Jedro

Prvostopenjski organ je prejel sodbo upravnega sodišča 1. 2. 2010. Nov upravni akt bi moral izdati v 30-ih dneh od tega dneva, torej najpozneje do 3. 3. 2010. To se ni zgodilo, zato je tožena stranka od tožeče stranke dne 2. 4. 2010 prejela poziv na izdajo odločbe. Skladno z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1 je imel tedaj organ druge stopnje časa dva meseca, da izda odločbo kot organ, ki je pristojen za odločanje. Tožeča stranka pa je tožbo vložila že 23. 4. 2010, čeprav rok iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1 še ni potekel. Tudi ko bi potekel, bi morala tožeča stranka pozvati toženo stranko, naj izda akt v nadaljnjih sedmih dneh, in šele potem bi lahko sprožila upravni spor zaradi molka organa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 23. 4. 2010 poslala priporočeno po pošti tožbo zaradi molka organa. V tožbi navaja, da je tožena stranka s sklepom št. 61001-2/2008/59 z dne 22. 8. 2008 odločila o izboru razvojnih projektov, ki so namenjeni krepitvi usposobljenosti, zaposlovanju in dvigu zaposljivosti ranljivih skupin za leti 2008 in 2009. Tožena stranka je tedaj vlogo tožeče stranke za sofinanciranje iz javnih sredstev zavrnila. Zoper sklep o izboru je tožeča stranka vložila pritožbo, vendar je tožena stranka v pritožbenem postopku njeno pritožbo zavrnila. Tožeča stranka je nato sprožila upravni spor in v njem uspela, saj je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 2225/2008-14 z dne 26. 1. 2010 sklep Ministrstva za kulturo številka 61001-2/2008/59 z dne 22. 8. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Navedeno sodbo je tožeča stranka prejela dne 1. 2. 2010, verjetno pa jo je v istem času prejela tudi tožena stranka. Tožena stranka bi morala v zadevi odločiti v 30 dneh po prejemu sodbe, vendar tega ni storila. Tožeča stranka je zato na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela dne 2. 4. 2010 podala pobudo, da se zadeva reši s poravnavo oziroma jo pozvala, naj v nadaljnjih sedmih dneh izda odločbo, hkrati pa je pojasnila, da bo v nasprotnem primeru vložila tožbo zaradi molka organa. Tožena stranka se na to vlogo ni odzvala niti ni odločila v navedeni zadevi, zaradi česar tožeča stranka vlaga tožbo zaradi molka organa. Predlaga, naj sodišče pozove toženo stranko, da v 15 dneh odloči v zadevi ter da naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 2225/2008-14 z dne 26. 1. 2010 prejela dne 1. 2. 2010. Zoper to sodbo je vložila revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe, vendar revizijsko sodišče o teh pravnih sredstvih še ni odločilo. Razen tega tožena stranka še navaja, da je dne 2. 4. 2010 prejela pobudo tožeče stranke, naj se zadeva reši s poravnavo oziroma naj v sedmih dneh izda odločbo. Glede na vloženo revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe je tožba zaradi neizdaje odločbe v ponovljenem postopku preuranjena. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot preuranjeno zavrže, podrejeno pa, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da bi morala tožena stranka glede na to, da je prejela sodbo upravnega sodišča dne 1. 2. 2010, najkasneje do 2. 3. 2010 izdati novo odločbo. Te odločbe pa ne samo da ni izdala v navedenem roku, temveč jo tudi do dne vložitve te pripravljalne vloge ni izdala. Sama ni seznanjena z vložitvijo revizije in predloga za izdajo začasne odredbe zoper sodbo upravnega sodišča. Sodba upravnega sodišča je pravnomočna, pri čemer revizija ni suspenzivno pravno sredstvo. Nadalje še navaja, da dvostopenjsko odločanje v upravnem postopku pri toženi stranki nima zakonske podlage. Določba 2. odstavka 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) določa, da je zoper odločbo oziroma sklep, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Takšen zakon bi moral določiti tudi, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, sicer o pritožbi odloča vlada. S specialnim zakonom pa ni določeno, da se pri zadevah pridobivanja sredstev iz evropskih skladov uporablja dvostopenjski postopek na ministrstvu. Tožena stranka se sicer sklicuje na Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS št. 50/07 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik), vendar pa taka ureditev nima zakonske podlage. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 2698/2005-16 z dne 30. 8. 2007. Nadalje še navaja, da tožena stranka pri obravnavanju zadeve ni upoštevala vseh predloženih listin. Če bi jih upoštevala, bi bila prijava tožeče stranke sprejeta v financiranje. Ker tega tožena stranka ni storila, lahko to stori sodišče pri odločanju v sporu polne jurisdikcije. Ker so upravni spisi na sodišču, tožeča stranka spreminja tožbeni zahtevek in predlaga, naj sodišče odloči, da se tožeča stranka sofinancira v zaprošeni višini 99.955,56 EUR, podrejeno pa še vedno predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da odloči v zadevi tako, da zahtevi tožeče stranke za sofinanciranje v zaprošeni višini ugodi. V obeh primerih še vedno predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2010 navedla, da je prejela sklep vrhovnega sodišča, ki je njeno revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, hkrati pa sodišče obvešča, da bo izdala nov upravni akt v roku iz 7. točke citiranega sklepa vrhovnega sodišča (rok 30 dni).

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče najprej ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka prejela sodbo upravnega sodišča dne 1. 2. 2010 in da je dne 2. 4. 2010 prejela vlogo tožeče stranke, naj se zadeva reši s poravnavo oziroma naj v nadaljnjih sedmih dneh izda odločbo.

V konkretnem primeru gre za dvostopenjski upravni postopek, po katerem v skladu z 226. in 227. členom Pravilnika na prvi stopnji odloča predstojnik neposrednega uporabnika ali oseba, ki jo je ta pooblastil za sprejetje odločitve, na drugi stopnji pa v skladu z 231. členom Pravilnika odloča ministrstvo. V obravnavanem primeru po prejemu sodbe upravnega sodišča ni v upravnem postopku odločil še niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ. ZUS-1 v 28. členu določa različne situacije, ko je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa. Situacijo, ko gre za dvostopenjski upravni postopek, urejata 2. in 4. odstavek 28. člena ZUS-1. Drugi odstavek 28. člena ZUS-1 se nanaša na zadeve, kjer je prvostopenjski organ že odločil in je podan molk organa druge stopnje, medtem ko se 4. odstavek 28. člena ZUS-1 nanaša na zadeve, kjer ni bilo odločeno niti na prvi niti na drugi stopnji. V obravnavani zadevi torej pride v poštev uporaba tega določila, ki določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka tega člena pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. ZUS-1 v 2. odstavku 28. člena določa situacijo, ko organ druge stopnje v dveh mesecih ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Tedaj mora skladno s tem členom tožeča stranka pozvati drugostopenjski organ, da naj akt izda v nadaljnjih sedmih dneh in šele po preteku tega roka lahko vloži tožbo zaradi molka organa. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da je prvostopenjski organ prejel sodbo upravnega sodišča dne 1. 2. 2010. V navedenem primeru bi moral prvostopenjski organ v skladu z 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Torej bi moral izdati nov akt najpozneje do 3. 3. 2010. Nesporno se to ni zgodilo, tožena stranka je zato od tožeče stranke dne 2. 4. 2010 prejela poziv na izdajo odločbe. Skladno z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1 je imel tedaj organ druge stopnje časa dva meseca, da izda odločbo kot organ, ki je pristojen za odločanje. Tožeča stranka pa je vložila tožbo že 23. 4. 2010, čeprav rok iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1 še ni potekel. Tudi ko bi potekel, bi morala tožeča stranka pozvati toženo stranko, naj izda akt v nadaljnjih sedmih dneh in šele potem bi lahko sprožila upravni spor zaradi molka organa. Glede na vse navedeno je bila torej tožba vložena prezgodaj in tako niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa. Ker je bila tožba vložena prezgodaj, jo je sodišče zavrglo iz razloga po 2. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi sklicuje na to, da Pravilnik ni v skladu z določbo 2. odstavka 230. člena ZUP, ker ta določa, da je zoper akt, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da Pravilnik ne določa, da je dovoljena pritožba zoper upravni akt, ki ga izda ministrstvo, pač pa določa, da o dodelitvi sredstev odloča predstojnik neposrednega uporabnika (226. člen Pravilnika), torej gre za akt fizične osebe, medtem ko o pritožbi odloča ministrstvo (231. člen Pravilnika), zoper akt ministrstva pa Pravilnik ne predvideva pritožbe. Iz navedenih razlogov je sodišče štelo, da je šlo v obravnavanem primeru za dvostopenjski upravni postopek, sicer pa je tudi iz predhodnega upravnega spora razvidno, da je sodišče štelo, da je šlo za dvostopenjski upravni postopek, saj je iz sodbe opr. št. U 2225/2008-14 z dne 26. 1. 2010 razvidno, da je sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje, kar je v izreku sodbe izrecno navedeno. Torej je sodišče smiselno s tem izrekom sodbe že v predhodnem upravnem sporu zavzelo stališče, da mora biti upravni postopek dvostopenjski. Tožeča stranka je predlagala tudi, naj sodišče v obravnavanem primeru odloči v sporu polne jurisdikcije. Drugi odstavek 65. člena ZUS-1 sicer res določa pravno podlago, ko sodišče lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, kadar pristojni organ ne izda upravnega akta v 30 dneh, vendar pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi kumulativni pogoji, ki jih zahteva 2. odstavek 65. člena ZUS-1. Sodišče meni, da morajo biti najprej izpolnjeni vsi pogoji iz 4. odstavka 28. člena ZUS-1, da se lahko uporabi 2. odstavek 65. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru pa drugostopenjskemu organ, ki je bil po molku organa prve stopnje pristojen za odločanje, rok za odločitev v zadevi še ni potekel. Razen tega 2. odstavek 65. člena ZUS-1 še določa, da je kot pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije potrebno tudi, da je zaradi narave pravice oz. varstva ustavne pravice to potrebno. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni obrazložila, zakaj bi bilo to potrebno zaradi narave pravice, v tej zadevi pa tudi ne gre za varstvo ustavne pravice.

Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, se sodišče do ostalih navedb obeh strank v postopku ni opredeljevalo.

Glede na to, da je bila tožba zavržena, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče tožeči stranki ni prisodilo zahtevanih stroškov postopka.