Jedro

Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.

Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o prekinitvi aneksa št. ... z dne 7. 6. 2018, št. ... z dne 20. 3. 2023 (I. točka izreka, ki ni predmet pritožbe). Zavrnilo je zahtevke za plačilo položajnega dodatka, odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ter plačilo nadur (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene v višini 820,57 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita pristransko vodenje postopka. Navaja, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub temu, da je razveljavilo sklep o prekinitvi aneksa, štelo, da tožnica ni upravičena do izplačila položajnega dodatka, češ da ni več opravljala nalog vodje kuhinje. Pravica do položajnega dodatka je namreč vezana na veljaven aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki ni bil zakonito razveljavljen ali spremenjen. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu protislovna, saj iz nje izhaja, da je tožnica trdila, da nalog vodje kuhinje ni več opravljala, hkrati pa, da jih je še vedno opravljala (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo, katere naloge naj bi tožnica opravljala ter ali so se te spremenile. Glede nadurnega dela navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno vse presežne ure opredelilo kot ure v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa, ne da bi konkretno ugotavljalo, ali so bile te ure dejansko kompenzirane. Iz izpovedi ravnatelja ne izhaja, da so bile vse vtoževane nadure kompenzirane z dopustom. Poleg tega iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženka implicitno zahtevala opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Pri presoji očitkov trpinčenja sodišče prve stopnje ni opravilo kumulativne presoje vseh ravnanj skupaj, temveč le ločeno. Glede ravnateljevega kontaktiranja tožnice v času porodniškega dopusta ni presojalo intenzivnosti ter vpliva na tožnico. Ugotovilo je napet odnos s sodelavko A.A., pri tem pa ni upoštevalo okoliščine, da je položajni dodatek po nezakoniti ukinitvi pripadel prav njej. Sodišče prve stopnje ni kritično presodilo vsebine pisnega opozorila pred odpovedjo in njegovega konteksta. Iz dokaznega postopka izhaja, da je v kuhinji obstajal dolgotrajen pritisk glede zmanjševanja števila zaposlenih. V takšnih okoliščinah je bil položajni dodatek predodeljen drugi osebi in to nezakonito, kar bi moralo biti ključen element presoje o obstoju nedopustnega ravnanja delodajalca, pa ga sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Ni se pravilno opredelilo do ocenjevalnega lista za leto 2022, saj iz njegove obrazložitve ne izhajajo razlogi za razlikovanje med ocenami po posameznih kriterijih niti niso pojasnjene okoliščine, da je bila tožnica po treh kriterijih ocenjena slabše. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in priglaša stroške postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb niti procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve postopka iz te točke zadevajo napake v sestavi sodbe, med drugim tudi primere pomanjkljivih, nejasnih, nerazumljivih in protislovnih obrazložitev. Pri tej kršitvi gre za notranje nasprotje razlogov, ki objektivno onemogočajo preizkus sodbe. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa je mogoče jasno razbrati, da tožnica po zaključku porodniškega dopusta ni več opravljala dodatnih nalog vodje kuhinje, ampak le naloge svojega delovnega mesta kuhar. Pri tem je sicer sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve zapisalo, da to izhaja že iz navedb strank, kar je res neustrezno, saj je tožnica hkrati trdila, da se njeno delo ni spremenilo (ta del navedb tožnice je sodišče pravilno povzelo). Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da je do spremembe tožničinega dela po njeni vrnitvi nazaj na delo vendarle prišlo, saj od takrat naprej ni več opravljala dodatnih nalog vodje kuhinje, kar izhaja tako iz izpovedi ravnatelja toženke kakor tudi izpovedi same tožnice.2 Navedena pisna pomota oziroma nedoslednost sodišča pri povzemanju navedb strank zato po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se lahko iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe povsem brez dvoma razbere relevantni dejanski zaključek, da tožnica teh nalog (vodje kuhinje) po vrnitvi nazaj na delo ni več opravljala, zato je preizkus sodbe tudi v tem delu mogoč. Sodbo sodišča prve stopnje je tako mogoče preizkusiti glede vsebine in obsega dela tožnice, ki ga je opravljala po vrnitvi s porodniškega dopusta, pa tudi glede presežnih ur, ki so bile kompenzirane z dopustom, kar bo vse obrazloženo v nadaljevanju.

7.Tožnica sodišču prve stopnje neupravičeno očita pristranskost. Iz načina vodenja postopka namreč ni mogoče razbrati ne pristranskosti ne videza pristranskosti sodišča prve stopnje, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Iz zapisnika o pripravljenem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2025, ki je javna listina, zato zanjo velja domneva resničnosti tistega, kar je v njej zapisano (prvi odstavek 224. člena ZPP), izhaja, da ne drži, da bi bilo toženki sugerirano, da priglasi separatne stroške, kot je navajala pooblaščenka tožnice. Sodnik je na naroku zgolj pojasnil, da bo v primeru priglašenih separatnih stroškov le-te tudi priznal, saj je tožnica na tem naroku predložila obširno pripravljalno vlogo, kar po nepotrebnem zavlačuje postopek, še zlasti ob upoštevanju, da je tožnica odgovor na tožbo prejela pred več kot dvema letoma. Ker je pooblaščenka tožnice vztrajala pri neresnični trditvi (o pozivanju nasprotne stranke k priglasitvi separatnih stroškov), je sodnik dodal, da bo o njenem ravnanju obvestil Odvetniško zbornico Slovenije. Kljub pomislekom v ustreznost takega načina komunikacije med sodiščem in strankami, kot ga je razbrati iz zapisnika, v zvezi z okoliščino, da je sodnik pooblaščenki toženke le pojasnil procesno možnost ter se odzval na neresnično trditev pooblaščenke tožnice, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pristranskosti. Prav tako ne drži, da je sodnik prve stopnje na zaslišanju ravnatelju toženke postavljal sugestivna vprašanja. V pritožbi izpostavljeni način ugotavljanja dejanskega stanja z zaslišanjem strank tako, da se da (nasprotni) stranki možnost opredelitve do posameznega ravnanja, ki naj bi sestavljalo trpinčenje, je v praksi pogosto uveljavljen. Zgolj okoliščina, da je pooblaščenko tožnice opozoril na postavljena sugestivna vprašanja, sama po sebi prav tako ne kaže na sodnikovo pristranskost.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica ni upravičena do plačila položajnega dodatka, ker nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala. Ker v skladu s prvim odstavkom 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju,3 ki je veljal v vtoževanem obdobju, javnemu uslužbencu ta dodatek pripada, če izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica do tega dodatka od 20. 3. 2023 dalje ni upravičena, saj odtlej (tj. po vrnitvi s porodniškega dopusta) ni več opravljala del in nalog vodje kuhinje oziroma vodje notranje organizacijske enote C. Da tožnica teh nalog ni več opravljala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi smiselno skladnih izpovedi tožnice in ravnatelja (kot povzeto zgoraj), zato je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbena navedba tožnice, da je bila za vodjo kuhinje imenovana tožničina sodelavka, ugotovitev, da tožnica teh nalog ni več opravljala, dodatno potrjuje. Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.

9.Tudi pritožbeno zavzemanje, da se sodišče prve stopnje ni dovolj določno opredelilo, ali je v vtoževanem obdobju prišlo do dejanske spremembe vsebine dela tožnice, ni utemeljeno. Po presoji sodišča druge stopnje se je prvostopenjsko sodišče z ugotovitvijo, da tožnica po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala dodatnih nalog vodje kuhinje, ampak le naloge svojega delovnega mesta kuhar, dovolj določno opredelilo glede relevantne vsebine dela tožnice, saj je že na podlagi te ugotovitve lahko zaključilo, da tožnici položajni dodatek ne pripada. Katere naloge je tožnica konkretno opravljala kot vodja kuhinje in katere opravlja, ko izvršuje le naloge svojega delovnega mesta kuhar, za presojo v tej zadevi ni pravno odločilno. Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.

10.Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi, da je tožnica upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, in graja zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova. Tožnica je število opravljenih nadur v letih 2019, 2021 in 2022 utemeljevala na podlagi ročno vodene evidence delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede teh presežnih ur presodilo, da tožnica nadur v smislu 144. člena ZDR-1 ni dokazala, saj so bile te ure posledica neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki je bila določena v njeni pogodbi o zaposlitvi, pri čemer so bile v pretežni meri kompenzirane. Pritožbeno sodišče sprejema prvostopenjski zaključek, da so bile presežne ure kot posledica neenakomernega delovnega časa v veliki večini kompenzirane, saj to izhaja iz izpovedi ravnatelja D.D., pomočnice ravnatelja E.E. in tožničine sodelavke v kuhinji F.F. Tudi sama tožnica je povedala, da je del presežnih ur koristila v obliki kompenzacije. Sodišče prve stopnje te ugotovitve tako ni sprejelo le na podlagi dokazne ocene izpovedi ravnatelja, temveč je njegovo izpoved dokazno presojalo samo zase in v povezavi z izpovedmi ostalih prič, kar pomeni, da je dejanski zaključek sodišča prve stopnje glede števila kompenziranih ur tožnice v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede števila nadur tožnice nekritično sledilo (zgolj) izpovedi ravnatelja, ne drži.

11.Ker je toženka dokazala, da je bilo kompenzirano pretežno število presežnih ur, se je dokazno breme glede števila opravljenih (nad)ur, ki naj vendarle ne bi bile kompenzirane s prostimi dnevi,4 prevalilo nazaj na tožnico, ta pa ni podala konkretiziranih navedb, katere presežne ure (kolikšno število le-teh) niso bile kompenzirane - izravnane s prostimi dnevi. Tako tožnica glede števila uveljavljanih nadur ni zmogla niti trditvenega bremena, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali so bile vse vtoževane nadure kompenzirane. Ker tožnica glede števila (nekompenziranih) presežnih ur ni podala konkretiziranih trditev, posledično ni bila mogoča vsebinska presoja števila opravljenih ur, za katere bi tožnici morebiti še pripadalo plačilo. Tožnica ne more uspeti niti s pritožbeno grajo, da je tak zaključek sodišča prve stopnje pavšalen in sprejet brez natančne analize listin in trditev tožnice, saj bi slednje bilo mogoče šele po izpolnitvi trditvenega bremena na strani tožnice.

12.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da ji je ravnatelj odredil nadurno delo, saj iz skladnih izpovedi ravnatelja D.D. in prič E.E. ter F.F. izhaja, da nadurno delo tožnici ni bilo odrejeno. Prav tako ne drži, da bi iz izpovedi priče E.E. izhajalo, da obseg tožničinega dela objektivno ni bil izvedljiv, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Iz izpovedi te priče je razbrati zlasti to, da se je tehnični kader sam odločal za predčasne prihode, ostajanje na delu ter da je bil obseg dela določen glede na sistemizacijo, kar pomeni, da obseg dela objektivno ni bil takšen, da bi od zaposlenih (tudi tožnice) terjal opravljanje nadur. Pavšalna pritožbena navedba, da iz dokaznega postopka izhaja implicitna zahteva delodajalca po opravljanju dela preko polnega delovnega časa, se ne more preizkusiti in je že zato neutemeljena.

1.Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu (7. člen ZDR-1). Pri presoji, ali je podano trpinčenje delavca, sodišče ne sme presojati le vsakega posameznega ravnanja posebej, ampak jih mora presojati tudi skupaj, kot celoto z vidika njihove sistematičnosti ter ponavljajoče se narave. Sodišče prve stopnje je ravnanja presojalo tako posamično kot tudi celovito, torej vsa ravnanja skupaj, ter pravilno ugotovilo, da ne izpolnjujejo vseh elementov trpinčenja po 7. členu ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja (oziroma da je zgolj pavšalno obrazloženo), da bi sodišče prve stopnje kumulativno presojalo vsa ravnanja skupaj oziroma njihovo celoto. Iz 23. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč jasno razbrati, da očitana ravnanja posebej in v celoti predstavljajo dopustna ravnanja delodajalca v okviru vodenja, organizacije dela in upravljanja omejenih finančnih sredstev, za katera so obstajali utemeljeni in objektivni razlogi. Navedeno pomeni, da sodišče ob pravilnem upoštevanju celote vseh očitanih ravnanj vendarle ni ugotovilo obstoja ponavljajočega se, sistematičnega in ponižujočega ravnanja, ki bi objektivno predstavljalo trpinčenje na delovnem mestu.

2.Ne drži, da sodišče prve stopnje pri presoji ravnateljevih večkratnih klicev po telefonu v času tožničinega porodniškega dopusta ni upoštevalo intenzivnosti, nujnosti teh klicev ter njihovega vpliva na tožničino zdravstveno stanje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč pravilno izhaja, da je do klicev s strani ravnatelja prišlo zaradi razjasnitve vprašanj glede dopusta in tožničine vrnitve na delo, kar pomeni, da ravnatelj tožnice ni klical neutemeljeno, temveč neposredno zaradi organizacije delovnega procesa. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi ravnatelj tožnici odredil stalno dosegljivost, kar pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v tožničinem primeru šlo le za občasne službene kontakte zaradi organizacije dela. Samo dejstvo, da je bila tožnica v tistem času v slabem zdravstvenem stanju, na ugotovitev, da občasni klici zaradi organizacije dela s strani ravnatelja ne predstavljajo protipravnega ravnanja, ne morejo vplivati.

3.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je za presojo motivov in konteksta ravnanj delodajalca bistvena vsebina odnosa tožnice s sodelavko A.A. v povezavi z dejstvom, da je položajni dodatek pripadel prav navedeni sodelavki. Sama okoliščina, da sta imeli tožnica in njena sodelavka A.A. medsebojna nesoglasja, kot izhaja tudi iz izpovedi ravnatelja in česar sodišče prve stopnje ni spregledalo, na dejstvo, da je sodelavka A.A. pridobila položajni dodatek, ne vpliva, vsekakor pa ne more predstavljati elementa trpinčenja tožnice. Odločitev o vodji kuhinje je namreč poslovna odločitev toženke, v katero sodišče ne more posegati, če ta ni posledica protipravnega ravnanja. Ker to v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, je neutemeljeno smiselno pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je sodelavka A.A. kot vodja kuhinje dobila položajni dodatek, kot graje vrednega ravnanja toženke, naperjenega zoper tožnico.

4.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede ugotovljene nezakonitosti akta o prekinitvi aneksa, ki ni pritožbeno izpodbijana. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj ugotovljena nezakonitost sklepa o prekinitvi aneksa sama po sebi ne more predstavljati nedopustnega ravnanja toženke kot elementa trpinčenja. Ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za povračilni ukrep toženke, temveč je bil navedeni sklep sprejet zaradi dejanske reorganizacije dela v kuhinji in poverjenega vodenja te notranje organizacijske enote (C.) drugi osebi.

5.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da očitki v pisnem opozorilu tožnici z dne 22. 6. 2022 niso bili dovolj konkretizirani. Očitek iz opozorila, da je tožnica vsakodnevno prihajala v šolsko kuhinjo v času starševskega dopusta, je bil povsem ustrezno konkretiziran, da bi se tožnica pred njim lahko branila. Prav tako ne drži, da toženka ni navedla, kdaj so se očitani dogodki zgodili, saj iz opozorila izhaja, da je do njih prišlo v obdobju od marca do junija 2022, 1. 6. 2022 pa je tožnico v kuhinji zalotil ravnatelj. Glede na to, da je očitke iz pisnega opozorila potrdil tudi ravnatelj v svoji izpovedi in je sodišče prve stopnje njegovo izpoved v tem delu presojalo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni kritično presojalo vsebine in konteksta pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je po vsem obrazloženem pravilno zaključilo, da podano pisno opozorilo ne predstavlja nedopustnega ravnanja.

6.Pritožbeni očitki glede dolgotrajnih pritiskov po zmanjševanju števila zaposlenih in glede ravnateljevih posrednih groženj z odpovedjo, zlasti v zvezi z upokojitvijo sodelavke F.F., so neutemeljeni. Iz izpovedi ravnatelja in priče F.F. ne izhaja, da bi ji ravnatelj grozil, temveč da je šlo za pogovore s pričo, ki je izpolnjevala pogoje za upokojitev, pri čemer jo je ravnatelj zgolj opozarjal na nujnost organizacijskih sprememb. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogovori o reorganizaciji dela in kadrovskih potrebah, tudi če so za zaposlene neprijetni, ne pomenijo nedopustnega ravnanja. Tudi samo dejstvo, da se je delavka F.F. upokojila po teh pogovorih z ravnateljem, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja, naperjenega zoper tožnico.

7.Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da ocena dela za leto 2022, ko je bila tožnica ocenjena z oceno zelo dobro, predstavlja nedopustno ravnanje. V okviru zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni dopusten sodni preizkus zakonitosti pravnomočne ocene dela. Kljub temu pritožbeno sodišče tudi s tem v zvezi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, opravljeno v skladu z 8. členom ZPP, v okviru katere je to na podlagi izpovedi ravnatelja zaključilo, da je bila ocena dela zelo dobro ustrezna in da ne predstavlja nedopustnega ravnanja.

8.Ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

9.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in prvega odstavka 155. člena ZPP znašajo: 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške (2 % vrednosti storitve - tretji odstavek 11. člena OT). Toženki priznani stroški pritožbenega postopka glede na vrednost točke (0,60 EUR) znašajo 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 466,65 EUR. Toženki ni bil priznan strošek posveta s stranko, pregleda dokumentacije, študij zadeve in poročilo stranki, saj so ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.