Jedro

Sodišče se ni dolžno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Prav tako se ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ampak le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni.

Ugovor neizpolnjene pogodbe je mogoče uveljavljati le v okviru istega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 14. 1. 2019 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 109538/2017 z dne 11. 12. 2017 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka izpodbijane odločbe), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 317,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje (II. točka izreka izpodbijane odločbe) in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 392,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 130,00 EUR od 6. 1. 2018 dalje in od zneska 262,47 EUR od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje (III. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer tako zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Napačna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Edino izjemo predstavlja situacija, ko bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP), vendar pa obratna situacija v to ni zajeta. Do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo zgolj ugotovitev dejanskega stanja, ki ni posledica nepravilne uporabe materialnega prava, oz., ki v okviru takšnega dejanskega stanja zgolj izpodbijajo dokazno oceno, se pritožbeno sodišče posledično ni opredeljevalo.

6. V zvezi s pritožbenimi očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločbe pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne.1 Prav tako se ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ampak le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni.2

7. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da so bile med pravdnima strankama sklenjene tri naročniške pogodbe, in sicer naročniška pogodba št. 000-0516-1 z dne 13. 5. 2016 za storitev internet P., naročniška pogodba št. 000-0516-2 za storitve digitalne telefonije O. in naročniška pogodba št. 001-108283 z dne 10. 5. 2016 za naročniški paket Š. za dve mobilni številki, za kateri sta bili dodeljeni začasni številki, katerih sestavni del so bili tudi Splošni pogoji tožeče stranke in ceniki, in da sta stranki podpisali pogodbi št. 000-0516-1 in 001-108283. Nadalje je v zvezi s tem ugotovilo še, da je tožeča stranka toženo stranko priklopila na internet, da je tožena stranka naročila storitev digitalne telefonije O. in je bila pogodba št. 000-0516-2 realizirana, saj je tožena stranka (v elektronskem sporočilu z dne 14. 6. 2016) sama navedla, da ima sedaj 2 interneta in 2 telefona, in da so bile začasne številke aktivirane. Ugotovilo je še, da je dne 22. 7. 2016 S. d.d. v imenu tožene stranke zahteval prenos naročniških številk od tožeče stranke k novemu operaterju in prekinitev naročniškega razmerja pri tožeči stranki in da se ta zahteva nanaša le na prenos mobilnih številk in prekinitev razmerja po pogodbi št. 001-108283, ne pa tudi ostalih razmerij. Prav tako je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki 27. 5. 2016 posredovala izpolnjeno in podpisano zahtevo (obrazec) za prenos naročniške številke k tožeči stranki, na kateri je označila, da želi pri prejšnjem operaterju T. d.d. prekiniti naročniško razmerje, in sicer interneta, telefonije in e-naslova, in da tožeča stranka teh obveznosti ni izpolnila. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je ostalo nepojasnjeno, ali je tožeča stranka izpolnila obveznost prenosa številk (gl. osmo alinejo 7. točke in 12. točko obrazložitve izpodbijane odločbe).

8. Po določbi prvega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Iz navedene določbe je razvidno, da je ugovor neizpolnjene pogodbe mogoče uveljavljati le v okviru istega razmerja oz. povedano nekoliko drugače, ugovor, da nasprotna stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, je mogoče uveljavljati le kadar ta stranka zahteva izpolnitev obveznosti iz te pogodbe, ne pa kadar zahteva izpolnitev obveznosti iz kakšne druge pogodbe z isto stranko.

9. V konkretnem primeru je šlo za štiri pravna razmerja, in sicer za tri pravna razmerja na podlagi naročniških pogodb, za katere se poleg pogodbenih določb (vključno z določbami Splošnih pogojev in cenikov) uporabljajo določbe OZ o podjemni pogodbi3, ter za razmerje v katerem je tožena stranka tožeči stranki naročila, naj uredi prenos naročniške številke k tožeči stranki in prekinitev naročniških razmerij za internet, telefonijo in e-naslov, za katero veljajo določila OZ o mandatni pogodbi4. Razmerji po pogodbah za zagotavljanje storitev telefonije (mobilne ali digitalne) in po mandatni pogodbi (v delu, v katerem se nanaša na prenos številk) sta po naravi stvari povezani tako, da je sklenitev naročniškega razmerja (s pogodbo) pogoj za to, da je mogoče izpolniti obveznost iz mandatne pogodbe za prenos številke po prvem in sedmem odstavku 131. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), saj v primeru neobstoja novega naročniškega razmerja takšen prenos številke že po naravi stvari ni mogoč. Vendar pa takšne povezave ni v obratni smeri, saj naročniku nič ne preprečuje, da bi imel, če to želi, sklenjenih več naročniških razmerij za telefonijo za več številk pri različnih operaterjih. Tudi pri storitvah dostopa do interneta ima naročnik, če to želi, lahko sklenjenih več naročniških razmerij. Ker pa tu odpade potreba po prenosu številke, pa v takšnih primerih hkrati odpade tudi prej opredeljena (enosmerna) povezava. Da bi bilo zagotavljanje storitev več operaterjev hkrati dejansko nemogoče za katerokoli od teh storitev v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno. Nobeno od naročniških razmerij v konkretnem primeru glede na naravo stvari torej ni povezano z mandatno pogodbo na takšen način, da bi moral novi operater pred zagotavljanjem storitev iz posameznega razmerja urediti prekinitev ustreznega razmerja pri prejšnjem operaterju. Ker je temu tako, tudi sklicevanje na pravne in tehnične predpostavke za vzpostavitev naročenih storitev ne pomeni takšne povezave in bi morala biti ustrezna povezava pri vseh treh naročniških razmerjih z mandatnim razmerjem izrecno dogovorjena, saj lahko izhaja le iz volje pogodbenih strank.

10. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, možnost kasnejšega prenosa in nadomestitve začasne mobilne številke s preneseno mobilno številko iz naročniške pogodbe št. 001-108283 ne pomeni, da bi bil prenos naročniških številk pogoj za začetek obračunavanja storitve, saj je v sami pogodbi določeno, da izvajalec začne obračunavati storitve s trenutkom aktivacije začasne mobilne številke. Nasprotni razlagi pa nasprotuje tudi pogodbena možnost, da začasna številka postane stalna. Da bi bil ustrezen dogovor strank sicer zapisan v prej navedenih naročniških pogodbah ali zahtevi (obrazcu) za prenos naročniške številke k tožeči stranki oz. Splošnih pogojih ali ceniku tožeče stranke, nobena od strank ni zatrjevala.

11. Navedbe tožene stranke o ustnem zagotavljanju s strani zaposlenih tožeče stranke, da bodo njene storitve obračunane, ko bo izvršen preklop in zagotavljanju, da ne bo dvojnega obračunavanja (list. št. 118), ki jih tožena stranka pritožbeno izpostavlja, so bile premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče preveriti. Tožena stranka je namreč zatrjevala zgolj obstoj takšnih zagotovil, ni pa navedla kdo in ob kakšni priložnosti jih je podal.5 Ker vsebina dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage,6 je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki v zvezi s tem ni izvedlo zaslišanja tožene stranke, pravilna,7 izpodbijana odločba pa ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na do sedaj navedeno, torej neizpolnitev obveznosti tožeče stranke iz mandatne pogodbe (ureditev prenehanja razmerij pri prejšnjem operaterju in prenos številk) ne utemeljuje ugovora neizpolnjene pogodbe v zvezi z naročniškimi pogodbami in torej nima za posledico, da tožeča stranka ne bi mogla zahtevati izpolnitev obveznosti tožene stranke na podlagi drugih pogodb, sklenjenih s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je glede tega torej pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala zahtevkov na podlagi kršitev mandatne pogodbe (bodisi s pobotnim ugovorom, bodisi z nasprotno tožbo) se sodišče prve stopnje torej utemeljeno ni ukvarjalo z morebitnimi kršitvami mandatne pogodbe. Slednje je kot razlog nerelevantnosti kršitev mandatnih pogodb navedlo tudi sodišče prve stopnje (gl. 13. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), tako da ta odločitev sodišča prve stopnje ni neobrazložena, niti ni nejasna. Ta razlog pa je, kot izhaja iz zgoraj navedenega, tudi pravilen. Glede na vse navedeno se torej kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe o obsegu zahteve za prenos in njeni vsebini, o pomanjkljivosti obrazložitve sodišča prve stopnje glede obsega te zahteve oz. o s tem povezani protispisnosti in nelogičnosti oz. o tem, da je sklepanje sodišča prve stopnje glede tega v nasprotju s samim sabo. Samo mandatno razmerje hkrati pa tudi obseg zahteve za prenos in obseg obveznosti po mandatni pogodbi so bili, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, namreč za samo odločitev nerelevantni.

13. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke, da je sodišče tožeči stranki omogočilo dvojno obračunavanje kljub izkazani malomarnosti, zgolj v pojasnilo toženi stranki na tem mestu še dodaja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje, v opisani situaciji sicer obstajala obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača za storitve na podlagi naročniških pogodb, tožena stranka pa je imela zoper tožečo stranko možnost uveljavljati ustrezne zahtevke na podlagi mandatne pogodbe oz. zahtevke, povezane z njeno neizpolnitvijo.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sta stranki podpisali naročniški pogodbi št. 000-0516-1 za storitev internet P. in št. 001-108283 z dne 10. 5. 2016 za naročniški paket Š. za dve mobilni številki (9. in 11. točka izpodbijane odločbe). Iz naslednjih razlogov pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju naročniškega razmerja za storitve digitalne telefonije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, namreč izhaja, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila storitev digitalne telefonije O. (10. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Za toženo stranko, ki ni potrošnik v smislu 50. točke 3. člena ZEKom-1 se ne uporablja določba 129. člena ZEKom-1 (peti odstavek 129. člena ZEKom-1),8 zato iz dejanske ugotovitve o naročilu storitev digitalne telefonije izhaja, da je bila med strankama sklenjena tudi pogodba za storitve digitalne telefonije, in sicer za paket O. To razmerje je sicer treba presojati po določbah OZ o podjemni pogodbi (predvsem po 619. členu OZ).

15. 5.1 člen naročniške pogodbe št. 000-0516-1 (enak besedilo je sicer zapisano tudi tudi 6.1 členu nepodpisane pogodbe št. 000-0516-2) določa, da je pogodba sklenjena in začne veljati z dnem, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da pogodbo podpišeta obe stranki in se izpolnijo pravne in tehnične predpostavke za vzpostavitev naročenih storitev. Drugi pogoj torej zahteva izpolnitev pravnih in tehničnih predpostavk za to, da se vzpostavijo naročene storitve oz. se nanaša na možnosti zagotavljanja storitev. Materialno trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) o tem je bilo na tožeči stranki. Vendar pa je treba upoštevati, da stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.9

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi elektronskega sporočila tožene stranke z dne 14. 6. 2016 (priloga B26) ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko priklopila na internet, ker je to v tem sporočilu potrdila tudi tožena stranka (9. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Na podlagi tega sporočila je ugotovilo tudi, da je bila pogodba št. 000-0516-2 realizirana, kar pomeni, da je tožeča stranka toženi stranki zagotovila storitev digitalne telefonije. To ugotovitev je oprlo na zgoraj navedeno sporočilo tožene stranke, saj je tožena stranka v tem sporočilu sama navedla, da ima sedaj 2 interneta in 2 telefona (10. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da sama dokazna ocena spada v okvir ugotovitve dejanskega stanja in kot taka ni predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožena stranka priznava, da sta bili (začasni) mobilni številki vzpostavljeni, kar je pogoj za zaračunavanje te storitve (11. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na dejanske ugotovitve o vzpostavitvi naročenih storitev, se je trditveno in dokazno breme o tem, da pravne in tehnične predpostavke za vzpostavitev teh storitev vendarle niso bile izpolnjene, prevalilo na toženo stranko. Odločitev sodišča prve stopnje glede trditvenega in dokaznega bremena je torej pravilna. Katere od teh predpostavk naj ne bi bile izpolnjene (razen neizpolnitve obveznosti iz mandatnih pogodb), tožena stranka ni navedla, zato je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o veljavnosti pogodb in izpolnitvi obveznosti tožeče stranke.

17. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi niso neobrazložene. Sodišče prve stopnje je to, na podlagi katerih dokazov in navedb strank je prišlo do teh ugotovitev, obrazložilo v 8. do 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. V zvezi s tem tudi ne pride v poštev pravilo o razlagi pogodbenih določil iz 83. člena OZ,10 na katerega se pritožbeno sklicuje tožena stranka, saj se to pravilo nanaša na razlago pogodbenih določil, torej ugotavljanje njihovega pomena, ne pa na ugotavljanje dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo posamezne pogodbene določbe.

18. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem, da ni jasno, kdaj so bile telefonske številke aktivirane oz. deaktivirane. Iz tega, da je ugodilo zneskom po vtoževanih računih v celoti, namreč smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so bile ustrezne storitve opravljene v celotnem obdobju, za katerega je vtoževano plačilo. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (v dopolnitvi tožbe z dne 22. 2. 2018) navedla, da so bile storitve (pod pogojem pravilne uporabe) toženi stranki ves čas na voljo (list. št. 104 spisa), da je bilo naročniško razmerje priklopljeno in aktivirano in da je vse do prekinitve toženi stranki zagotavljala vse storitve skladno z naročniškim razmerjem (list. št. 101 spisa). V isti vlogi je tudi navedla, da je prekinila naročniško razmerje za mobilno telefonijo na podlagi zahteve z dne 22. 7. 2016 (list. št. 94 spisa) in da je to storila konec julija 2016 (list. št. 104 spisa) in da je bilo naročniško razmerje za internet P. in paket O. oz. fiksne storitve naročniško razmerje prekinjeno v mesecu decembru 2016. Pojasnila pa je tudi, kaj je zaračunala s posameznim vtoževanim računom. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se zahteva za prenos naročniške številke k drugemu operaterju z dne 22. 7. 2016 (priloga A7) nanaša le na prenos mobilnih številk in prekinitev razmerja po pogodbi št. 001-108283, ne pa tudi ostalih razmerij. Pavšalno opozarjanje tožene stranke na relevantnost vprašanja, kdaj so bile številke aktivirane oz. deaktivirane, ob hkratnem priznavanju, da so bile številke vzpostavljene (list. št. 117 spisa) glede na takšne navedbe tožeče stranke ne zadosti zahtevi po obrazloženem prerekanju iz drugega odstavka 214. člena ZPP, zato je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča pravilno.

19. Pritožbeni očitek glede pomanjkanja obrazložitve glede reklamiranja ni utemeljen. Slabo delovanje storitev lahko glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč predstavlja le stvarne napake opravljenih storitev. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da bi od naročniških pogodb odstopila (tretji odstavek 637. člena, 638. člen in tretji odstavek 639. člena OZ), drugih jamčevalnih zahtevkov (prvi odstavek 637. člena in prvi odstavek 639. člena OZ) oz. povrnitve škode (drugi odstavek 637. člena in peti odstavek 639. člena OZ) pa v postopku tudi ni uveljavljala, napake pri opravi storitev in njihovo reklamiranje za odločitev niso bile relevantne in izpodbijana odločba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Glede na to, da predmet tožbenega zahtevka ni plačilo opreme (tožena stranka tega niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne zatrjuje) v konkretnem primeru na odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka opremo vrnila. To dejstvo je torej nerelevantno. Izpodbijana odločba, ki obrazložitve glede tega dejstva ne vsebuje, tako zaradi tega ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje, da ni pojasnjena dokazna ocena, da ne drži navedba tožene stranke, da je tožeča stranka storitve obračunavala netransparentno. Sodišče prve stopnje je to svoje stališče v 19. točki izpodbijane odločbe obrazložilo s tem, da je iz računov jasno razvidno, kaj je bilo toženi stranki zaračunano, tožeča stranka pa je v dopolnitvi tožbe tudi detajlno pojasnila način obračuna posameznih storitev. Obrazložitev je kratka, vendar zadostna, saj so iz nje jasno razvidni razlogi za takšno stališče, tako da izpodbijana odločba zaradi tega ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pritožbeno izpostavljenega različnega sklicevanja na računih za isto obračunsko obdobje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi izpostavljala zgolj, da so bile oznake računov v predlogu za sklenite sodne poravnave različne, kot so številke vtoževanih računov (list. št. 18). V svoji prvi pripravljalni vlogi pa je izpostavljala zgolj, da so oznake računov v listini Odprte postavke kupcev z dne 19. 1. 2017 različne od oznak računov v Izpisku odprtih postavk z dne 16. 11. 2017 in oznak na predloženih računih. Ni bistvena oznaka računa, pač pa njegova vsebina, tej pa tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala. Sodišče prve stopnje se s tem torej pravilno ni ukvarjalo, izpodbijana odločba pa ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Tožena stranka pritožbenega razloga protispisnosti razen glede zahteve za prenos z dne 27. 5. 2016, ki ni bila relevantna, ni nadalje konkretizirala. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka z izjemo zahteve za prenos naročniškega razmerja z dne 27. 5. 2016, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo, v pritožbi prav tako ni konkretizirala, katere trditve o dejstvih naj bi s temi listinami dokazovala. Pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, zato tožena stranka s pavšalnim sklicevanjem na neupoštevanje predloženih listin ne more uspeti.

23. Uporabe pogodbenega materialnega prava v večjem obsegu, kot zgoraj navedeno, tožena stranka konkretizirano ni izpodbijala, na pravilno uporabo pogodbenega prava pa sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti.11 Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje, da so bile veljavno sklenjene pogodbe za zagotavljanje storitev interneta, digitalne telefonije in mobilne telefonije ter ugotovitvi, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila, ob pravilni uporabi določbe 619. člena OZ ter določb pogodb št. 000-0516-1 in 001-108283, splošnih pogojev in cenikov, katerih vsebino je ugotovilo v postopku, odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sporne storitve. Posameznih storitev oz. posameznih zaračunanih postavk in višine zahtevka pa tožena stranka pritožbeno ne izpodbija.

24. Glede na vse navedeno je bilo izpodbijano odločbo torej mogoče preizkusiti, v njej so bili navedeni zadostni (in pravilni) razlogi o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso bili nejasni in med seboj v nasprotju in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

25. Pritožnica svojega nasprotovanja sklepu iz I. točke izreka izpodbijane odločbe ni z ničemer obrazložila. Tudi sicer pa takšna odločitev, če bi se izkazala za napačno, lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da v konkretnem primeru takšna odločitev ne nalaga toženi stranki nobenih obveznosti, niti ne vpliva na njen procesni položaj.

26. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, ki jih pritožnica ni posebej uveljavljala, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-33/98 z dne 26. 2. 1998 in npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1367/2012 z dne 20. 5. 2014. 2 Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2054/2016 z dne 16. 11. 2016. 3 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). 4 S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). 5 V pravu (in življenju) obličnost in materializiranost dokazov namreč prinaša prednost in ne obratno. Obličnost (pisnost) olajšuje dokazovanje. V skladu s tem pravilom stranka, ki z obličnimi oz. materialnimi dokazi ne razpolaga, praviloma ne more biti v procesno boljšem položaju, kot če bi. Že zato, ker mora, da bo zatrjevana dejstva dokazala z enako kvaliteto (kot jo daje listina), najti dokaze s primerljivo dokazno močjo. Še več, pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage. Listina je namreč dokaz, ki zaradi možnosti takojšnjega vpogleda vanjo, v določeni meri dopušča tudi seznanjanje z dejstvi (kar je izjema od siceršnjega procesnega pravila, da se dokazi ne smejo izvajati v informativne namene). Tako so lahko npr. strankine trditve o okoliščinah nekega sestanka bistveno ohlapnejše, če stranka predloži pisni zapisnik, iz katerega je razvidno vse, kar je potrebno vedeti o tem sestanku (kdaj, kje, kdo, s kom, o čem). Če pa zapisnik o sestanku ne obstaja, potem je treba vse v oklepaju navedeno najprej konkretizirano navesti in šele po tem dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. zaslišanjem prič). - Prim. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 655/2011 z dne 29. 11. 2011. 6 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 z dne 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017. 7 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 681/2017 z dne 29. 8. 2017. 8 Navedb, da bi tožena stranka to zahtevala namreč v spisu ni. 9 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 285/2011 z dne 22. 9. 2011 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015. 10 Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. 11 Prim. Sklep in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003, Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 259/2010 z dne 10. 6. 2010.