Jedro

Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 je odgovornost pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb nujna. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane po ZFPPod, tako ne odgovarjajo le t. i. nepravi oziroma pasivni družbeniki. Za presojo pravilnosti odločitve glede položaja t. i. aktivnega družbenika, je pravno odločilno dejstvo, ali je družbenik imel možnost vplivati na poslovanje družbe, ne pa, ali je to možnost vpliva na poslovanje družbe tudi dejansko izkoristil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 8. 2006, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj z dne 3. 8. 2001, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper revidentko uvede postopek prisilne izterjave dolžnega zneska obveznosti iz denarnih sredstev na njenem računu, in sicer za obveznosti v višini 65.682.884,40 SIT, ki so razvidne iz odločbe SDK Republike Slovenije, Podružnica Kranj z dne 2. 8. 1994, ki je postala izvršljiva 3. 9. 1994. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ni bila aktivna družbenica, ki bi imela vpliv na poslovanje izbrisane družbe A., d. o. o., in zato ni odgovorna za njene obveznosti. Uveljavlja ugovor relativnega in absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga. Zatrjuje tudi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, kljub temu, da je to izrecno zahtevala, poleg tega pa so zaključki sodišča v nasprotju s spisno dokumentacijo. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njeni tožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov zastopanja.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 274.089,82 EUR (prej 65.682.884,40 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem upravnem sporu je izpodbijan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga, s katerim je bila zoper revidentko kot pravno naslednico izbrisane družbe A., d. o. o., uvedena prisilna izterjava iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe, ki izhajajo iz odločbe SDK Republike Slovenije, Podružnica Kranj z dne 2. 8. 1994, ki je postala izvršljiva 3. 9. 1994. Sporno je, ali ima revidentka položaj aktivne družbenice in odgovarja za obveznosti izbrisane družbe v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 ter ali je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje pravice do izterjave davka.

9. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002) je odgovornost pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb, nujna. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod, tako ne odgovarjajo le t. i. nepravi oziroma pasivni družbeniki. Za presojo pravilnosti odločitve glede položaja t. i. aktivnega družbenika, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje (in izhaja tako iz obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča, kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse – npr. X Ips 1420/2006, X Ips 317/2005), je pravno odločilno dejstvo, ali je družbenik imel možnost vplivati na poslovanje družbe, ne pa, ali je to možnost vpliva na poslovanje družbe tudi dejansko izkoristil. 10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, med drugim izhaja, da je bila družba C., p. o., ena izmed štirih družbenic družbe A., d. o. o. V času od 22. 12. 1989 do 24. 7. 2000 je bila ista oseba zastopnik in odgovorna oseba tako v družbi A., d. o. o., kot tudi v družbenici C., p.o. in v tem času so tudi nastale davčne obveznosti, ki so predmet izterjave. Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilna in zakonita odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je revidentka imela možnost vpliva na poslovanje družbe in jo zato ni mogoče šteti za pasivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 -77, temveč za aktivno.

11. Revidentka je tako kot aktivna družbenica izbrisane družbe pravna zavezanka za plačilo davčnega dolga, ker je bila A., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 35. člena ZFPPod. Njena odgovornost za obveznosti izbrisane družbe temelji na določbah četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD. Nekdanji aktivni družbeniki izbrisane družbe so namreč univerzalni pravni nasledniki družbe, kar pomeni, da vstopijo v njen pravni položaj.

12. Revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje prisilne izterjatve davčne obveznosti ni utemeljen. Iz določb drugega odstavka 96. člena, drugega, četrtega in petega odstavka 97. člena ZDavP izhaja, da pravica do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči (absolutno zastaranje).

13. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da se izterjujejo obveznosti, katerih izvršilni naslov predstavlja odločba SDK, Podružnica Kranj z dne 2. 8. 1994, izvršljiva dne 3. 9. 1994, izdana A., d. o. o. Ker obveznosti iz navedene odločbe SDK z dne 2. 8. 1994 niso bile plačane, je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Kranj, izdala sklep o dovolitvi izvršbe z dne 1. 9. 1994, zoper zavezanko A., d. o. o., z rubežem na njenem žiro računu. Iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih (izpisek EVRP Agencije RS za plačilni promet iz žiro računa A., d. o. o., z dne 19. 9. 2001) izhaja, da so bile obveznosti, ki se izterjujejo po navedenem sklepu z dne 1. 9. 1994 uvrščene v vrstni red za plačilo od 3. 9. 1994 do 25. 1. 2000. Sredstva na računu A., d. o. o., so bila v tem času blokirana.

14. Na podlagi 43. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - ZAPPNI, Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje – Agencija izvršuje med drugim tudi izvršljive odločbe oziroma izvršljive naloge organov in organizacij, ki so po zakonu pooblaščeni izdajati takšne odločbe in naloge, dokončne odločbe Agencije ter naloge Agencije, za katerih izdajanje je Agencija pooblaščena po zakonu.

15. Če je bil imetnik računa plačilno nesposoben, so bili izvršljivi sklepi, dokončne odločbe nadzornih organov in nalogi za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v evidenco o vrstnem redu nalogov za plačilo. V tem primeru so se obveznosti plačevale po vrstnem redu, ki je bil določen v 36. členu ZAPPNI.

16. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podano uradno dejanje davčnega organa z namenom izterjave, ki pretrga tek relativnega zastaranja pravice do izterjave davka, s trenutkom, ko so bile neporavnane obveznosti na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe, št. 370-27/94 z dne 1. 9. 1994, uvrščene v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa (Agencije), katerega namen je, da se dolgovani znesek davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sodbe X Ips 1479/2004, X Ips 1564/2005 in X Ips 356/2007) se je s tem, ko je bila terjatev v vrstnem redu poplačil, izvajala kontinuirana izterjava spornega dolga, ki je imela za posledico ustavitev teka relativnega zastaralnega roka. Ker je bil zakoniti zastopnik izbrisane družbe v času od 22. 12. 1989 do 24. 7. 2000 tudi zakoniti zastopnik revidenta, kar izhaja iz izpisa iz sodnega registra, je bil v tem času z navedenim dejanjem pristojnega organa seznanjen. Tako je bil tek relativnega zastaranja pravice do izterjave ustavljen pred iztekom petletnega roka.

17. Ker je bila davčna zavezanka A., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra (izbris je bil v Uradnem listu RS objavljen 22. 8. 2000), je bil dne 3. 8. 2001 izdan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zoper družbenico izbrisane družbe – revidentko. Navedeni sklep je bil revidentki vročen 7. 8. 2001. Tako tudi v času od ustavitve relativnega zastaranja z uvrstitvijo v vrstni red plačil na Agenciji do izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga z dne 3. 8. 2001 ni nastopilo relativno oziroma absolutno zastaranje davčnih obveznosti.

18. V zvezi z zastaranjem pravice do izterjave dolga revidentka tudi zatrjuje, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja izdaja izpodbijanega sklepa o prisilni izterjavi nadaljevanje sklepa o izvršbi z dne 1. 9. 1994, ker gre za enoten postopek izvršbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je, glede na obrazloženo v 11. točki te obrazložitve, navedeno stališče sodišča prve stopnje pravilno in zakonito, takšno stališče izhaja tudi iz upravnosodne prakse, ki jo je Vrhvno sodišče že zavzelo v podobnih primerih (npr. X Ips 1479/2004, X Ips 1564/2005 in X Ips 356/2007). Zato ta revizijski ugovor ni utemeljen.

19. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je podan, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 85. člena ZUS-1). Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revidentka izrecno ne navede.

20. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 1292/2006 in X Ips 595/2008) mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s tem, da je v tožbi predlagala svoje zaslišanje na glavni obravnavi v zvezi z okoliščino, ali so ji bile predočene davčne obveznosti izbrisane družbe, ni določno in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila, katera pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev, bi s tem dokazovala. Zato po presoji revizijskega sodišča, v obravnavani zadevi opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 21. Revidentka smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revidentka pri tem, ko zatrjuje, da je zaključek sodišča, da naj bi bila izvršba zoper A., d. o. o., po sklepu z dne 1. 9. 1994 v teku, v nasprotju s podatki v spisu, ne opredeli, v nasprotju s katerimi listinami v spisu naj bi bil naveden zaključek sodišča. Prav tako ne opredeli, v nasprotju s katerimi listinami v spisu naj bi bil zaključek sodišča, da revidentka možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe ni izkoristila. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, takšnega neobrazloženega ugovora ni presojalo.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi revidentkine navedbe, da je v nasprotju s spisno dokumentacijo zaključek sodišča prve stopnje, da revidentka ni zatrjevala svojega pasivnega položaja v izbrisani družbi. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da takšen zaključek prvostopenjskega sodišča, kot ga zatrjuje revidentka, ne izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pri utemeljevanju pravno relevantnih dejstev glede položaja aktivnega družbenika pojasnilo, da tožeča stranka ne zatrjuje, da ne bi imela možnosti vpliva na poslovanje A., d. o. o. 23. Iz zgoraj navedenih razlogov tudi ni utemeljena sicer zelo posplošena revizijska navedba o kršitvi ustavno varovanega načela enakosti pred zakonom.

24. V zvezi z revidentkinim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v njej Ustavno sodišče RS obravnavalo vprašanje zamudnih obresti za obveznosti iz obligacijskih razmerij ter da je samo glede teh zamudnih obresti vzpostavilo pravilo, da obresti

nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Odločba zato na tek zamudnih obresti za davčne obveznosti, ki so predmet tega postopka, ne vpliva (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 1157/2006).

25. Revidentka v reviziji tudi navaja, da vztraja pri navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podala že tekom dosedanjih postopkov pred upravnimi organi in sodiščem prve stopnje, zato naj se štejejo za sestavni del revizije. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno sklicevanje na predhodne navedbe v upravnem postopku in v upravnem sporu ni dopustno in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, kajti to je storilo že sodišče prve stopnje v sodbi oziroma tožena stranka v svoji odločbi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009) navedlo, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je njen predmet sodba sodišča prve stopnje, se revidentka ne more sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v upravnem postopku in v tožbi v upravnem sporu. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti.

26. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

27. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).