Jedro

Zahtevek za plačilo plače oz. drugih prejemkov iz delovnega razmerja zastara na podlagi določbe 371. člena ZOR v petletnem zastaralnem roku, obresti od teh zneskov (glavnice) pa v triletnem zastaralnem roku v skladu z določbo 372. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se prisojena glavnica zniža na znesek 111.180,20 SIT (namesto zneska 113.819,40 SIT), kot neutemeljen pa se zavrne: - zahtevek za plačilo višje glavnice v znesku 2.639,20 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, navedenih v 1. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. do 9. alinea), za čas od 1. septembra 1990 do 31. julija 1991, ter - zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenih mesečnih razlik plače za obdobje od 1. avgusta 1991 do 31. julija 1993 od zapadlosti mesečnih zneskov, navedenih v 1. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje (10. do 33. alinea), do 26.8.1993. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki takso za pritožbo v višini 16.200,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku iz naslova razlike neizplačane plače po kolektivni pogodbi za čas od 1.9.1990 do 31.12.1994 znesek 113.819,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (tj. od vsakega 15. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec) posamičnih mesečnih razlik v plači, ki so razvidne iz izreka, do plačila. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 68.940,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, ter da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oz. spremeni ter zavrne del tožbenega zahtevka zaradi zastaranja glavnice v višini 17.033,40 SIT oz. po skrčenem zahtevku 14.394,00 SIT (razlika v plači za obdobje od septembra 1990 do julija 1991) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa naj zaradi zastaranja zavrne tudi del tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti od mesečnih zneskov razlik v plači za obdobje od avgusta 1991 do julija 1993, za čas od 15.9.1991 do 26.8.1993. Tožeči stranki naj pritožbeno sodišče naloži tudi plačilo stroškov, ki jih je imela tožena stranka in sicer takso za odgovor na tožbo in takso za pritožbo. Prvostopenjsko sodišče je obvestilo tožene stranke, izdano v postopku lastninskega preoblikovanja, štelo kot pripoznavo celotnega vtoževanega zastaranega dolga. Navedenega obvestila ni dopustno upoštevati kot pripoznavo dolga, saj po določbi 2. člena Zakona o ureditvi obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij, na katerega se obvestilo izrecno sklicuje, lahko podjetje izda potrdilo za premalo izplačane plače, ki se uporabi v postopku lastninskega preoblikovanja, če delavci niso uveljavili svojih pravic iz naslova manj izplačanih plač po sodni poti. Tolmačenje, da naj bi bilo navedeno obvestilo listina o pripoznavi dolga, je primer izigravanja citirane zakonske določbe.

Navedenega obvestila ni mogoče šteti kot listino o pripoznavi dolga, katere posledica je odpoved zastaranju. Prav tako pa se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede zastaranja zamudnih obresti, saj je zmotno uporabilo 369. člen ZOR-a, ki določa, da ko zastara glavna terjatev so zastarane tudi stranske terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Sklicuje se na svoja dosedanja stališča v zvezi s tem vprašanjem in meni, da je bil ugovor zastaranja zamudnih obresti neutemeljeno zavrnjen. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno navedlo zneske zastaranih in prisojenih razlik za obdobje od meseca septembra 1990 do vključno julija 1991. Namesto zneskov dejanskih razlik, ki jih je navedla tožena stranka in s katerimi je tožeča stranka soglašala ter skrčila tožbeni zahtevek, je navedlo zneske prerekanih razlik in je zato tudi izpustilo vtoževane razlike za mesece februar 1991 ter junij 1991. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pomeni pisno obvestilo tožene stranke o razlikah v plači, ki pripadajo tožniku v spornem obdobju za čas od 1.9.1990 dalje pripoznavo zahtevka, zaradi česar se po 387. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) šteje, da je zastaranje pretrgano, ko je tožnik prejel to listino. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da ni zastarala glavnica iz naslova razlike v plači za obdobje pred 1.8.1991 glede na datum vložene tožbe. Pritožba ima prav, ko zatrjuje, da obvestilo tožene stranke z dne 4.3.1996, ne predstavlja pismene pripoznave zastaranih terjatev iz naslova neizplačane razlike plače v smislu določb 1. odst. 366. člena ZOR oz. pripoznave dolga, ki bi v smislu 387. člena ZOR pretrgala tek zastaralnih rokov. Pritožba utemeljeno opozarja tako na ozko opredeljen namen izdanega obvestila, saj gre tu le za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke, kot na posebno metodologijo, ki je bila uporabljena pri načinu izračunu razlike plače na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93). Tako je mogoče po zaključku pritožbenega sodišča izdano obvestilo šteti le za del izvedbe lastninskega preoblikovanja tožene stranke po Zakonu o lastninskem preoblikovanju (ZLP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93, 31/93), ne pa kot splošno pripoznavo dolga v smislu citiranih določb ZOR-a. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da glavnica, zapadla pred 26.8.1991 (mesečni zneski, navedeni v 1. do 10. alinei 1. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje), zaradi poteka petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR še ni zastarala, oz. v tem delu neutemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja, danega s strani tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in znižalo priznano razliko v plači za znesek v višini 2.639,20 SIT, kar predstavlja znesek zastarane glavnice (razlike v plači za obdobje od 1.9.1990 do 31.7.1991). S tem v zvezi je potrebno pojasniti naslednje: Pritožba utemeljeno opozarja na napako, do katere je prišlo v prvostopenjski sodbi, pri navedbi prisojenih razlik za obdobje od meseca septembra 1990 do vključno julija 1991. Prvostopenjsko sodišče je očitno pomotoma namesto zneskov dejanskih razlik, ki jih je navedla tožena stranka in s katerimi je tožeča stranka soglašala in skrčila tožbeni zahtevek, navedlo zneske prerekanih razlik. Iz spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 4.5.1998 (list. št. 33) skrčila tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.639,20 SIT in je tako namesto prvotno vtoževanih 17.033,40 SIT zahtevala le znesek 14.394,20 SIT za navedeno obdobje. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki za to obdobje priznalo le 2.639,20 SIT, o preostalem delu tožbenega zahtevka (razlika med 14.394,20 SIT in prisojenim zneskom 2.639,40 SIT) pa sploh ni odločilo. Ker tožeča stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe v 15. dneh od prejema sodbe (339. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), se šteje, da je v tem delu tožba umaknjena. Zato je ob pritožbi tožene stranke, ki je sicer predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 14.394,20 SIT, pritožbeno sodišče poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo del tožbenega zahtevka, o katerem je bilo s prvostopenjsko sodbo odločeno, to je zahtevek za plačilo 2.639,20 SIT in za ta znesek znižalo prisojeno glavnico (iz skupnega prisojenega zneska 113.819,40 SIT na znesek 111.180,20 SIT), kot izhaja iz izreka te sodbe.

Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje sicer pravilno opozarja na določbo 369. člena ZOR, ki določa, da z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi stranske terjatve. Vendar namen te določbe temelji na načelu, po katerem stranske terjatve delijo usodo glavne terjatve. To načelo pa je treba razumeti tako, da obrestna terjatev kot stranska terjatev zastara najkasneje tedaj, ko zastara glavna terjatev. Zato vsebina te določbe ne izključuje možnosti uporabe 372. člena ZOR, ki določa triletni zastaralni rok za zastaranje občasnih terjatev med katere pa spadajo tudi zamudne obresti. Zamudne obresti torej zastarajo v roku iz 369. člena ZOR samo v primerih, ko je zastarana tudi glavnica oz. glavna terjatev. V primerih pa, ko glavnica še ni zastarana, ali je glavnica ugasnila zaradi izpolnitve, pa je potrebno tudi po zaključku pritožbenega sodišča pri zastaranju zamudnih obresti uporabiti triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR. Med občasnimi terjatvami zakon navaja tudi terjatve iz naslova obresti oz. izrecno določa, da velja ta zastaralni tudi rok za stranske občasne terjatve. Ker zamudne obresti zapadejo v plačilo dnevno, jih je gotovo šteti za občasne terjatve, opredeljene v 372. členu ZOR. Tako je potrebno glede terjatev iz naslova zamudnih obresti od glavne terjatve, v konkretnem primeru plače, za katero pa velja daljši zastaralni rok od treh let (za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja velja splošni petletni zastaralni rok), upoštevati posebni triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR. Tako lahko zaključimo, da le za zamudne obresti od glavnic, ki zastarajo v krajšem zastaralnem roku od treh let, na podlagi splošne določbe iz 369. člena ZOR tudi zastaranje te terjatve deli usodo glavnice.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da velja za tožnikovo terjatev iz naslova zamudnih obresti enak zastaralni rok kot za glavnico iz naslova razlike plače, to je petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, in iz tega razloga ni upoštevalo ugovora tožene stranke o zastaranju vtoževanih zamudnih obresti v triletnem zastaralnem roku. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojene glavnice oz. mesečnih razlik v plači, ki so zapadle v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in so se natekle do 26.8.1993 (tožba je bila vložena 27.8.1996), kot neutemeljen zavrnilo.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in pri tem upoštevalo določbo 154. člena ZPP. Znižanje prisojene glavnice za znesek 2.639,20 SIT na odmero stroškov postopka, ki so nastali na prvi stopnji, ne vpliva.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti takso za pritožbo, odmerjeno v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 1/90-20/98).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).