene ustavne pravice do svobode dela, socialne varnosti, zdravstvenega varstva in pravice njenih otrok. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, zato ji toženka ni kršila nobene od navajanih ustavnih pravic.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.