Jedro

Delovno razmerje za določen čas se lahko sklene tudi s tujcem le v primerih, ki jih izrecno našteva 17. člen ZDR (1990) ali v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1.7.1996 do 31.5.2002 na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Najprej kot tujec za čas vsakokratne veljavnosti delovnega dovoljenja, nazadnje pa tudi - za čas od 4.2.2002 do 31.5.2002 - zaradi povečanega obsega dela.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 14.5.2002 in dne 12.6.2002 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja tudi od 31.5.2002 dalje "skupaj z vsemi upravičenji iz naslova rednega delovnega razmerja". Tožnik je le po prvih dveh pogodbah delal kot pomožni prodajalec ali delavec v trgovini, po vseh ostalih pa kot skladiščni delavec. Čeprav je dejavnost tožene stranke sezonskega značaja, način zaposlovanja tožnika izkazuje stalno potrebo po skladiščniku, oziroma je očitno, da delovno mesto skladiščnika ni vezano na sezonsko naravo dejavnosti tožene stranke. S tožnikovo pridobitvijo delovnega dovoljenja za nedoločen čas je odpadel tudi ta razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožne stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka sezonskega povečanja obsega dela, ki bi narekovalo sklenitev delovnega razmerja s tožnikom le za določen čas od 4.2. do 31.5.2002, ni dokazala. Če bi tožena stranka potrebovala tožnika le za čas sezone, ki naj bi trajala od novembra do maja, s tožnikom predhodno ne bi sklepala delovnega razmerja v neprekinjenem trajanju, zgolj v povezavi s trajanjem njegovega delovnega dovoljenja. Delovno razmerje za določen čas se tudi s tujcem lahko sklene le v primeru, da obstaja eden izmed razlogov po prvem odstavku 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), ob upoštevanju še posebnega pogoja obstoja delovnega dovoljenja. V konkretnem primeru pred zadnjo pogodbo sklenjene pogodbe za določen čas, sklenjene zgolj iz razloga obstoja delovnega dovoljenja za določen čas in brez prekinitve, niso imele podlage v 17. členu ZDR (1990).

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" in navaja, da sta tako prvo kot drugostopno sodišče zmotno uporabili materialno pravo, in v posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Ne strinja se s stališčem, da je le pod pogoji iz 17. člena ZDR (1990) možna sklenitev delovnega razmerja s tujcem. Nikjer naj ne bi bilo določeno, da se s tujcem ne more skleniti delovno razmerje tudi za dela, ki niso sezonskega značaja in ki ne izpolnjujejo pogojev iz 17. člena ZDR (1990) in so trajnega značaja, pri čemer lahko delovno razmerje traja le za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Tožena stranka je s tožnikom sklepala delovno razmerje na sistemiziranih delovnih mestih za čas trajanja delovnih dovoljenj in s tem ni kršila zakona, saj ni bilo potrebno, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 17. člena ZDR (1990). Šele s pridobitvijo delovnega dovoljenja za nedoločen čas (z veljavnostjo od 4.2.2002) so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi z dne 4.2.2002 se je sklepala zaradi povečanja obsega dela in sezonskega značaja dela do 31.5.2002. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Tožena stranka sicer uveljavlja "vse revizijske razloge", ki pa jih utemeljuje le glede zmotne uporabe materialnega prava. Ne izrecno ne smiselno pa ne navede in ne obrazloži nobenega drugega revizijskega razloga, torej absolutne ali relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo oziroma smelo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Že sodišče druge stopnje je toženi stranki pojasnilo (stran 4 izpodbijane sodbe), da napačno razume zakonske pogoje za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Iz revizijskih navedb pa izhaja, da tožena stranka napačno razume tudi obrazložitev izpodbijane sodbe in pri tem prihaja sama s seboj v nasprotje. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je za podlago svoje odločitve vzelo tudi sodišče druge stopnje, je, da tožnik delovnega razmerja za določen čas ni sklenil iz razlogov po 17. členu ZDR (1990). Delovno razmerje je sklenil za delovno mesto, ki ni bilo začasne narave.

Tožena stranka sama v reviziji navaja, da je šlo za "sistematizirana delovna mesta". To dejstvo in pa način zaposlovanja tožnika (neprekinjena zaposlitev na delovnem mestu skladiščnega delavca od sredine leta 1998 do sredine leta 2002), nedvomno kaže na stalno potrebo po skladiščniku, ne pa na sezonsko potrebo po njegovem delu. Na tako ugotovitev nima nobenega vpliva dejstvo, da je obseg dela skladiščnika sicer lahko različen glede na sezonsko naravo dela. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge o teh - za odločitev neodločilnih - dejstvih.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev, sta obe sodišči pravilno presodili, da ni bilo pogojev za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Če bi tožnik kot tujec ves čas imel delovno dovoljenje za nedoločen čas, bi v takih okoliščinah lahko zakonito sklenil le delovno razmerje za nedoločen čas. Ker pa je imel očitno le delovno dovoljenje za določen čas, bi ga tožena stranka lahko zaposlila le za čas veljavnosti delovnega dovoljenja - tudi če bi bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, bi mu v vsakem primeru po zakonu samem prenehalo s potekom veljavnosti delovnega dovoljenja.

Delovno razmerje za določen čas se lahko sklene le v primerih, ki jih izrecno našteva 17. člen ZDR (1990) ali v drugih primerih, ki jih določa zakon. Iz ravnanja tožene stranke ne izhaja, da bi šlo pri več kot petletni zaposlitvi tožnika le za začasno povečan obseg dela ali za opravljanje zgolj sezonskega dela. Ob dejstvu, da je tožnik v začetku leta 2002 pridobil delovno dovoljenje za nedoločen čas, je odpadel tudi razlog za prenehanje delovnega razmerja tujcu - prenehanje veljavnosti delovnega dovoljenja. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 3.2.2002 tako ni bilo ne dejanske ne pravne podlage, zato je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR (1990) se v takem primeru šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

Dejstvo, da "ima tožena stranka od leta 2002 velike likvidnostne težave in da se je na splošno obseg njenega dela bistveno zmanjšal" ne daje podlage za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, lahko bi bila le podlaga za ugotavljanje presežnih delavcev.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).