Jedro

V konkretnem primeru imamo opravka s primarnim in s podrednim tožbenim zahtevkom. Čeprav sta ta dva zahtevka v določeni odvisnosti, sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom delno ugodilo ugovoru tožeče stranke z dne 02. 06. 2010 in je plačilni nalog z dne 17. 05. 2010 ohranilo v veljavi za znesek 1.803,00 EUR, v preostalem, to je za znesek 519,00 EUR pa je plačilni nalog razveljavilo.

Zoper sklep se je v roku pritožil tožnik. Navaja, da je po plačilu sodne takse za tožbo prejel od sodišča še dodaten nalog za plačilo dodatne sodne takse in sicer kot izhaja iz pojasnila sodišča z dne 31. 05. 2010 za podredni zahtevek. Meni, da za podredni zahtevek ni potrebno plačati dodatne sodne takse, saj v danem trenutku sploh ni jasno, ali bo sodišče o tem zahtevku odločalo in ga obravnavalo, ker je zato pogoj, da se predhodno zavrne primarni zahtevek. Tudi sicer pa se s podrednim zahtevkom vrednost spora, za katero je vezana odmera sodne takse ni povečala. Pritožnik meni, da je sodno takso v celoti poravnal. Pritožbo podaja iz razloga, ker sodišče sodne takse ni pravilno odmerilo, saj sodne takse za podredni zahtevek ni oziroma je zajeta v osnovni taksi in je osnovni opredelitvi spornega predmeta. Pravna podlaga, ki jo navaja sodišče, ni pravilna. Določb ZPP ni mogoče tolmačiti tako, da je sporna vrednost seštevek vseh podrednih zahtevkov. Dodaja še, da sodne takse ni sposoben plačati, ker za to nima premoženja, sodišče pa je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovilo povsem arbitrarno, brez vsakršnega dokazila, na podlagi nekih domnev.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je odmerilo najprej sodno takso za tožbo, upoštevaje vrednost spornega predmeta iz primarnega tožbenega zahtevka. Naknadno je odmerilo še takso za podredni zahtevek. Po ugovoru je višino takse znižalo za 519,00 EUR, ker je kot osnovo vzelo seštevek primarnega in podrednega zahtevka in ne kot sprva, ko je odmerjalo takso od vsakega posameznega zneska. Takšen način odmere sodne takse pa ni pravilen. Slediti je pritožbi ko pravi, da določb ZPP ni mogoče tolmačiti tako, da je vrednost spora seštevek vseh podrednih zahtevkov. Zahtevki se seštevajo, če ima tožnik do tožene stranke več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V konkretnem primeru pa imamo opravka s primarnim in s podrednim tožbenim zahtevkom. Čeprav sta ta dva zahtevka v določeni odvisnosti, sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Za samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da lahko tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavlja samostojno kot glavni zahtevek v posebni pravdi. Pri različni pravni in dejanski podlagi obeh zahtevkov se vrednost spornega predmeta ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (ZPP s komentarjem k 41. členu, stran 223).

Po povedanem je ugotoviti, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo zato ugoditi in plačilni nalog z dne 17. 05. 2010 razveljaviti tudi za znesek 1.803,00 EUR.