Jedro

14.Posledično tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo pravno relevantne okoliščine primera oziroma jih ni razjasnilo v celoti, ne vzdržijo kritične presoje. Še enkrat pa velja izpostaviti, da se prikrajšanje tožnikov (četudi bi to bilo po višini ekvivalentno) ne izvaja iz manjvrednosti sporne nepremičnine zaradi na njej še zmeraj obstoječega hipotekarnega bremena, temveč se utemeljuje ob dejstvu, da sta tožnika poplačala in še poplačujeta toženčeve še odprte kreditne obveznosti v razmerju do banke A., d. d. kot hipotekarne upnice. Odveč je tudi toženčeva bojazen, da bo po pravnomočnosti izpodbijane sodbe dolg po kreditni pogodbi dolžan poravnati dvakrat. Skladno z določbo 271. člena OZ je banka A., d. d. kot upnica v poplačilo toženčevih kreditnih obveznosti dolžna sprejeti izpolnitev tožnikov kot tretjih oseb, saj imata tožnika zaradi odvračanja možnosti prodaje sporne nepremičnine v izvršilnem postopku, kot pojasnjeno že zgoraj, pravni interes, da se toženčeva obveznost poravna. Z ozirom, da ima banka pravico do poplačila toženčevih še odprtih obveznosti le enkrat, pa bo imel toženec v razmerju do banke v obsegu, v katerem sta njegove obveznosti poravnala že tožnika, ugovor ugasle pravice.

V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).

10.Toženec v pritožbi tehtno izpostavlja, da se tožnika na sorazmerno znižanje kupnine zaradi pravne napake (490. člen v zvezi s 488. členom OZ) ne moreta z uspehom sklicevati že zato, ker s tožbo ne uveljavljata tudi ustreznega oblikovalnega zahtevka v tej smeri. Pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine ima namreč značilnosti oblikovalne pravice, saj se z njeno uresničitvijo pogodbeno (obligacijsko) razmerje med kupcem in prodajalcem spremeni tako, da se kupnina (vsebina kupčeve obveznosti) ustrezno zniža. Ob tem, ko mora biti za uresničitev pravice do sorazmernega znižanja kupnine izpolnjena še posebna predpostavka iz prvega odstavka 490. člena OZ (pred uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja kupnine more kupec prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev), mora kupec izjavo o uresničitvi te pravice v roku iz prvega odstavka 495. člena OZ uveljavljati sodno z ustreznim oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Takšnega zahtevka pa tožnika s predmetno tožbo ne uveljavljata. Šele z uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja kupnine bi namreč odpadel pravni temelj za plačilo kupnine v znesku, za katerega bi bila višina kupnine znižana in bi tožnika pridobila kondikcijski (dajatveni) zahtevek za vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na katerega bi bila kupnina znižana.

15.Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve. Stališče pritožbe, da je posvet s stranko za potrebe sestave tožbe zajet že v nagradi za vložitev tožbe in ne predstavlja opravila, ki bi ga bil odvetnik upravičen samostojno zaračunati v višini 100 točk po tar. št. 43 OT, je pravno pravilno. Kot potrebne pravdne stroške je pooblaščencu tožnikov po OT tako potrebno priznati le 2131 točk (2100 točk za opravljene odvetniške storitve ter 31 točk za materialne stroške v pavšalni višini), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.278,60 EUR. 22% DDV se tako obračuna v višini 281,30 EUR, kar pomeni, da odvetniški stroški tožnikov skupaj znašajo 1.559,90 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še 675,00 EUR za plačilo sodne takse za tožbo ter v višini 1.000,00 EUR plačan predujem za stroške začasnega zastopnika toženca. Tožnika sta tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v skupni višini 3.234,90 EUR.

Izrek

16.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (II. točka izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. V presežku je pritožbo po 353. členu ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. II. izreka) spremeni tako, da se denarni znesek v višini 3.308,82 EUR nadomesti z denarnim zneskom v višini 3.234,90 EUR.

11.Zahtevek tožnikov ni utemeljen niti ob uporabi določb o poslovni odškodninski odgovornosti, kot jo ureja 239. člena OZ, saj predpostavke za nastanek toženčeve odškodninske obveznosti (še) niso izpolnjene, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Po prvem odstavku 239. člena OZ je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot glasi. Izpolnitvenega zahtevka skladno s citirano določbo, ki predstavlja konkretizacijo temeljnega načela obligacijskega prava iz 9. člena OZ (dolžnost izpolnitve obveznosti - pacta sunt servanda), tožnika s predmetno tožbo ne uveljavljata. Skladno z drugim odstavkom 239. člena OZ je v primeru neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo upnik sicer upravičen od dolžnika zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Vendar pa morajo biti v tem primeru izpolnjene posebne (dodatne) predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve. In sicer, je odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi neizpolnitve, mogoče uspešno uveljaviti le, če je izpolnitveni zahtevek prenehal zaradi vzroka, ki je v sferi druge pogodbene stranke. Ta predpostavka pa je izpolnjena, če je pogodbi zvesta stranka uresničila pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve (izpolnitev z zamudo, izpolnitev s stvarnimi napakami in izpolnitev s pravnimi napakami) ali če je izpolnitvena obveznost druge pogodbene stranke prenehala zaradi nezmožnosti izpolnitve, za katero odgovarja ta stranka.

II. V presežku se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (tč. I. izreka).

17.Z ozirom, da toženec ni uspel s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, ne beleži pritožbenega uspeha, ki bi ga opravičeval do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Le-te toženec zato skladno s določbo 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam. Sama stroške pritožbenega odgovora krijeta tudi tožnika, saj njune navedbe v le-tem niso ključno pripomogle k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

Obrazložitev

12.Na nezmožnost izpolnitve na strani toženca se tožnika v predmetnem postopku niti ne sklicujeta. Glede na to, da je pravilna izpolnitev toženčeve s prodajno pogodbo prevzete obveznosti (prenos neobremenjene lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožnika) odvisna zgolj od poplačila njegovega dolga banki A., d. d. (v primeru poplačila kreditnih obveznosti banka zaradi akcesorne narave hipotekarnega zavarovanja izdaje izbrisnega dovoljenja ne more odkloniti), ki predstavlja denarno in s tem generično obveznost, pa o nezmožnosti izpolnitve toženčeve obveznosti tudi sicer ni mogoče govoriti. Tožnika prav tako ne zatrjujeta, da bi skladno z določbo 490. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ uresničila pravico odstopiti od s tožencem sklenjene prodajne pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve, to je izpolnitve s pravno napako. Odgovornost za pravne napake predstavlja posebno vrsto odškodninske odgovornosti. V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).

1N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 258 in 259.

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni plača znesek v višini 24.387,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2021 (I. točka izreka). Toženca je zavezalo še, da tožnikoma v istem roku povrne še njune pravdne stroške v znesku 3.308,82 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po začasnem zastopniku - odvetniku pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri stališču, da je tožbeni zahtevek neutemeljen po vseh treh zatrjevanih pravnih podlagah zato, ker tožnika nista ravnala v skladu z veljavno sklenjeno prodajno pogodbo in tretjega dela kupnine nista zmanjšala ne za davek niti za neodplačan del kredita. S tem, ko sodišče prve stopnje temu naziranju ni sledilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede pogodbene odškodninske odgovornosti, neupravičene pridobitve ter pravnih napak na prodani nepremičnini. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do toženčevih navedb o soprispevku tožnikov k nastali škodi, čeprav gre za okoliščino, ki je ključnega pomena. Izpodbijana sodba je tako obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Tudi ob predpostavki, da je temelj tožbenega zahtevka podan, pa je prvostopenjska sodba nezakonita zaradi ugotavljanja višine škode. Sodišče prve stopnje ob ugotavljanju nastanka škode in njene višine zaključi, da sta tožnika v izogib odstopa od pogodbe s strani banke in unovčenja hipoteke poravnala vse zapadle in neplačane obroke ter sta prisiljena odplačevati toženčev kredit, saj bi se nepremičnina sicer prodala na javni dražbi. Tožnikoma bi tako naj nastala škoda v obliki zmanjšanja premoženja, saj naj bi bila njuna nepremičnina zaradi hipoteke manj vredna (19. točka obrazložitve). Takšno stališče pa je protispisno, dejansko stanje v tem delu pa zmotno ugotovljeno. Upoštevati je namreč potrebno, da predmetni kredit do današnjega dne še sploh ni poplačan. S strani tožnikov je izkazano zgolj plačilo enega obroka, in sicer dne 23. 10. 2023 v višini 210,34 EUR. Dokazila o plačilu preostalih obveznosti pa so izostala, čeprav sta se tožnika zavezala, da jih bosta predložila. Navedeno pomeni, da so njuna zatrjevanja o poplačilu toženčevih kreditnih obveznosti ostala neizkazana in jim prvostopenjsko sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče samo tudi nima ustreznega znanja na ocenjevanje manjvrednosti nepremičnine. Zaključek, da je vrednost tožnikove nepremičnine manjša za natanko 24.387,01 EUR je tako golo predvidevaje in je s tem dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Postopanje prvostopenjskega sodišča pa je tudi v nasprotju z določbami ZPP, saj lahko skladno s temi manjvrednost nepremičnine zaradi njene obremenjenosti s hipoteko oceni zgolj strokovno podkovan cenilec. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, koliko obrokov kredita je bilo dejansko plačanih s strani tožnikov. Ker kredit do banke A., d. d. do danes še ni v celoti odplačan, tožnika zato ne moreta zahtevati celotnih 24.387,01 EUR. Na ta način bi namreč lahko prišlo do situacije, ko bi bil toženec dolg dolžan plačati tako tožnikoma (na osnovi pravnomočne sodbe) kot banki (na osnovi obstoječe kreditne pogodbe). S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikoma nastala škoda v višini 24.387,01 EUR, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zmotno pa je uporabilo pravo tudi v delu, ko je zaključilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo že zgoraj navedenega zneska utemeljen tudi ob uporabi določb o znižanju kupnine zaradi pravnih napak. V sodni praksi je namreč zastopano stališče, da za znižanje kupnine ne zadošča zgolj dajatveni zahtevek, ampak je potreben tudi oblikovalni zahtevek, ki pa ga tožnika nista postavila. Neupravičeno je sodišče prve stopnje tožnikoma priznalo tudi 100 točk za posvet s stranko, saj gre za strošek, ki je skladno s stališči sodne prakse zajet v nagradi za sestavo tožbe in ne gre za samostojno opravilo po tar. št. 43 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

2VS RS sodba in sklep II Ips 161/2015 z dne 23. 11. 2015 (10. točka obrazložitve).

13.Z ozirom, da je lastninska pravica tožnikov na sporni nepremičnini zaradi hipoteke, vpisane v korist banke A., d.d. kot zastavnega upnika, zgolj omejena in jima ta nepremičnina ni bila odvzeta, v obravnavani zadevi tudi ne gre za situacijo, kjer bi bila med pravdnimi strankami sklenjena prodajna pogodba razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ).

3.Tožnika v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženca v celoti prerekata in se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe. Priglašata stroške.

3N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 209 in 210.

4.Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških.

4VS RS sodba III Ips 9/93 z dne 31. 3. 1993

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Je pa zahtevek tožnikov utemeljen ob uporabi določb o neupravičeni pridobitvi, vendar ne iz razlogov, kot izhajajo iz prvostopenjske sodbe. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec neupravičeno obogaten s tem, ko je znesek kupnine, ki sta ga tožnika dne 18. 3. 2021 kot zadnji obrok dogovorjene kupnine nakazala na njegov TRR (25.000,00 EUR), zadržal zase in z njim ni poplačal kredita, ki je bil zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, čeprav je bilo poplačilo njegovih kreditnih obveznosti z zadnjim obrokom kupnine v prodajni pogodi predvideno. Skladno z določbo 190. člena OZ je o neupravičeni pridobitvi mogoče govoriti, kadar nekdo nekaj prejme v škodo drugega brez pravnega temelja (verzija) ali kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (kondikcija). Pod tak abstraktni zakonski dejanski stan pa konkretnega dejanskega položaja, ko sta tožnika kot kupca sporne nepremičnine tožencu kot prodajalcu zadnji obrok dogovorjene kupnine v višini 25.000,00 EUR nakazala na njegov TRR, na osnovi med njimi veljavno sklenjene prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, ni mogoče podrediti. V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d.d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage. Kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, je toženec nakazilo tožnikov v višini 25.000,00 EUR sprejel kot dokončno izpolnitev njune s prodajno pogodbo prevzete obveznosti (plačilo kupnine v skupni višini 50.000,00 EUR). Dejstvo, da s tako prejetim zneskom ni poplačal svojih obveznosti do banke A., d. d. ter pri tej banki nato izposloval izbrisnega dovoljenja, v zvezi s pri sporni nepremičnini v korist banke vknjiženo hipoteko, pa vodi zgolj v zaključek, da toženec svoje s sporno prodajno pogodbo prevzete obveznosti (prenos neobremenjene lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožnika kot kupca) ni pravilno izpolnil (izpolnitev s pravno napako). Že iz zgornje obrazložitev pa izhaja, da tožnika jamčevalnih sankcij, ki bi imele za posledico, da je pravna podlaga za tožencu plačano kupnino kasneje (deloma) odpadla (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine), nista uveljavila. Po obrazloženem torej ni mogoče trditi, da je toženec znesek znesek 25.000,00 EUR, ki sta ga dne 18. 3. 2021 na njegov TRR nakazala tožnika, prejel brez pravne podlage ali glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitve sodbe tako pomanjkljive, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Ta procesna kršitev tudi ni podana, kadar sodišče prve stopnje zavestno neko dejstvo ne umesti med odločilna dejstva ali je to sicer stori, pa se izkaže za napačno, saj gre v teh primerih za kršitev pravilne uporabe materialnega prava. Za odločitev v predmetni zadevi je ob pravilni uporabi materialnega prava, kot bo pojasnjena v nadaljevanju, ključnega pomena zgolj okoliščina, da sta tožnika kot kupca sporne nepremičnine (nepremičnina ID znak: del stavbe ...) dne 18. 3. 2021 s plačilom še zadnjega, to je tretjega obroka kupnine v višini 25.000,00 EUR na TRR toženca kot podajalca v celoti izpolnila v razmerju do njega s prodajno pogodbo z dne 23. 1. 2020 (priloga A2) prevzeto obveznost. Dejstvo, da tožnika zadnjega obroka kupnine nista nakazala na račun banke A., d. d. za poplačilo toženčevih še odprtih kreditnih obveznosti, četudi je bilo v prodajni pogodbi tako predvideno, za pravno presojo v obravnavani zadevi ni relevantnega pomena. Vprašanje materialnega prava in ne procesnega, pa je tudi presoja soprispevka tožnikov.

5490. člena OZ: "(1) Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. (2) Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, sme kupec odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena. (3) V vsakem primeru ima kupec pravico do povračila škode, ki mu je nastala. (4) Če pa je kupec ob sklenitvi pogodbe vedel za možnost, da mu bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana ali omejena, nima pravice do odškodnine, če se ta možnost uresniči, pač pa ima pravico zahtevati vrnitev oziroma znižanje kupnine."

7.Med procesne kršitve tudi ne sodi očitek, da bi sodišče moralo manjvrednost sporne nepremičnine in s tem višino tožnikoma nastale škode, ugotavljati s pritegnitvijo cenilca ustrezne stroke. Vprašanje izbire vrste dokaznih sredstev je namreč del dejanskega stanja. Kot bo pojasnjeno v obrazložitvi v nadaljevanju, je ob pravilni uporabi materialnega prava, zahtevek tožnikov utemeljen na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ), pri čemer je višina že nastalega oziroma pričakovanega prikrajšanja tožnikov enaka višini toženčevih še neporavnanih kreditnih obveznosti do banke A., d.d., ki so izkazane že z dopisom imenovane banke z dne 26. 1. 2023 (priloga A5). Zato je neutemeljena tudi navedba o procesni kršitvi "protispisnosti" (15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP) in dokazovanje s pritegnitvijo izvedenca oziroma cenilca ustrezne stroke ni bilo niti potrebno.

6100. člen OZ (odgovornost za stvarne in pravne napake): "(1) Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve. (2) Pogodbenik odgovarja tudi za pravne napake izpolnitve in mora varovati drugo stranko pred pravicami in zahtevki tretjih oseb, s katerimi bi bila njena pravica izključena ali zožena. (3) Za te dolžnikove obveznosti se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega."

13.Je pa o prikrajšanju v premoženjski sferi tožnikov na eni strani in o obogatitvi v premoženjski sferi toženca na drugi strani v smislu prvega odstavka 190. člena OZ mogoče govoriti iz drugega razloga. S plačilom zadnjega obroka kupnine dne 18. 3. 2021 v višini 25.000,00 EUR sta tožnika v celoti poravnala svojo s prodajno pogodbo z dne 23. 1. 2020 prevzeto obveznost. S predložitvijo dopisa banke tožencu z dne 9. 12. 2022 (priloga A5), sta tožnika izkazala, da je toženec prenehal s plačevanjem rednih mesečnih anuitet po posojilni pogodbi, sklenjeni z banko A., d. d. V izogib temu, da bi banka skladno z opozorilom v zgornjem dopisu odstopila od kreditne pogodbe s tožencem in za poplačilo svoje še odprte terjatve do njega unovčila pri sporni nepremičnini v zavarovanje te terjatve vknjiženo hipoteko, kar bi pomenilo prodajo sporne nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, sta bila tožnika banki A., d. d. kot hipotekarni upnici primorana poravnati toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti po kreditni pogodbi. Iz enakega razloga sta tožnika primorana pokrivati tudi redne mesečne anuitete toženca po tej pogodbi. Pokrivanje toženčevih pogodbenih obveznosti v razmerju do banke s strani tožnikov predstavlja plačilne transakcije, zaradi katerih v premoženjski sferi tožnikov nastaja prikrajšanje, v premoženjski sferi toženca pa obogatitev, za katero ni pravne podlage (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožnika se sicer zavedata, da toženčevih obveznosti v razmerju do banke A., d. d. nista obvezana plačevati, vendar na njuni strani ne gre za položaj iz 191. člena OZ, ko v korist toženca opravljenih plačil ne bi mogla terjati nazaj. Tožnika sta v predmetnem postopku jasno navedla, da sta toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti do banke A., d. d. poplačala in sedaj tej banki za toženca plačujeta tudi redne mesečne anuitete zato, da bi odvrnila prisilno prodajo sporne nepremičnine, katere lastnika sta postala na podlagi sporne prodajne pogodbe. Takšno ravnaje pa je potrebno razumeti kot odvračanje sile v smislu določbe 191. člena OZ, kar pomeni, da tožnika ohranjata pravico od toženca terjati povračilo v njegovi premoženjski sferi z njunimi plačili nastale koristi. Sicer drži kot izpostavlja pritožba, da sta tožnika listinsko izkazala zgolj plačilo ene anuitete v višini 210,34 EUR dne 23. 10. 2023 (priloga A8). Spregleda pa toženec, da sta oba tožnika zaslišana kot pravdni stranki prepričljivo in skladno izpovedala o tem, da sta bila v izogib izvršbi primorana poravnati tako toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti, iz enakega razloga pa sta primorana pokrivati tudi njegove redne mesečne anuitete in bosta tako ravnala tudi v bodoče. V kolikor bi toženčeve kreditne obveznosti ostale neporavnane, temu namreč gotovo ne bilo tako in bi to bilo tudi v nasprotju z namenom hipotekarnega zavarovanja. Sicer drži, kot izpostavlja toženec, da njegova kreditna obveznost v razmerju do banke A., d. d. zaenkrat še ni v celoti poravnana, vendar je v tem postopku nesporno, da je prenehal s plačevanjem svojih kreditnih obveznosti do banke A., d. d. Ker sta tožnika prevzela plačevanje njegovih obveznosti, je njuno prikrajšanje nastalo v celotnem znesku, ki ga je toženec na dan 26. 1. 2023 dolgoval banki A., d. d., kot izhaja iz dopisa te banke z istega dne, ki sta ga v dokaz predložila tožnika (priloga A5). Ker je že nastalo in pričakovano prikrajšanje tožnikov lahko le enako višini še odprtih obveznosti toženca do banke A., d. d., ki pa izhajajo že iz zgoraj izpostavljenega dopisa banke, se ugotavljanje višine prikrajšanja v sferi tožnikov s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, za kar se zavzema pritožba, ne izkaže kot potrebno.

8.Tožnika svoj zahtevek (plačilo 24.387,01 EUR s pripadki) utemeljujeta ob sklicevanju na določbe o poslovni odškodninski odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti po drugem odstavku 239. člena OZ in na določbe o neupravičeni pridobitvi po 190. členu OZ. Ob sklicevanju na določbe o odgovornosti prodajalca za pravne napake po 488. členu OZ pa izpostavljata še sankcijo sorazmernega znižanja kupnine po 490. členu tega zakona.

7N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 261 in 262.

9.Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzame stališče, da je zahtevek tožnikov utemeljen ob uporabi vseh treh zgoraj naštetih pravnih podlag, čemur pa sodišče druge stopnje kot pravno zmotnemu ne more pritrditi.