Jedro

Pri odločanju o prošnji za azil po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil je treba upoštevati izključitvene razloge iz 4. člena ZAzil. Pravica do azila se ne priznava osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, preden so bile sprejete v državo kot begunci. Obstoj pravnomočne odločbe sodišča, da obstajajo zakoniti pogoji za izročitev osebe, ki je zaprosila za azil, zadostuje za odločitev o obstoju "utemeljenih razlogov za sum" v azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1307/00-25 z dne 30.8.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.1.2000, s katero je ta zavrnila vlogo tožeče stranke za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka) in določila, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je o zadevi že odločilo s sodbo, št. U 168/00-11 z dne 23.2.2000, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. Up-78/00 z dne 29.2.2000, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje. Ob tem je Ustavno sodišče odločilo, da se začne postopek za oceno ustavnosti 2. alinee 2. odstavka 40. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju ZAzil), in do končne odločitve v tem postopku zadržalo njeno izvrševanje ter odločilo, da se do končne odločitve v navedenem postopku šteje, da je zoper odločbo upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbi zoper odločbo, izdano v postopku za pridobitev azila, dovoljena pritožba.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi najprej povzema razloge tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od upravičenih razlogov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Med drugim navaja, da Republika Slovenija daje azil na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi njihova vrnitev v izvorno državo teh oseb lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu 3. člena Evropske konvencije v varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se teh oseb ne vrne v njihovo izvorno državo (azil iz humanitarnih razlogov). Iz citirane določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in iz vsebine 3. člena EKČP, ki določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati, izhaja, da se določba 3. odstavka 1. člena ZAzil uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno dati azil tujcu. Vendar pa pravica do azila ni absolutna pravica; ZAzil namreč v 4. členu določa izključitvene razloge, zaradi katerih se pravica do azila ne prizna tujcem, ki iščejo zaščito na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po mnenju sodišča prve stopnje je potrebno upoštevati izključitvene razloge po 4. členu ZAzil tako pri presoji prošnje za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil, kot tudi pri presoji prošnje za azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. V primeru, če pristojni organ ugotovi obstoj izključitvenega razloga iz 4. člena ZAzil, postane po presoji sodišča prve stopnje odločanje o obstoju humanitarnih razlogov za sam azilni postopek nepotrebno. Za presojo sodišča v obravnavanem primeru je torej odločilno vprašanje, ali je v konkretnem primeru podan kateri izmed izključitvenih razlogov iz 4. člena ZAzil. Navaja, da iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Krškem, št. Ks 152/99, izhaja, da je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Kp 436/99 z dne 3.12.1999, že pravnomočno odločeno, da obstajajo zakonski pogoji za izročitev obdolženca (tožeče stranke) Ruski federaciji. Glede na okoliščino, da v obravnavanem primeru obstaja navedena pravnomočna odločba, po presoji sodišča prve stopnje v azilnem postopku ni več mogoče kot sporno kvalificirati dejansko stanje o podanosti temeljnega pogoja za odločitev o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je tožeča stranka na ozemlju Ruske federacije storila očitano kaznivo dejanje velike goljufije po 3.b odstavku 159. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Obstoj navedenega temeljnega pogoja pa je po presoji sodišča prve stopnje izključitveni razlog po 2. alinei 1. odstavka 4. člena ZAzil, saj je po mnenju sodišča prve stopnje dokazni standard "dovolj dokazov za utemeljenost suma", najmanj enak kot dokazni standard "obstoj utemeljenih razlogov za sum", ki se zahteva v azilnem postopku. Pravica do azila se namreč ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci (2. alinea 1. odstavka 4. člena). Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi nima prav, ko zatrjuje "konstruiranost" kazenskega postopka, kar izhaja že iz navedenega pravnomočnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, v katerem višje sodišče navaja, da v spisu ni podatkov, iz katerih bi izhajal dvom v verodostojnost s strani Ruske federacije posredovanih dokumentov oziroma za zaključek, da naj bi bil osumljenec (tožeča stranka) žrtev mafijskih spletk, pri čemer naj bi bilo v nevarnosti tudi njegovo življenje. Po presoji sodišča prve stopnje se v obravnavanem primeru tudi niso pojavila takšna vprašanja, pri katerih bi bilo treba postaviti izvedenca v smislu 33. člena ZAzil. Izvedensko mnenje mora tožena stranka pridobiti v primeru, ko je za rešitev prošnje potrebno strokovno znanje, s katerim pooblaščena uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga.

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločitev tožene stranke, da tožeči stranki ne prizna azila, pravilna in po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), te razloge samo navedlo, tožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja tožbene navedbe in izpostavlja, da obstaja realna nevarnost za njeno življenje, če bo izročena Ruski federaciji ter se sklicuje na Konvencijo proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in na EKČP. Po njenem mnenju se izpodbijana sodba opira na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, izdano v izročitvenem postopku, kar pravno ni dopustno. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo političnega stanja v Rusiji, ne glede na splošno znana dejstva o kršitvah človekovih pravic v tej državi.

Opozarja na članek iz ruskega časopisa Kaledoskop z nazivom "Črne blagajne guvernerjev" in članek "Vračanec", objavljen v ruskih javnih medijih, ki po njenem mnenju kažeta na nezakonitosti, ki so jih počeli posamezniki v Ruski federaciji, na katere je sama opozarjala, zaradi česar je več kot očitno, da bo v primeru izročitve Ruski federaciji njeno življenje ogroženo, saj so pri teh nezakonitostih sodelovali ljudje, ki imajo sedaj oblast tudi nad ruskimi pravosodnimi organi.

Navaja, da pri presoji prošnje za azil iz humanitarnih razlogov ni mogoče upoštevati izključitvenih razlogov iz 4. člena ZAzil, ampak je treba presojati subjektivno nevarnost za prosilca azila. Meni, da se je sodišče tudi v okviru obstoja izključitvenih razlogov dolžno opredeliti do navedb tožeče stranke in se ne samo sklicevati na to, da kazenski pregon prosilca azila temelji na zakoniti in dejanski podlagi. Nadalje navaja, da je že v postopku za izročitve opozarjala na posamezne pomanjkljivosti in nepravilnosti pri predočenih dokumentih in sodišču, ki je vodilo postopek za izročitev, v dokazne namene predlagala izvedbo več dokazov, ki pa jih Okrožno sodišče v Krškem ni izvedlo. Številne okoliščine, ki so bile predočene Okrožnemu sodišču v Krškem, po mnenju tožeče stranke potrjujejo njene navedbe o posameznih dejanjih, ki jih je morala opraviti tretja oseba brez vednosti tožeče stranke, da je lahko zrežirala celotni konstrukt za izročitev tožeče stranke. Okrožno sodišče v Krškem je preuranjeno sklepalo, da obstajajo pogoji za izročitev, v izpodbijani sodbi pa se upravno sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke o konstruiranosti kazenskega postopka. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana sodba nepravilna in predlaga, da jo pritožbeno sodišče odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba pri odločanju o prošnji za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil kot tudi pri odločanju o prošnji za azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil, upoštevati izključitvene razloge po 4. členu ZAzil. Če presoja pri azilnem postopku privede do izključitvenih razlogov po 4. členu ZAzil, je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča, to določbo uporabiti kot lex specialis in zavrniti prošnjo za azil (3. alinea 1. odstavka 35. člena ZAzil). V obravnavanem primeru tak izločitveni razlog obstaja, saj je hkrati z azilnim postopkom tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem postopek (ki je pravnomočno končan) za izročitev tožeče stranke Ruski federaciji, v katerem tožeča stranka s svojimi navedbami ni uspela izključiti razlogov zoper njo uveden kazenski postopek v izvorni državi zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike goljufije po kazenskem zakoniku Ruske federacije (kaznivo dejanje nepolitične narave).

Pravnomočna odločba, s katero je pristojno sodišče ugotovilo, da obstajajo zakonski pogoji za izročitev tožeče stranke, tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku za priznanje pravice do azila zadostuje za odločitev, da po 2. alinei prvega odstavka 4. člena ZAzil obstajajo "utemeljni razlogi za sum", da je tožeča stranka zagrešila hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, zato pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom glede "konstruiranosti" kazenskega postopka, saj odločitev, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, vključuje tudi presojo glede navedb tožeče stranke, da je kazenski postopek, ki teče zoper njo, "konstruiran".

Glede na navedeno je pritožbo sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.