Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Plačilo razlike v plači je čisti denarni zahtevek, ki ga lahko delavec skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem.
Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se - izpodbijani del sklepa z dne 13. 6. 2012 razveljavi glede zahteve za plačilo razlik v plači za obdobje od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
- izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 7. 2012 spremeni tako, da je tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 315,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.
V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2012. Stroški pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 13. 6. 2012 se pridržijo za končno odločbo, stroške pritožbe zoper sklep z dne 2. 7. 2012 pa krije tožena stranka sama.
Sodišče prve stopnje je dne 13. junija 2012 izdalo zamudno sodbo, ki ni pod pritožbo, s katero je v točki I izreka razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 13. 2. 2012, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, kot nezakonita razveljavi in v točki II izreka, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 31. 3. 2012 in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja in jo za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter obračunati pripadajoča nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja, od bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoča neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila. Poleg tega je izdalo tudi sklep, s katerim je odločilo, da se tožba v delu, v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008 z zahtevkom po priznanju delovne dobe in plačilom davkov in prispevkov, v zvezi z zahtevo za plačilo razlike plače za obdobje od meseca junija 2008 do septembra 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v zvezi z zahtevo za plačilo razlike v plači za obdobje od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012 zavrže. Dne 2. julija 2012 pa je izdalo še sklep, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 477,10 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.
Zoper sklep z dne 13. 6. 2012 (razen zoper zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači v obdobju od junija 2008 do septembra 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da lahko delavec, dokler delovno razmerje še traja, na podlagi 3. odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa mu delovno razmerje že preneha, kot je bilo v konkretnem primeru, pa mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. Tožeča stranka je sodno varstvo uveljavljala v zakonitem tridesetdnevnem roku od prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni pogojev za zavrženje tožbe v tem delu. V zvezi z zavrženjem tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012 pa tožeča stranka poudarja, da gre za denarni zahtevek, za katerega je določeno neposredno sodno varstvo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep (v izpodbijanem delu) spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Zoper sklep z dne 2. 7. 2012, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka, se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZOdvT v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spornega predmeta v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja. V sporih zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se kot vrednost spornega predmeta vzame šest povprečnih plač delavca pred odpovedjo, ne pa štiriindvajset, kot izhaja iz priglašenih stroškov tožnika. Ker je tožnik po pogodbi o zaposlitvi prejemal plačo ... EUR bi sodišče moralo odmeriti pravdne stroške po tar. št. 3100 s količnikom 1,3 v znesku 315,90 EUR in ne 477,10 EUR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sklep z dne 2. 7. 2012 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 315,90 EUR.
Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa delno.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
K pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 6. 2012: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 6. 2012 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008. Ugotovilo je, da tožnik ni uveljavljal varstva pravic po 1. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zato ni procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem delu. Sodišče prve stopnje je sicer tožbo v tem delu pravilno zavrglo, vendar so razlogi za to drugi in ne tisti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008, ko je pri toženi stranki delal preko študentskega servisa in je opravljal delo borznega posrednika, za katero trdi, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 11. členu ZDR. Tako bi lahko tožnik ali v času trajanja tega razmerja, za katerega zatrjuje, da ima elemente delovnega razmerja, na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku iz 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, od tožene stranke zahteval priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, ko pa je to razmerje prenehalo, saj se je tožnik pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, bi moral v roku 30 dni po 3. odstavku 204. člena ZDR uveljavljati sodno varstvo (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS npr.: sklep opr. št. VIII Ips 51/2009 z dne 14. 2. 2011, sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 287/2010 z dne 7. 11. 2011 in sklep opr. št. VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011). Iz I. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 11. 6. 2008 (A3) izhaja, da tožnik sklepa delovno razmerje za čas pripravništva s V. stopnjo strokovne izobrazbe za delovno mesto borzni posrednik – pripravnik od 16. 6. 2008 do 15. 10. 2008. Ker je torej delo preko študentskega servisa, za katerega tožnik zatrjuje, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo s podpisom pogodbe o zaposlitvi, je tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v obdobju od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008, ki je bila vložena dne 30. 3. 2012, prepozna in jo je potrebno zavreči iz tega razloga. Zato je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena.
Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva plačilo razlike v plači, zavrglo. Ker tožnik ni zahteval odprave kršitve, po stališču sodišča prve stopnje, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR. Plačilo razlike v plači je čisti denarni zahtevek, ki ga lahko delavec skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevo za plačilo razlike v plači za čas od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012, ne bi smelo zavreči, ampak o zahtevku odločiti z zamudno sodbo. Seveda pa bi moralo pred tem ugotoviti ali je tožba v tem delu sklepčna. Če bi ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, bi moralo skladno s 3. odstavkom 318. člena ZPP tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti, razen če bi seveda ugotovilo, da se nesklepčnost ne da odpraviti.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2012 delno utemeljena, zato ji je ugodilo v delu, ki se nanaša na zahtevo za plačilo razlike v plači za čas od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012, in v tem delu razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP) ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje skladno z napotki iz 10. točke obrazložitve tega sklepa, v preostalem (glede zavrženja tožbe z zahtevo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008, vpisa delovne dobe v evidenco pri ZPIZ ter plačilo davkov in prispevkov za to obdobje) pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
K pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 2. 7. 2012: Utemeljena je pritožba tožene stranke, zoper sklep o stroških postopka z dne 2. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spora vzelo 14.760,00 EUR, kar ni 6-kratnik bruto plače, kot to določa 2. odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. . RS, št. 67/2008). Ker tožnikova bruto plača po pogodbi o zaposlitvi znaša ... (X. člen pogodbe o zaposlitvi – A5) znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 315,90 EUR. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 315,90 EUR v roku 8 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).
Pritožbeni stroški strank v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2012 so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa skladno s 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sama krije svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 2. 7. 2012.