Jedro

Poslovni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je bil le navidezen, dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bilo nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov tožnika. Tožena stranka tako ni izkazala utemeljenega in resnega razloga, da je prenehala potreba po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 4. 2012; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka tožnika dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ta čas po pogodbi o zaposlitvi iz februarja 2008 obračunati bruto nadomestila plač, kot če bi delal, poravnati vse prispevke in davke in mu izplačati neto nadomestila plač, vse to znižano za obračunana in izplačana nadomestila za brezposelnost (za čas od 25. 5. 2012 do vključno decembra 2013), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika kar je zahteval več ali drugače (priznanje plač namesto nadomestil plač, brez upoštevanja denarnih nadomestil za brezposelnost).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga laično pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da je bil tožnik sprva zaposlen za določen čas od 4. 2. 2008 do 4. 8. 2008 na delovnem mestu administrator. Direktorju je obljubil, da bo pridno izpolnjeval vsa njegova navodila in ukaze in se tudi učil, vendar mu z učenjem ni šlo najbolje, tako da je direktor dolgo iskal delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovim zmožnostim in željam. Zaradi zmanjšanega prometa je bila tožena stranka prisiljena prodati v letu 2011 tri avtobuse in eno kombinirano vozilo ter zmanjšati število zaposlenih za tri delavce. V letu 2012 pa je morala prodati še en avtobus in tri kombinirana vozila ter zmanjšati število zaposlenih za tri delavce. V januarja 2013 pa je zmanjšala število zaposlenih še za enega delavca. Z vsemi delavci, ki so zaposlili toženko se je direktor dogovoril, nekateri so sami predlagali, da sporazumno zapustijo podjetje ali da dobijo odpoved iz poslovnih razlogov, ker so se zavedali nastale situacije. Tožnik je večkrat predlagal direktorju, da ga naj pošlje na zavod za zaposlovanje, ker je ta negotovost v podjetju zanj preveliko bremen. Vsi delavci so spoštovali dogovore razen tožnika. Tožena stranka meni, da morajo za vse delavce veljati enaka pravila in da sodba temelji na neresnični izjavi tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu administratorja iz pogodbe o zaposlitvi, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede obrazložitve odpovednega razloga je direktor tožene stranke izpovedal, da je upal, da bo tožnik dober delavec, vendar z njim ni bil zadovoljen. Tožnik namreč ni naredil tistega, kar je od njega pričakoval in kar mu je predlagal, tako na primer ni naredil izpita za vožnjo minibusa, ni se usposobil za delo z računalnikom kot je to od njega zahteval, predvsem pa je bil tožnikov problem v tem, da ni bil dovolj ambiciozen in se ni hotel dodatno izobraževati. Glede na izpovedbo direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu administratorja iz pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pač pa je tožena stranka smiselno zatrjevala in obrazložila odpovedni razlog nesposobnosti. Ker prekvalifikacija izpodbijane odpovedi v sodnem sporu ni možna, je zahtevku tožeče stranke ugodilo.

V 2. odstavku 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je določeno, da mora delodajalec v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Te sestavine izpodbijana odpoved ima.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in je podan, če preneha potreba po opravljanju določene dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in je podan, če delavec ne opravlja dela pravočasno, strokovno in kvalitetno, ne izpolnjuje pogoje za opravljanje dela določenimi z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil poslovni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi le navidezen, dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bilo nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov tožnika. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi direktorja, da je upal, da bo iz tožnika lahko naredil za dobrega delavca, vendar s tožnikom ni bil zadovoljen, ker ni naredil tistega, kar je od njega pričakoval in kar mu je predlagal (npr. izpita za vožnjo minibusa, ni se usposobil za delo z enim računalniškim programom, kar je od njega zahteval) in ker ni bil dovolj ambiciozen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki opravljal vsa administrativna dela po navodilih direktorja, da je pridobival nove stranke, izvajal koordinacijo s parterji in nadomeščal direktorja, ki je bil z njegovim delom sprva zadovoljen. Delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi in ga je tudi opravljal, se ni zmanjšalo. Tudi pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil polno zaposlen, promet pri toženi stranki ni upadel za 50 %, saj ni šlo za izgubo stranke, pač pa le za zamenjavo partnerja, kar pa na njegovo delo ni imelo vpliva, oziroma se je zaradi tega obseg njegovega dela celo povečal, ker je moral novemu partnerju pojasniti zadeve pri toženi stranki. Prav tako v letu 2011 pri toženi stranki zaradi slabega poslovanja niso bili odpuščeni trije presežni delavci, temveč se jim je zgolj izteka pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega in resnega razloga, da je prenehala potreba po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zatrjevani poslovni razlog torej ni dokazan. Zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu glede obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena ZDR) delavcu ni potrebno dokazovati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, temveč mora obstoj utemeljenega razloga in s tem pogojeno zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu v sporu dokazati delodajalec. Tožena stranka stranka v konkretnem sporu ni dokazala, da je utemeljen poslovni razlog podan (v dokazne namene ni predložila nobene dokazne listine) oziroma podana ukinitev delovnega mesta administratorja, prav nasprotno, v svoji izpovedbi je obrazložila odpovedni razlog nesposobnosti, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dne 20. 4. 2012 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, nezakonito.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).