Jedro

Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2019 in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2019, temveč je trajalo do vključno 31. 10. 2019. Toženi stranki je naložilo, da za navedeni čas tožnika prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna mesečna bruto nadomestila plač in izplača pripadajoči neto znesek z zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in mu obračuna denarno povračilo v bruto znesku 842,79 EUR ter izplača pripadajoči neto znesek z zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Kar je zahteval tožnik več ali drugače (poziv na delo, priznanje delovnega razmerja in plačilo plač po 31. 10. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, prijavo v socialna zavarovanja), je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 728,20 EUR na račun prvostopenjskega sodišča z zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo Sporazuma med Vlado RS in Svetom ministrov BIH o zaposlovanju državljanov BIH v RS, po katerem mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena najmanj za obdobje enega leta. Sodišče ni ugotovilo, ali sta stranki drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2019 res sklenili na ta dan in kako je tožnik vizum (dovoljenje za bivanje in delo) pridobil že januarja, čeprav je prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil šele marca 2018. Tožnik je z odpovedjo z dne 16. 1. 2019 izrazil voljo, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče brez izvedbe dokaza z izvedencem za raziskavo pisav ni moglo zaključiti, da tožnik ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Delo tožnika pri toženi stranki v februarju 2019 ni dokazano z izpovedjo prič niti z listino - evidenco dela, iz katere ni razvidna lokacija dela. Tožnik ni navedel, da bi se na različnih gradbiščih vodile različne evidence, niti ni vedel, kje je delal februarja 2019. Iz izpovedi prič ne izhaja, da se je na vsakem gradbišču vodila posebna evidenca delovnega časa. Posledično je podano nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 31. 10. 2019, saj je določena dela opravljal po vrnitvi v BIH. Sodišče ni ugotovilo, koliko je zaslužil z delom v BIH. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri odmeri denarnega povračila bi moralo sodišče ugotoviti višino tožnikove plače, ki jo je prejemal v obdobju treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka trdila, da je tožnik 16. 1. 2019 podal odpoved, v kateri je predlagal prenehanje delovnega razmerja z 31. 1. 2019, tožnik pa je trdil, da odpovedi ni podal. Tožnik mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, toženec pa navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika (212. člen ZPP). Sodišče je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik v februarju 2019 še vedno (formalno in dejansko) v delovnem razmerju pri toženi stranki.

6. Tožena stranka neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča. Tožnikovo opravljanje dela v februarju 2019 so potrdile priče, to pa je razvidno tudi iz listine - evidence dela, ki jo je predložil tožnik. Pavšalen je pritožbeni očitek, da so tožnik in priče neverodostojne, ker niso potrdili, da bi se na vsakem gradbišču vodila posebna evidenca delovnega časa. Bistveno je, da je tožnik v februarju 2019 še naprej opravljal delo pri toženi stranki, ne pa, kakšno je bilo vodenje evidenc na različnih gradbiščih, lokacija dela in čas pridobitve vizuma. To niso odločilna dejstva spora, zato tudi ne more biti podana podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri mora biti o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

7. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo pristnosti tožnikovega podpisa na odpovedi z izvedencem za preiskavo pisav. Sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila, ki bi nalagala izvedbo določenega dokaza za ugotavljanje določenega dejstva. Tožena stranka niti ni podala predloga za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca grafologa. Vprašanje, ali je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi ali ne, ne zahteva strokovnega znanja, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Bolj pomembne so druge okoliščine spora.

8. Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 14/2012 in nasl.) določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo. Zavrnilo je le del zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo.

9. Na tožnikov predlog je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 31. 10. 2019, ker se je tožnik s 1. 11. 2019 zaposlil pri drugem delodajalcu. Pred tem je tožnik poskusno, honorarno delal in prejemal plačilo "na roke", kar pa ni ovira za priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki do vključno 31. 10. 2019. Za čas od 31. 1. 2019 do vključno 31. 10. 2019 je sodišče tožniku prisodilo mesečna bruto nadomestila plač. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti višino prihodkov, ki jih je tožnik pridobil s honorarnim delom v BIH do 31. 10. 2019, saj tožena stranka takšnega dokaznega predloga ni postavila.

10. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče pravilno upoštevalo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo višine tožnikove plače, ki je bila izplačana v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je znesek osnovne plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2018, ker stranki v zvezi s tem nista podali drugih dokaznih predlogov.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).