Jedro

Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi toženke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. točki in II. točki izreka spremeni, tako da se sedaj v celoti glasi:

"I. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.213,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.030,00 EUR od 8. 3. 2020 dalje do plačila in od zneska 178,50 EUR od 10. 2. 2020 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.500,00 EUR od 8. 3. 2020 do 27. 10. 2020.

II.V preostalem delu za plačilo 11.995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2020 dalje do plačila, za plačilo 176,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 70 EUR od 29. 10. 2019 dalje do plačila in od zneska 106,40 EUR od 10. 2. 2020 dalje do plačila, za plačilo zneska 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2019 dalje do plačila, ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 5.030,00 od 7. 3. 2020 do 8. 3. 2020 in za zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 8.500,00 EUR od 7. 3. 2020 do 8. 3. 2020, se tožbeni zahtevek zavrne."

II.Pritožbi toženke zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni, tako da se znesek 504,37 EUR nadomesti z zneskom 417,02 EUR.

III.Pritožba tožnika se sicer zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

IV.Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve

1.Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 12. 4. 2018. Na podlagi istega dogodka je zahteval še plačilo zavarovalnine (dnevno nadomestilo in invalidnino) na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja. Z vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, ki je postala pravnomočna, je sodišče razsodilo, da je toženka za tožniku nastalo škodo po podlagi odgovorna v deležu 85%.

2.Sodišče prve stopnje je za nastalo nepremoženjsko škodo odmerilo odškodnino v višini 17.500,00 EUR (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka je tožniku dne 27. 10. 2020 že plačala znesek v višini 8.500,00 EUR, kar je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje v valorizirani višini znašalo 10.370,00 EUR. Od razlike je sodišče prve stopnje nato odštelo delež tožnikovega soprispevka v višini 15% in toženki naložilo plačilo zneska v višini 6.060,50 EUR (36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ugotovilo je, da je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi stroškov prevoza na zdravljenje v višini 210,90 EUR. Ob upoštevanju njegovega soprispevka je toženki naložilo v plačilo znesek v višini 178,50 EUR (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja je presodilo, da je toženec ob upoštevanju njegovega soprispevka upravičen še do 170,00 EUR (od zahtevanih 230,00 EUR) iz naslova zavarovalnine za dnevno nadomestilo (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter do 131,25 EUR iz naslova zavarovalnine zaradi invalidnosti (ob upoštevanju delnega plačila v višini 825,00 EUR od zneska 956,25 EUR, kar predstavlja 85% od zneska zavarovalnine v višini 1.125,00 EUR (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), skupaj torej 301,25 EUR .

3.Sodišče prve stopnje je toženki z izpodbijano sodbo tako naložilo v plačilo znesek v višini 6.540,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti (I. točka izreka izpodbijane sodbe):

-od zneska 6.361,75 EUR (seštevek odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavarovalnine) od 8. 3. 2020 do dne plačila,

-od zneska odškodnine za premoženjsko škodo v višini 178,50 EUR od 10. 2. 2020 dalje do plačila,

-od zneska delnega plačila v višini 8.500,00 EUR pa od 8. 3. 2020 do 27. 10. 2020.

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb

4.Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni ustrezno odmerilo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po pritožbenih navedbah sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni ustrezno upoštevalo ugotovitev izvedenca medicinske stroke ter je "premalo ovrednotilo" tožnikovo izpoved. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je tožnik pri izpodbijanju odmere višine odškodnine opiral na ugotovitve izvedenca ter poudarjal vpliv posledic nezgode na hitrejši razvoj degenerativnih sprememb desnega kolena oziroma na njegovo predčasno degeneracijo. Tudi pri tej obliki škode je sodišče po pritožbenih navedbah premalo upoštevalo tožnikovo izpoved. Nadalje pritožba nasprotuje zavrnitvi zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti z navedbo, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo tožnikove izpovedi, da pri hoji šepa. Sodišče iz tega razloga ni izčrpalo "materialnopravne vsebine objektivnega in subjektivnega kriterija" pri presoji obstoja te oblike nepremoženjske škode, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Nepravilnost odmere odškodnine tožnik utemeljuje še s sklicevanjem na nekatere judikate iz sodne prakse. V delu odločitve, ki se nanaša na terjatev iz nezgodnega zavarovanja, nasprotuje upoštevanju tožnikovega soprispevka. V zaključku tožnik izpodbija še stroškovno odločitev z razlogi, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Povzetek toženkinih pritožbenih navedb

5.Toženka v pritožbi graja odmero višine odškodnine, ker je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek upoštevalo šele pri razliki med odmerjeno odškodnino in valoriziranim delnim plačilom, in ne že pri višini odmerjene odškodnine. S tem je po njenem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi napačno ugotovljenega deleža uspeha izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu.

Presoja pritožbenih navedb

6.Pritožba tožnika je delno, pritožba toženke pa v celoti utemeljena.

Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo

7.Odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovljena dejstva o vrsti tožnikovih poškodb (zvin desnega kolena), na dejstva o trajanju in zapletenosti zdravljenja, na dejstva o trajnih posledicah pri tožniku ter na ugotovljena dejstva o trajanju in obsegu telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin. Navedene dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje ugotovilo po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, zato tožnik odmere višine odškodnine ne more izpodbiti zgolj naštevanjem ugotovitev izvedenca iz njegovega izvedenskega mnenja. V dejansko podlago sodbe namreč sodijo dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo po opravljeni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tudi izvedenskega mnenja. Golo opozarjanje na izvedenčeve ugotovitve iz njegovega izvedenskega mnenja ne predstavlja konkretiziranega izpodbijanja dokazne ocene, do katerega bi se pritožbeno sodišče sploh lahko opredelilo.

8.Podobno velja tudi za pritožbeno opozarjanje, da je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo tožnikovo izpoved. Sodišče prve stopnje je z vidika ugotovitve dejstev glede obsega in teže poškodbe ter njenih posledic v dokazni oceni jasno navedlo, da se je v delu, kjer gre za tožnikovo subjektivno doživljanje posledic poškodbe, oprlo na izvedensko mnenje, ki je omenjena dejstva objektiviziralo (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšne dokazne ocene tožnikova pritožba ne izpodbija. Vsebina tožnikove izpovedi v tej zadevi sama po sebi zato ne more biti temelj za odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ni prešla v dejansko podlago izpodbijane sodbe.

9.Po pregledu primerljivih primerov iz sodne prakse in primerov, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo skladno z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem je treba upoštevati, da v sodni praksi zaradi individualnih značilnosti vsakega posameznega oškodovanca, posledične neponovljivosti in raznolikosti vsake konkretne zadeve, ter zaradi prepletanja različnih vrst poškodb ni primera, ki bi bil povsem identičen dejanskemu stanju v tej zadevi. Ne glede na to pa se je mogoče pri objektivizaciji odmerjene višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje. Primerjava mora zajemati celotno priznano odškodnino in ne samo odškodnine za posamezno obliko pravno priznane škode. Tudi pritožnik je v svoji pritožbi primerjavo z ostalimi primeri iz sodne prakse opravil glede na skupno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

10.Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje poškodbe kolena vodijo v njegovo predčasno degeneracijo. Za odmero odškodnine je bistveno sedanje stanje zdravstveno stanje tožnika, ugotovljene trajne posledice in njihov vpliv na zmanjšanje življenjske aktivnosti (prvi odstavek 179. člen OZ) ter tudi morebitna bodoča škoda, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo nastala (182. člen OZ). Sodišče je pri odmeri omenjeno dejstvo upoštevalo (prim. obrazložitev v 29. točki izpodbijane sodbe), zato nasprotna pritožbena navedba povsem očitno ne drži. Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri spregledalo kakšno ugotovljeno dejstvo glede bodoče škode, ki bi kakorkoli vplivalo na odmero.

11.Zavrnitev zahtevka iz naslova skaženosti je pravilna tako z dejanskega kot procesnega in materialnopravnega vidika. Pritožba namreč ne (vsaj ne konkretizirano) izpodbija dokazne ocene, da tožnik ni dokazal, da bi zaradi skaženosti čutil duševne bolečine, kar že samostojno vodi v zavrnitev tega dela zahtevka.

Tožnik odločitev v tem delu kritizira s sklicevanjem na del svoje izpovedi, v kateri je povedal, da zaradi poškodbe šepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik te svoje trditve ni dokazal, zato ne drži, da je dejansko stanje o okoliščinah glede skaženosti nepopolno ugotovljeno, kaj šele, da izpodbijane sodbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Dokazne ocene tega dejstva tožnik obrazloženo ne izpodbija.

12.Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo glede na stanje, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo v višini 11,07 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, ni primerljiva s to zadevo. V zadevi II Ips 900/2006 (odmerjena je bila odškodnina v višini 17 povprečnih neto plač) je zdravljenje obsegalo pet operativnih posegov (zdravljenje je bilo torej bolj zapleteno), šlo je za strah hujše intenzivnosti in daljšega trajanja, predvsem pa je pomembno, da je šlo za mlajšega oškodovanca. V zadevi II Ips 284/2006 (odmerjena je bila odškodnina v višini 17 povprečnih neto plač) gre tudi za mlajšega oškodovanca, pri katerem je obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti hujši kot pri tožniku. Podobno velja za zadevo II 777/2009, saj je šlo za več (in ne le eno) poškodb, hujše pa so tudi posledice pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

13.Pritožbeno sodišče v bazi sodnih odločb ni našlo judikata, ki bi bil povsem primerljiv z ugotovljenimi dejstvi v tej zadevi. Vendar iz ostalih judikatov, ki so z vidika ugotovljenih poškodb težji1, izhaja, da so v tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine povsem ustrezno umeščene med ostale primere v sodni praksi pri odmeri skupne višine odškodnine glede na vrsto poškodbe, njihove posledice in intenzivnost ter trajanje telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin.

Pregled zadev, v katerih so sodišča odmerila podobno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo kot v tej zadevi,2 dodatno izkaže pravilnost uporabe materialnega prava. Čeprav v navedenih zadevah ne gre nujno za istovrstne poškodbe, so ugotovljene posledice primerljive okoliščinam te zadeve. Tožnik je v tej zadevi res utrpel hujše telesne bolečine kot v zgoraj citiranih zadevah, vendar je sodišče pri odmeri skupne višine nepremoženjske škode vsa ugotovljena dejstva, zlasti glede na dejstva o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, nato ustrezno umestilo med ostale primerljive zadeve v sodni praksi.

14.Pač pa toženka s pritožbo utemeljeno uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je tožnikov soprispevek upoštevalo šele pri razliki med odmerjeno in delno plačano (valorizirano) odškodnino. Kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek v deležu 15% upoštevati že pri odmerjeni odškodnini za celotno nastalo nepremoženjsko škodo, torej od zneska 17.500,00 EUR. Upoštevajoč tožnikov soprispevek bi bil tožnik torej upravičen do 14.875,00 EUR, ker pa je toženka že plačala znesek, ki v valoriziranem znesku (neizpodbijano) znaša 10.370,00 EUR, mora toženka iz tega naslova plačati še 4.505,00 EUR, v presežku za 11.995,00 EUR pa je zahtevek neutemeljen.

Glede zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja

15.Tožnik ima po drugi strani tudi prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.

16.Sodišče prve stopnje v dejanski podlagi sodbe ni ugotovilo, da bi vsebina sklenjene pogodbe omogočala zmanjšanje te terjatve za delež tožnikovega soprispevka. Česa takšnega toženka v svoji trditveni podlagi tudi ni zatrjevala, zato je sodišče s tem, ko je upoštevalo tožnikov soprispevek pri višini zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je tako po tej pogodbi upravičen do celotne zavarovalnine v skupni višini 230 EUR za dnevno nadomestilo in do celotnega zneska zavarovalnine v višini 300,00 EUR za invalidnost (1.125,00 EUR, zmanjšano za delno plačilo v višini 825,00 EUR), skupaj torej 530,00 EUR, v presežku za višino 300,00 EUR pa je zahtevek neutemeljen.

Skupna višina tožnikove terjatve in delež uspeha strank

17.Tožnik je tako upravičen skupaj do 5.213,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (datumi zamude pri posameznih zneskih pritožbeno niso sporni):

-od zneska 5.035,00 EUR (seštevek odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavarovalnine) od 8. 3. 2020 dalje do plačila,

-od zneska 178,50 EUR (neizpodbijana odškodnina za premoženjsko škodo) od 10. 2. 2020 dalje do dne plačila,

-od zneska 8.500,00 EUR (delno plačilo) od 8. 3. 2020 do 27. 10. 2020.

17.V presežku tožnikov zahtevek ni utemeljen. V tem obsegu je moralo pritožbeno sodišče zato v celoti ugoditi toženkini pritožbi, delno pa tožnikovi pritožbi (I. točka izreka te odločbe) ter spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v njeni I. in II. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (I. točka izreka te odločbe. V preostanku je tožnikovo pritožbo zavrnilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP).

18.Tožnik je tako uspel z 29,50% zahtevka.

Glede pravdnih stroškov

19.Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je za tretjo pripravljalno vlogo upravičen do nagrade po tar. št. 20/3 Odvetniške tarife (OT) v višini 250 točk (odmerjena višina točk ni bila pritožbeno izpodbijana), saj se je tožnik v njej obrazloženo opredelil do ugovorov toženke glede njegovih dokaznih predlogov. Ta vloga je bila zato potrebna za to pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

20.Enako velja za šesto pripravljalno vlogo (tožnik se je v njej obrazloženo opredelil do izvedenskega mnenja), za katero je tožnik prav tako zato upravičen do nagrade v višini 250 točk. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati tudi nagrado za vlogo, v kateri je postavil vprašanja za izvedenca (vloga na r. št. 21) skladno z rokom, ki mu ga je dalo sodišče, v višini 250 točk. Med potrebna pravdne stroške spada tudi plačana sodna taksa za tožbo v višini 567,00 EUR.

20.Pritožbeno sodišče pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da sedma in osma pripravljalna vloga po vsebini predstavljata druge vloge po tar. št. 20/4 OT, saj je tožnik v sedmi pripravljalni vlogi zgolj odgovoril na poravnalni predlog toženke ter ponovil svoje stališče o izvedenskem mnenju glede stopnje invalidnosti, v osmi vlogi pa se je strinjal z izvedenskim mnenjem. V obeh primerih po vsebini torej ne gre za pripravljalne vloge v smislu določb OT, pač za druge vloge, vložene med postopkom, po tar. št. 20/4 OT.

20.Prav tako je sodišče skladno s sodno prakso3 tožniku pravilno priznalo stroške kilometrine v višini 10% cene neosvinčenega 95-oktanskega bencina (na podlagi 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), saj se v omenjeni višini zaposlenim v državni upravi povrnejo stroški kilometrine za prihod na delo, kar je primerljivo prihodu stranke na sodišče. Pritožba se zato neutemeljeno zavzema za višji znesek. Pritožbeno sklicevanje na judikat Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 935/2015 ni utemeljeno, saj se ta očitno nanaša na potne stroške strankinega odvetnika4 in ne na potne stroške stranke.

20.Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo tudi priglašene potne stroške za preglede pri izvedencu. Tožnik sploh ne izpodbija zaključka, da jih ni specificiral tako, da bi jih sodišče lahko odmerilo, zato njegov očitek, da bi moralo sodišče omenjene podatke (število prevoženih kilometrov) najti sámo v spisu, ni utemeljen. Tožnik bi moral omenjene stroške priglasiti opredeljeno skladno z določbo drugega odstavka 163. člena ZPP, česar ni storil.

20.Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče priznati celotne stroške izvedenca, čeprav tožnik ni v celoti uspel s postavljenim zahtevkom, ker naj bi bili potrebni za pravdo. Po določbah 155. člena ZPP se stranki namreč priznajo stroški, potrebni za pravdo, vendar vedno sorazmerno glede na deleže uspeha skladno z določbo 154. člena ZPP. Pri tem ZPP ne določa izjem glede na vrsto stroška.

21.Neizpodbijani priznani (brez potnih stroškov, izvedenin in sodne takse) stroški tožnika znašajo 4.469,75 točk. K temu je pritožbeno sodišče prištelo še 750 točk za tretjo in šesto pripravljalno vlogo ter za vlogo z vprašanji za izvedenca. Tožnik je tako upravičen do nagrade v višini 5.219,75 točk oziroma 3.131,85 EUR, kar z 22% DDV znese 3.820,86 EUR. Skupaj z odmerjenimi potnimi stroški v višini 19,33 EUR, stroški izvedenin in bančne provizije (584,99 EUR) ter sodno takso v višini 567,00 EUR stroški tožnika skupaj znašajo 4.992,18 EUR. Glede na delež uspeha je tožnik upravičen do 1.472,69 EUR. Toženki gredo na drugi strani (neizpodbijano) stroški v višini 1.497,40 EUR, upoštevajoč delež uspeha pa stroški v višini 1.055,67 EUR.

21.Po opravljenem pobotanju je dolžna toženka tožniku plačati 417,02 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo toženkini pritožbi v stroškovnem delu ter v navedenem obsegu spremenilo stroškovni del odločitve, tožnikovo pritožbo pa zaradi končnega neuspeha pri izpodbijanju pravdnih stroških zavrnilo (določba 166. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP; II. in III. točka izreka te odločbe).

Glede stroškov pritožbenega postopka

22.Tožnik je s pritožbo uspel v zanemarljivem delu, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

23.Toženka je s pritožbo uspela zato je upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

-------------------------------

1II Ips 700/2004 (odškodnina odmerjena v višini 15 plač, vendar je šlo za bolj zapleteno zdravljenje, hujše pa so tudi trajne posledice), II Ips 657/2006 (odškodnina v višini 15 plač, vendar je bilo oškodovančevo koleno kronično zatečeno, kar je bistveno vplivalo na obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

2II Ips 440/2002 (oškodovanka je celo opustila šport, kar v tej zadevi ni ugotovljeno), II Ips 432/2003 (šlo je celo za več poškodb, trajne posledice so celo malce težje).

3odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1967/2021 (17. točka obrazložitve), odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1499/2022 (6. točka obrazložitve), odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1834/2023 (9. točka obrazložitve), ...

4Omenjeni judikat je kilometrino odmeril po tar. št. 6003 prej veljavnega ZOdvT, ki se nanaša na potne stroške odvetnikov.