Jedro

Tožena stranka bi morala glede zatrjevanih dejstev ponuditi dokaze najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. čl. ZPP), česar pa ni storila. V postopku na prvi stopnji po vloženem odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču ni predložila nobenih dodatnih vlog niti se ni udeležila naroka obravnave, na katerem je bilo razsojeno, čeprav je bila na narok pravilno vabljena. Zato se v pritožbi uveljavljeno novo dejstvo oz. predloženi novi dokaz, da je tožena stranka tožnici poravnala obveznost (brez sprejemljive obrazložitve, zakaj pisnega dokaza o izpolnitvi obveznosti takoj po izpolnitvi obveznosti ni predložila), ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 1.159.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.2.2001 dalje do plačila (1. tč. izreka) in regres za letni dopust za leto 2001 v znesku 97.357,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.8.2001 dalje do plačila (2. tč. izreka), v presežku pa zahtevek (odškodnino za neizkoriščeni letni dopust) zavrnilo (3. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 128.082,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila (4. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust in stroškov postopka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da je tožnici izplačala vtoževano višino regresa dne 17.5.2002, o čemer prilaga v dokazne namene fotokopijo plačilne liste. Že v odgovoru na tožbo je pojasnila, zakaj tožnici ni takoj izplačala regresa, saj je potrebovala zagotovilo, da ji ni bil izplačan za konkretno leto že pri drugem delodajalcu. V tej zvezi podrejeno ugovarja odločitvi o prisojenih zamudnih obrestih. Takrat je bila v likvidnostnih težavah, kar potrjuje dejstvo, da je bila nad njo kasneje sklenjena prisilna poravnava. Iz tega razloga bi lahko bila zavezana do izplačila regresa šele do konca meseca novembra tekočega leta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevek za plačilo regresa in stroškov postopka zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnica je v sporu dokazala, da je za leto 2001 pridobila pravico do izrabe letnega dopusta in s tem tudi pravico do izplačila regresa. Po tem, ko ji je 3.2.2001 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, se v nadaljevanju ni zaposlila pri nobenem drugem delodajalcu oz. se je v istem letu upokojila. Zato je v celoti upravičena do regresa za letni dopust za navedeno leto. Nadalje ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da je bila tožena stranka takrat v likvidnostnih težavah, saj bi se na takšno dejstvo lahko sklicevala že v odgovoru na tožbo oz. glede tega predložila sodišču prve stopnje ustrezne dokaze. Tudi glede trditve, da naj bi tožnici dne 17.5.2002 že poravnala vtoževani regres. Takšno sklicevanje za drugačno presojo ni pomembno, saj bi morala tožena stranka glede navedenih dejstev ponuditi dokaze najkasneje do prvega naroka glavne obravnave (286. čl. ZPP), kar pa ni storila. V postopku na prvi stopnji po vloženem odgovoru sodišču ni predložila nobenih dokaznih vlog, niti se ni udeležila naroka obravnave, na katerem je bilo razsojeno, čeprav je bila na narok pravilno vabljena. Zato se kasneje uveljavljeno pritožbeno dejstvo oz. predloženi dokaz, da je tožnici utegnila poravnati vtoževano višino regresa (brez sprejemljive obrazložitve zakaj pisnega dokaza o nakazilu regresa takoj po izpolnitvi obveznosti ni predložila), ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).