Jedro

Stroški za izvedenca so del pravdnih stroškov in jih je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna povrniti nasprotni stranki v skladu z načelom uspeha v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku V. točke izreka spremeni tako, da se znesek pravnih stroškov, ki jih je prvotožena stranka dolžna plačati tožečima strankama zviša za 204,24 EUR (na 1.161,35 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe prvotožeče stranke glede plačila 357,70 EUR postopek zoper prvotoženo stranko v tem delu ustavi, zaradi delnega umika tožbe drugotožeče stranke glede plačila 1.612,00 EUR postopek zoper prvotoženo stranko prav tako v tem delu ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je prvotožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati 801,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2011 do plačila, v 15 dneh, drugotožeči stranki pa znesek 1.776,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.5.2011 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek prvotožeče in drugotožeče stranke do prvotožene stranke je zavrnilo, kot to izhaja iz III. točke izreka. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka prvotožeče in drugotožeče stranke zoper drugotoženo stranko (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožečima strankama 957,11 EUR, tožeči stranki pa sta dolžni solidarno plačati drugotoženi stranki 17,39 EUR, tretjetoženi stranki pa 20,00 EUR, vse v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo sodbe oziroma podrejeno vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Pritožujeta se zoper del neprisojene nepremoženjske škode in sicer prvi tožnik zoper neprisojenih 300,00 EUR, druga tožnica pa zoper neprisojenih 600,00 EUR s pripadki . Prvi tožnik navaja, da je kot laik lahko navedel, tako kot je v tožbi, da je trpel hude bolečine najmanj 3 dni, bolečine srednje intenzitete nadaljnjih 5 do 10 dni, lažje bolečine pa do zaključka zdravljenja stalno in nato še občasno, torej še dlje kot do konca zdravljenja. Zaslišan na obravnavi je izpovedal, da je trpel hudo bolečino en teden, potem malo manj, na koncu okrog enega meseca. Izpovedoval je torej bolečinsko obdobje najmanj 1 mesec in 1 teden, izvedenec je potrdil, da je trpel zmerno hude bolečine 10 dni in lažje bolečine približno 6 tednov in nesmiselna je trditev sodišča, da ker izvedenec ni objektiviziral zatrjevanih hudih bolečin v trajanju treh dni, sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da so bile bolečine zelo hude. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec govoril o zmerno hudih bolečinah, tudi zmerno hude bolečine so hude bolečine. Od kje je sodišče vzelo 20 dni, ni jasno, ali pa je napačno razumelo prvega tožnika. Sodišče je reduciralo njegovo izjavo, da je vse skupaj bolečine trpel en mesec, v tožbi je bila trditev, kjer je natančno navedeno, da je prvi tožnik tudi po končanem zdravljenju še trpel določene bolečine. V podajanju trditev se je tožnik skliceval na postavitev izvedenca medicinske stroke in tožnik lahko podaja svojo trditev toliko, kot lahko kot nestrokovnjak. Dve leti po nesreči se ne da spomniti, kako natančno je nekdo trpel bolečine in izvedenec je v pretežnem delu potrdil navedbe prvega tožnika. Pritožuje se zaradi neprisojenih 200,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti. Glede strahu oziroma spremembe v duševnem stanju, ko je sodišče štelo, da tega dejstva tožnik ni dokazal, prvega tožnika nihče ni nič vprašal. Izvedenec je natančno izpovedal, koliko strahu je trpel in prvi tožnik je dokazal svoje trditve glede strahu. Navedba sodišča, da prvi tožnik o strahu ni nič izpovedal, je nepravilna. Navedel je, da se je ustrašil in da je bil v strahu zaradi vratu, ker ga je skrbelo, če bo šlo nazaj. Sodišče tega ni dovolj upoštevalo, razumeti mora, da stranke niso strokovnjaki. Sodišče je tožniku za strah prisodilo najmanj 100,00 EUR premalo. Tudi druga tožnica navaja, da je izvedenec ugotovil, da je trpela zmerno hude bolečine 14 dni in lažje približno 3 mesece, sodišče je po svoje ocenjevalo, kaj je trdila druga tožnica. V tožbi je trdila, da je trpela 5 dni hude bolečine in srednje bolečine 10 dni. Izvedenec pa je uporabil izraz, da je trpela 14 dni srednje hude bolečine. Tudi srednje hude bolečine so še vedno hude bolečine. Razlogovanje sodišča, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ker 14-dnevnega obdobja srednje hudih bolečin druga tožnica ni zatrjevala, ni pravilna. Sodišče je prezrlo, da je drugotožeča stranka glede lažjih bolečin navajala, da jih je trpela do konca zdravljenja stalno in nato še občasno in izvedenec je to potrdil. Zaslišana na obravnavi je izpovedala, da je bila bolečina 14 dni kar dosti boleča, potem je pojenjala, izzvenela je po terapijah. Sodišče bolečin, čeprav je izvedenec navedel, da jih je trpela vsaj še tri mesece, sedaj ne prizna. Druga tožnica je upravičena do odškodnine za vse bolečine, ki jih je trpela in za ves čas, ko jih je trpela. Sodišče bi ji moralo za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti prisoditi vsaj 450,00 EUR več. Glede strahu je druga tožnica zatrjevala, da je trpela primarni strah, nato sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je občasno še prisoten, predlagala je dokaz z izvedencem in ta je strah časovno opredelil na tri mesece. Izvedenec je bolj usposobljen kot sodišče oceniti, ali je tožnica utrpela strah. Pritožuje se za neprisojenih 150,00 EUR za pretrpljen strah. Tožnika predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani poviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu s predlogom. Glede prisojenih stroškov postopka tožnika navajata, da sodišče ni natančno navedlo, kakšen procent uspeha je v konkretnem primeru prisodilo tožečima strankama, uspeli sta po temelju, za kar je bil potreben poseben postopek z izvedencem cestnoprometne stroke in stroški so bremenili v celoti tožeči stranki. Sodišče bi moralo po višini tožečima strankama prisoditi večji procent, kot ga je prisodilo. Tožečima strankama je priznalo nagrado za postopek le 159,90 EUR in nagrado za narok 147,60 EUR, čeprav sta priglasila 347,10 EUR in 320,40 EUR, toliko je priznalo prvotoženi stranki. Najmanj toliko gre tudi tožečima strankama. Predlagata, da se jima prizna stroške zastopanja v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, v celoti pa tudi vse stroške za izvedenca. Kakršnokoli pobotanje stroškov izvedenca bi bilo nepravično.

3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba delno neutemeljeno izpodbija pristop sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo izvedeniško mnenje izvedenca le v toliko, kot je to potrdilo trditve pravdnih strank in bilo skladno z njunima izpovedbama. Takšen pristop je v skladu z načelom individualizacije, saj izvedenec lahko navede trajanje in intenzivnost bolečin ter strahu glede na splošne izkušnje, če sama stranka zatrjuje krajši čas, je potrebno slediti stranki, kakor je pravilno storilo sodišče prve stopnje, ki je vezano na trditveno podlago. Pritožba sicer po nepotrebnem obširno razlaga, kakšne so hude bolečine, da so tudi zmerno hude bolečine še vedno hude bolečine itd., saj je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je to, v skladu z izvedeniškim mnenjem, bolečine razdelilo na hude, srednje hude in lahke, kar ustreza hudim bolečinam, bolečinam srednje intenzitete in lažjim bolečinam, kot sta jih opredelili pravdni stranki v tožbi. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče, glede na navedene kvalifikacije prestrogo obravnavalo trditve in izpovedbe pravdnih strank in ob tem del njunih bolečin pri presoji višine odškodnine neutemeljeno ni upoštevalo (za prvega tožnika tako ni upoštevalo hudih bolečin v trajanju treh dni, za drugo tožnico pa pet dni hudih bolečin. Dejstvo je, da je bilo z izvedencem potrjeno, da sta tudi v teh prvih dnevih bolečine (čeprav manjše intenzivnosti, kot sta to opredelila sama) trpela. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je pritožnik zatrjeval tudi občasne lažje bolečine (tudi po zaključku zdravljenja), druga tožnica pa prav tako obstoj občasnih lažjih bolečin tudi po koncu zdravljenja. Glede na to, da je izvedenec potrdil, da je imel prvi tožnik lažje bolečine, trajne in občasne skupno približno šest dni, pred tem pa zmerno hude bolečine deset tednov, je utemeljena pritožbena navedba, da je bilo sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo le štiri tedne bolečin, prestrogo, saj so bile tožbene trditve potrjene in je bilo v celoti bolečinsko obdobje, kot je izhajalo iz tožbe nekoliko daljše, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Podobno velja glede druge tožnice, glede katere prav tako velja, da je z izvedeniškim mnenjem izkazala tudi s strani sodišča prve stopnje neupoštevanih pet dni bolečin (čeprav manjše intenzivnosti, kot jo je zatrjevala sama), tudi z izvedencem potrjeno obdobje lažjih bolečin je bilo nekoliko daljše kot ga je določilo sodišče prve stopnje, saj ni upoštevalo tudi zatrjevanih občasnih bolečin že po zaključku zdravljenja.

6. Kljub temu pa je stopnje, upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pravilno odmerjena, tako za prvega tožnika kot za drugo tožnico. Tudi upoštevaje nekoliko (a ne bistveno) daljše bolečinsko obdobje, ob upoštevanju tega ter nevšečnosti, ki jih je utrpel prvi tožnik, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje na strani 19 (dva pregleda pri zdravniku), odškodnina v višini 700,00 EUR predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode.

7. Enako velja tudi glede druge tožnice. Ob upoštevanju nekoliko (a ne bistveno) daljšega trajanja bolečin, kot je bilo že obrazloženo ter ob upoštevanju ostalih nevšečnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in glede katerih se druga tožnica ne pritožuje (izpostavljaje rentgenskim žarkom, MRI preiskava, petkratni obisk pri zdravniku, 12 opravljenih fizioterapij, vrtoglavica in glavoboli) predstavlja znesek 1.500,00 EUR pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko premoženjske škode. Telesne bolečine in nevšečnosti so z navedenim zneskom pri obeh tožnikih upoštevane v zadostni meri in je odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova za oba tožnika pravilna.

8. Oba tožnika se neutemeljeno pritožujeta tudi glede odškodnine iz naslova utrpelega strahu. Ne drži, da je izvedenec bolj usposobljen za ocenjevanje strahu kot sodišče. Izvedenec poda dejstva, sodišče pa mora na ugotovljena dejstva pravilno uporabiti materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tako pri prvem, kot pri drugi tožnici, kljub zaskrbljenosti zaradi posledic poškodb, ni bila podana taka mera zaskrbljenosti za izid zdravljenja, da bi to lahko vplivalo na njuno duševno ravnovesje do te mere, da bi bila upravičena do pravno priznane škode glede sekundarnega strahu po določbah 179. člena OZ. Zaskrbljenost za izid zdravljenja namreč še ne pomeni, da gre za pravno priznano škodo. Poleg trajanja strahu je pomembna tudi intenzivnost, pravdni stranki pa zahtevane intenzivnosti za priznanje sekundarnega strahu nista izkazali. Odškodnino iz naslova primarnega strahu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo, prvemu tožniku v višini 100,00 in drugi tožnici v višini 200,00 EUR, za svojo odločitev je navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, 179. člen OZ je pravilno uporabilo.

9. Oba tožnika se torej glede glavne stvari oziroma izpodbijanega zavrnilnega dela neutemeljeno pritožujeta. Delno pa je utemeljena njuna pritožba glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v postopku (pri čemer je kot vrednost spornega predmeta za odmero nagrade za postopek in nagrade za narok vzelo del, v katerem sta tožnika uspela, torej 2.577,41 EUR, zato procenta uspeha ob takšnem izračunu ni moglo navesti. Utemeljeno pa pritožba izpodbija tak način izračuna pravdnih stroškov in opozarja, da sta tožnika po temelju uspela v celoti. Sodišče druge stopnje je zato napravilo nov izračun pravdnih stroškov in ob upoštevanju uspeha tožnikov po temelju 100 %, po višini pa 33,24 % ugotovilo, da v celoti znaša uspeh tožnikov 66,62 %, uspeh prvotožene stranke pa 33,38 %.

10. Tožnika neutemeljeno navajata, da bi bilo potrebno stroške za izvedenca priznati v celoti, saj so tudi ti del pravdnih stroškov in jih je druga stranka, stranki, ki uspe, dolžna povrniti v skladu z načelom uspeha v postopku. Utemeljeno pa opozarjata, da gre tudi tožnikoma nagrada za postopek v višini 347,10 EUR in nagrada za narok v višini 320,40 EUR. Vsi pravdni stroški tožeče stranke tako pravilno znašajo 2.087,71 EUR (navedena nagrada za postopek in nagrada za narok, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, 55,50 EUR potnih stroškov, 20 % DDV in nagrada za izvedenca). Ob upoštevanju uspeha tožeče stranke, je prvotožena stranka povrniti tožeči stranki 1.390,83 EUR. Stroški prvotožene stranke so znašali 687,50 EUR, ker ni izpodbijano, ob upoštevanju uspeha v višini 33,38 %, je tožeča stranka prvotoženi stranki dolžna povrniti 229,48 EUR, po pobotanju stroškov pa je prvotožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 1.161,35 EUR, torej 204,24 EUR več, kot je dosodilo tožeči stranki sodišče prve stopnje. Odločitev o stroških pravdnega postopka je zato sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je prvotožena stranka dolžna povrniti tožnikoma zvišalo za 204,24 EUR, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), v stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje delno (358. člen ZPP) spremenilo, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnika s pritožbo glede glavne stvari nista uspela, glede stroškov postopka pa sta uspela le delno, nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prvotožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, njen odgovor na pritožbo je bil nepotreben, zato prav tako sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 156. členu ZPP.