Jedro

Posebna pisna pogodba za veljaven pristop k dolgu ni potrebna, in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o pristopu k dolgu s tem, ko je tožnica izstavila račune na toženca, slednji pa jih je podpisal in ožigosal. V skladu z razpravnim načelom je predvsem na strani stranke same dolžnost, da za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišča ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene mere. Prekomerna pomoč bi namreč lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 30. alineji II. točke izreka, tako da zakonske zamudne obresti od zneska 385,78 EUR tečejo od 21. 2. 2010 dalje - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.983,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev, do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12585/2011 z dne 3. 2. 2011 v celoti razveljavi in postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka) ter tožnici naložilo, naj v 15 dneh tožencu plača denarni znesek po 34 vtoževanih računih v skupni višini 22.423,58 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska kot je razvidno iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Prav tako je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 3.009,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila (3. točka izreka). S popravnim sklepom je sodišče popravilo 2. točko izreka navedene sodbe, tako da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu v roku 15 dni naložilo v plačilo denarni znesek v skupni višini 22.423,58 EUR, in sicer po 34 računih v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska dalje kot so razvidni iz izreka popravnega sklepa.

2. Zoper navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec in predlagal, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo 34 računov, ki so bili izdani za opravljeno dobavo, črpanje in prevoz betona.

Glede sklepčnosti

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek pomanjkljive trditvene podlage, saj je tožnica zatrjevala obstoj poslovnega razmerja s tožencem in navajala, da so bili vsi računi izdani na podlagi njegovih naročil za dobavo betona in opravljene storitve ter pojasnila, da je bila toženčeva naročilnica št. 3 z dne 10. 3. 2009 (A41) podlaga za njegova naročila od navedenega datuma dalje, pred tem pa so bila naročila ustna. Iz tožbenih trditev je bilo torej jasno, da tožnica vtožuje dobavljen beton (skupaj s prevozom in črpanjem), kar je bilo tudi specificirano v posameznih računih, opremljenih z dobavnicami in prevoznicami, iz katerih je bil razviden tako naročnik, kakor tudi količina in cena betona. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče ugodilo nesklepčni tožbi, s čimer naj bi prekršilo razpravno načelo in 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Prav tako so bile trditve tožbe zadostne tudi glede višine tožbenega zahtevka, saj je tožnica navedla višino vsakega izmed vtoževanih 34 računov ter jih predložila, sodišče pa se je z vpogledom v posamezne račune prepričalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala obrazložitev sodišča pojasniti, kolikšna je bila količina in vrednost betona po posameznem računu, saj so bili ti podatki razvidni tako iz predloženih računov, kakor tudi iz dobavnic in prevoznic. Zato bi ponovno povzemanje podatkov v sodbi predstavljalo povsem nepotrebno podvajanje dela sodišča. Odločbo je bilo torej mogoče preizkusiti, očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, posledično pa tudi ni mogoče govoriti o kršitvi 25. člena Ustave RS, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko je po mnenju pritožnika izdalo „sodbo brez obrazložitve.“ Glede pristopa toženca k dolgu družbe F. G. 8. Sodišče prve stopnje je imelo vso potrebno podlago v tožbenih trditvah za zaključek o obstoju pogodbe o pristopu k dolgu toženca do družbe F. G. d.o.o., saj je tožnica zatrjevala, da so bili sporni računi najprej izstavljeni družbi F. G. d.o.o., naknadno pa so bili izpisani na toženca, ki jih je s podpisom tudi potrdil, česar toženec ni prerekal. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da zakon v 432. členu Obligacijskega zakonika (dalje OZ), ki ureja pogodbo o pristopu k dolgu, ne zahteva posebne oblike za veljavnost takšne pogodbe. Posebna pisna pogodba za veljaven pristop k dolgu ni potrebna in je torej pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o pristopu k dolgu s tem, ko je tožnica izstavila račune na toženca, slednji pa jih je podpisal in ožigosal. 9. Dejanska ugotovitev o pristopu k dolgu ima tudi vso potrebno oporo v izvedenih dokazih, predvsem pa v dejstvu, da sta tako zastopnica tožnice, O. V. kakor tudi toženec sam potrdila, da je slednji ožigosal in podpisal sporne račune, ki so bili najprej izstavljeni na družbo F. G. S tem pa je toženec izjavil voljo in potrdil, da soglaša, da se računi glasijo nanj. Tudi pritožbeno izpostavljanje, da je toženec potrdil račune ne vedoč, da se nanašajo na dobave družbi F.G., ne vzbujajo dvoma v pravilno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, saj toženec potrjenih računov nikoli ni pisno reklamiral. Dodati velja, da zgolj toženčevo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne more predstavljati kršitve načelo kontradiktornosti.

10. V obravnavanem primeru torej sodišču ni mogoče očitati, da bi odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče z zaključkom o obstoju pogodbe o pristopu k dolgu izdalo sodbo presenečenja brez možnosti toženca, da se o njej izjavi, kar naj bi predstavljalo tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 25. člena Ustave RS. Sodišče namreč ni vezano na pravno kvalifikacijo, dejanska trditvena podlaga tožbe pa je omogočala zaključek o pristopu toženca k dolgu družbe F. G. Glede zatrjevanih procesnih kršitev

11. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, samo po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga je dopustna, če so podani upravičeni razlogi, kar mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. V konkretnem primeru je sodišče pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič ter zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložilo kot nepotrebno v dokaznem sklepu na naroku za glavno obravnavo z dne 17. 2. 2014. Za odločitev v tem sporu je bilo namreč nepomembno, ali je bil beton dobavljen tožencu ali družbi F. G., saj je bilo nesporno, da se je dolg nanašal na F. G., obstoj stvarne pasivne legitimacije toženca, pa je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z zaključkom o pristopu toženca k dolgu omenjene družbe.

12. Prav tako pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje glede količine dobavljenega betona pravilno in popolno ugotovljeno, saj toženec ni predložil nikakršne listinske dokumentacije o tem, da bi reklamiral dobavo betona. Ravno nasprotno, toženec je zaslišan kor priča celo sam priznaval, da ni nikoli zavrnil vtoževanih računov zaradi premalo dobavljenega betona, niti ni znal pojasniti v zvezi s katerimi računi in koliko naj bi znašal primanjkljaj betona. Tudi sicer pa toženec zavrnitve dokaznih predlogov v zvezi z vprašanjem premalo dobavljenega betona ni grajal (286.b člena ZPP), temveč je procesno kršitev uveljavljal le glede vprašanja pasivne legitimacije. Ugovori glede dobave manj betona pa so bili tudi nekonkretizirani, saj iz trditev toženca ni izhajalo niti glede katerih računov oziroma kolikšen naj bi bil primanjkljaj betona, izvedba dokazov pa bi predstavljala nedovoljen informativni dokaz, ki pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti.

13. Pritožba kršitev materialnega procesnega vodstva uveljavlja s trditvami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pozvati na predložitev dokazov (gradbene knjige). Tovrstna aktivnost sodišča bi presegla dopustno mero razjasnevalne dolžnosti, saj le-ta ni absolutna, temveč mora biti v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišča ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene mere. Prekomerna pomoč bi namreč lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Če bi sodišču v obravnavanem primeru naložili dolžnost, kot jo opredeljuje toženec v pritožbi, bi s tem postavili pod vprašanje objektivnost sojenja, zato očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede obrestnega dela zahtevka

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe v obrestnem delu zahtevka ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo datumov zapadlosti računov. Ker je bila zapadlost jasno razvidna iz predloženih računov, je bilo povzemanje vseh datumov, v okviru obrestnega dela zahtevka, nepotrebno. Sodbo prvostopenjskega sodišča je bilo mogoče preizkusiti, saj so bili razlogi sodbe glede priznanja zakonskih zamudnih obresti jasni, razumljivi, preverljivi in niso bili v nasprotju sami s sabo. Ker pa je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu obrestnega dela zahtevka ugotovilo, da je sodišče zaradi očitne pisne pomote priznalo pri znesku 385,78 EUR zakonske zamudne obresti od 21. 1. 2010 dalje (pravilno od 21. 2. 2010), je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškovne odločitve

15. Toženec uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja višina stroškov, ki jo je sodišče priznalo po posamezni postavki, zato meni, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je v spisu (list. št. 122) podroben stroškovnik, iz katerega je jasno razvidno, katera procesna dejanja in v kolikšnem obsegu je sodišče priznalo tožnici. Stroškovni del odločitve prvostopenjskega sodišča je torej z navedbo priznanih postavk (v stroškovniku) priglašenih stroškov zadosti obrazložen, da je mogoč njegov preizkus. Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa stroškovnega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo tudi 22% DDV od takse za pritožbo zoper sklep o predhodni odredbi in od takse za predhodno odredbo (glej tar. št. 6007). Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

16. Glede na dejstvo, da je bil uspeh toženca v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.