Jedro

V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.

Kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Da bi tožnika dolgovala nadomestilo za uporabo denarja (v višini pogodbenih obresti), tako ni verjetno izkazano.

Nacionalno sodišče je dolžno zakon razlagati tako, da je dosežen polni učinek Direktive, in da nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, ovira dosego polnega učinka Direktive.

Iz toženkinih navedb izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. Glede na to in glede na diametralno nasprotne navedbe tožnikov razlogi sodišča za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je toženka predlagala za potrditev svojih navedb, z vidika pravice do dokaza niso sprejemljivi. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s toženkino pravno prednico v letu 2008 sklenil kreditno pogodbo v višini 329.868,48 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev. Tožnica se je zavezala kot solidarna porokinja. S sporazumom o zavarovanju terjatve je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini v lasti tožnikov. S tožbo zahtevata (1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 10. 4. 2008, potrjene v notarskem zapisu z dne 22. 5. 2008 in ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 22. 5. 2008 ter (2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris, prvi tožnik pa še plačilo 64.497,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2024.

2. Skupaj s tožbo sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno odložitev plačila mesečnih obrokov in izpolnjevanje drugih pogodbenih obveznosti ter prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugo poplačilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 3. 2024 izdalo predlagano začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3. Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče ni podalo dokazne ocene v zvezi z verjetno izkazanim obstojem terjatve. Tehtalo je le navedbe ene in druge stranke in na podlagi kriterijev, ki iz sklepa niso razvidni, ocenilo tožničine navedbe kot bolj verjetne. Ni navedeno, katere listine naj bi podpirale navedbe tožnikov. Če sta stranki za izkaz nasprotujočih si stališč predlagali dokaze z zaslišanjem, ni razumno stališče sodišča, da izvedba zaslišanja ne bi bila smotrna. Zaradi zmotne uporabe 29.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Protispisna je ugotovitev, da ni podala konkretnih navedb o vsebini pojasnila. V ugovoru je navedla, da je predstavila vse kredite iz ponudbe, na željo tožnikov tudi kredit v CHF; predstavila prednosti, slabosti in posebnosti vseh kreditov, mehanizem izračuna obveznosti, vsa tedaj znana ji tveganja; izročila izračune; opozorila na možnost spremembe mesečne obveznosti in preostanka dolga ob spremembi tečaja ali liborja in da bo lahko izpolnjevanje mesečnih obveznosti zanju oteženo oz. onemogočeno, da je sprememba lahko neomejena in se bo njuna obveznost lahko drastično spremenila, da ne bosta mogla več izpolnjevati svojih obveznosti; seznanila s preteklim gibanjem tečaja in liborja in opozorila na negotovost bodočih gibanj. V potrditev teh navedb je predlagala zaslišanje bančne uslužbenke A. A., ki je sklepala kreditno pogodbo. Vseh podrobnosti svetovanja že pojmovno ne more navesti, a je podala ustrezen dokazni predlog. Ocena, da so njene navedbe premalo konkretne, je še toliko bolj absurdna in napačna ob dejstvu, da je sodišče kot zadostne štelo navedbe tožnikov, da ju ni seznanila z dotedanjim gibanjem tečaja in s pričakovanimi projekcijami bodočega gibanja ter da ju ni niti v najmanjši meri poučila o naravi kreditnega razmerja z valutno klavzulo ali z njo povezanimi tveganji. Tej navedbi nasprotuje že zapis v pogodbi, da je kreditojemalec seznanjen z valutnim tveganjem in ga v celoti sprejema. S stališčem, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu, obenem pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, jo je sodišče postavilo v nemogoč položaj, ko svojih trditev o opravljeni pojasnilni dolžnosti ne more z ničimer dokazati. Tako ravnanje vodi v avtomatizem izdajanja začasnih odredb. "Šablonsko" odločanje ni dopustno in problematično z vidika pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Stališče, da bi v dokaz navedbe o izročitvi izračunov lahko predložila listine, je v nasprotju z načelom proste dokazne ocene. Ker ji je bila možnost dokazovanja s pričo odvzeta, prilaga zapisnik o zaslišanju priče iz drugega postopka, v katerem je povedala, da je strankam vedno izročila dva izračuna kredita. Povedala je tudi, da ni bila naklonjena kreditom v CHF, da je strankam ponazorila spremembo obroka v primeru spremembe tečaja, tako da so videle razliko tako v evrski protivrednosti obroka kot v glavnici, da je izračuna pripravila v okviru svetovanja, ni pa jih nujno izročala strankam.

Zmotno je stališče, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in posledično nepoštenost pogoja. V skladu z načelom lojalne razlage Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) se šele, če je pogodbeni pogoj nejasen, opravi presoja poštenosti (sodba VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, 28. točka obrazložitve, kjer je bilo to stališče zavzeto kljub drugačnemu stališču v odločbi US RS Up-14/21). Na tožniku je dokazno breme glede nedobrovernosti. Tožnika nista predložila dokaza za trditve, da jima je toženka zamolčala določene informacije ali da je z njimi razpolagala.

Nekonkretizirane so navedbe tožnikov o vplivu izpolnjevanja pogodbenih obveznosti na njune možnosti osebnega razvoja, interesov in podobe ter svobodnega razvoja življenjskega sloga. Z navedbo, da bi bila v primeru neutemeljenosti začasne odredbe sposobna vrniti vse zapadle terjatve, je prišla v nasprotje s seboj. Odplačevanje kredita samo po sebi privede do zmanjšanja razpoložljivega dohodka. Pri izdaji ureditvenih začasnih odredb je potrebna zadržanost. Sodba SEU C-287/22 ne posega v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zaradi neprimerljivosti slovenske ureditve s 730. členom poljskega zakonika o civilnem postopku je tudi ni mogoče razumeti na način, da je vsak tožnik upravičen do začasne odredbe zgolj zato, ker naj bi preplačal glavnico. Po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dopustna sprememba tožbe do konca glavne obravnave. Poleg tega ima tožnik možnost zagotoviti si polni učinek končne meritorne odločitve na podlagi 267. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem je začasno odredbo mogoče izdati vse do izpolnjenosti pogojev za izvršbo. Tako mu ne bi bilo treba vložiti nove tožbe za zneske, zapadle po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. O navedenem se sodišče ni izreklo.

Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnikov o preplačilu glavnice in izhajalo iz napačne predpostavke, da je pogodba nična. Do drugačne ugotovitve je tožnik dolžan vrniti kredit z dogovorjenimi obrestmi, v primeru ničnosti pa vrniti tudi ustrezno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Poleg tega zatrjevano preplačilo ni verjetno izkazano.

Napačno je stališče, da se ureditvena začasna odredba lahko izda tudi ob izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ureditvena začasna odredba je dopustna le izjemoma, v presoji o njeni izdaji pa je treba upoštevati tudi dolžnikove interese. Zmotno je stališče, da ima toženka ustrezno zavarovanje v hipoteki. Poleg tega terjatev iz naslova pravdnih stroškov ni zavarovana.

Neizkazana je tudi predpostavka reverzibilnosti.

4. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Ker zatrjujeta negativno dejstvo (izostanek ustreznega pojasnila), je bila trditve o obsegu pojasnila dolžna podati toženka. Z zatrjevanim obsegom pojasnila ne bi izpolnila svoje obveznosti v zvezi s predpogodbenim informiranjem. Tožnika se ne bi mogla zavedati konkretnih posledic znižanja vrednosti domače valute na višino njunih obveznosti. Predloženi zapisnik o zaslišanju priče v drugem postopku je prepozen. Prepozno in neizkazano je tudi nasprotovanje izračunu dosedanjih izpolnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6.Tožnik je s toženko v aprilu 2008 sklenil kreditno pogodbo v višini 329.868,48 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev in na tej podlagi prejel 201.955,95 EUR. Tožnica se je zavezala kot solidarna porokinja. Kredit je zavarovan s hipoteko na nepremičnini v lasti tožnikov. S tožbo, vloženo 13. 2. 2024, uveljavljata zahtevek za (1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, in (2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris, prvi tožnik pa še za plačilo 64.497,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2024. Hkrati sta predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži plačilo mesečnih obrokov in izpolnjevanje drugih obveznosti iz pogodb in toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz pogodb, njihovo izterjevanje v izvršilnem postopku ali uveljavljanje drugega poplačila, ter določitev denarne kazni za kršitev izrečenih prepovedi. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 3. 2024 predlogu ugodilo. Ugotovilo je, - da sta tožnika s toženko sklenila potrošniško pogodbo, - da je bil sporni pogoj s strani toženke vnaprej pripravljen in je zato predmet presoje poštenosti, - da je pogodbeni pogoj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če banka poda pojasnila, ki niso skladna z zahtevami profesionalne skrbnosti, - da mora kreditojemalec prejeti informacije take intenzitete, da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbe za njegove finančne obveznosti, kar vključuje informacijo o vplivu zelo velike depreciacije EUR in zvišanja obrestne mere, - da se tožnika glede na navedbe, da jima je toženka ponujala le kredit v CHF, ne pa tudi v domači valuti, da je poudarjala, da gre za ugodnejšo varianto, po kateri lahko pridobita več kredita, da jima je bančna uslužbenka le omenila, da obstaja teoretična možnost zvišanja ali znižanja anuitete, ne pa tudi informacij o vplivu zelo velike depreciacije EUR in zvišanja obrestne mere, nista mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije EU na višino kreditnih obveznosti v celotnem odplačilnem obdobju, - da toženka zaradi opustitve takega pojasnila ni ravnala v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, - da je zato verjetno izkazana terjatev za ničnost pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, - da je verjetno izkazano, da je tožnik na račun kredita plačal 266.423,40 EUR, kar je približno 60.000 EUR več od prejetega zneska, - da znesek mesečnih obrokov v zadnjem obdobju dosega skoraj 1.800 EUR, mesečni prihodki tožnikov pa znašajo skupno približno 2.000 EUR, - da je verjetno izkazano, da izpolnjevanje pogodbenih obveznosti znatno vpliva na njune možnosti svobodnega oblikovanja življenja, kar predstavlja težko nadomestljivo škodo iz druge alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, - da je odložitev nadaljnjega plačevanja obveznosti potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja tožnikov, v katerem bi bila, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, - da je verjetno izkazano, da se bo glede na razmerje med neodplačanim delom kredita in vrednostjo zastavljene nepremičnine toženka lahko poplačala iz hipoteke in so zato posledice morebitne neutemeljene začasne odredbe zanjo manj intenzivne kot posledice neizdane začasne odredbe v primeru utemeljenosti zahtevka za tožnika ter je podan pogoj reverzibilnosti.

7.Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo. V razlogih je navedlo, - da morajo biti podane informacije take, da se je potrošnik mogel in moral konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita in da se te v času večjih gospodarskih pretresov, ki povzročijo okrepitev CHF, lahko bistveno povečajo, in to tudi tako, da jih ne bodo več mogli nositi, - da izvedba dokazov z zaslišanjem tožnikov in bančne uslužbenke ni potrebna, ker za presojo verjetnosti zadostujejo navedbe in listinski dokazi, - da bi bilo zaslišanje tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka ter s prepovedjo odločanja o glavni stvari in bi presegalo odločanje na podlagi verjetnosti, - da slovnična jasnost pogodbenega pogoja ni bistvena; da zapis v pogodbi o seznanjenosti s tveganji ne izkazuje, da je bilo podano zadostno pojasnilo; da ni navedla, katere prednosti, slabosti in posebnosti predstavljenih kreditov je pojasnila; da ni podrobneje pojasnila, na kakšen konkreten način jima je predstavila valutno in obrestno tveganje; da je sicer navedla, da je tožnika opozorila na možnost spremembe mesečne obveznosti in preostanka dolga, da bodo spremembe lahko takšne, da bo izpolnjevanje obveznosti zanju oteženo ali onemogočeno, da jima je predstavila mehanizem izračuna obveznosti in vpliv sprememb tečaja na mesečno obveznost in preostanek dolga, da je sprememba lahko neomejena in lahko privede do drastične spremembe njune obveznosti, da na bodoče gibanje tečaja ni mogoče sklepati na podlagi preteklih gibanj, a te navedbe ne zadostujejo, da bi jim sodišče sledilo kot bolj verjetnim, - da bi toženka bolj konkretno opredelila sam način podaje informacij in predložila listine z zatrjevanimi izračuni, če bi jih tožnikoma res podala, - da iz navedb ne izhaja, da so bile podane na tak način, da bi povprečen potrošnik pridobil vpogled v dejansko tveganje, ki se mu je izpostavil v celotnem pogodbenem obdobju, - da navedbe v ugovoru, da povprečen potrošnik ve, da se vrednost valut v daljšem obdobju spreminja in da zvišanje anuitete pomeni tudi zvišanje preostanka dolga ter da je sposoben izračunati preostanek dolga, implicitno kažejo na toženkino zavračanje standarda pojasnilne dolžnosti, ki velja za kreditne pogodbe v tuji valuti ali z valutno klavzulo, in torej, da dolžnega pojasnila ni podala.

8.Izpodbijana odločitev temelji na določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka).

9.Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je navedeno določbo ZIZ treba razlagati tako, da se zagotovi polni učinek Direktive 13/93, in sprejeti rešitev, ki bo skladna z njenim ciljem. V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.

10.SEU je o ciljih Direktive 93/13, uporabljive v obravnavani zadevi, in sredstvih za njihovo uresničitev že izreklo,

(1)da obveznost držav članic iz prvega odstavka 6. člena Direktive podeljuje pravico državljanu v vlogi potrošnika in opredeljuje cilj te direktive,

(2)da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev, ki morajo omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo,

(3)da posledic neveljavnosti pogodbe Direktiva ne določa, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina,

(4)da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,

(5)da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov,

(6)da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

11.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da sta tožnika izkazala za verjetno, da sta plačala več, kot sta prejela, in da je zato za zavarovanje njunega položaja potrebna odložitev nadaljnjega plačevanja anuitet. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je SEU v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Da bi tožnika dolgovala nadomestilo za uporabo denarja (v višini pogodbenih obresti), tako ni verjetno izkazano. Ugotovitvi v sklepu o začasni odredbi, da sta do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe plačala približno 60.000 EUR več od zneska, ki sta ga prejela na podlagi pogodbe, pa toženka v ugovoru ni nasprotovala. Njene pritožbene navedbe, da to dejstvo ni verjetno izkazano, so zato prepozne in glede na neizkazanost upravičenih razlogov neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)

12.Sodba SEU nacionalnemu sodišču ne daje prostora za razlago, po kateri bi bilo poleg navedenih okoliščin upoštevno tudi, ali bi nadaljnje plačevanje obveznosti iz sporne pogodbe poslabšalo tožnikov premoženjski položaj in ne bi več zmogel stroškov novih tožb. Iz celote razlogov sodbe SEU C-287/22, iz katere sodišče povzema "finančni položaj potrošnika" kot pomembno okoliščino, je razvidno, da se ta zapis v 59. točki obrazložitve nanaša na finančno breme, povezano s sodnimi postopki za uveljavitev potrošnikovih povračilnih zahtevkov. Nedvoumno stališče sodbe je namreč, da je nacionalno sodišče dolžno zakon razlagati tako, da je dosežen polni učinek Direktive, in da nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, ovira dosego polnega učinka Direktive.

13.Besedilo 272. člena ZIZ, ki določa predpostavke začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, omogoča razlago, s katero se doseže polni učinek Direktive. Slovenska sodna praksa je sicer enotna, da je treba pojem "težko nadomestljiva škoda" iz druge alineje drugega odstavka navedenega člena ZIZ razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana urejevalna začasna odredba, a upoštevanje načela evropskoskladne razlage narekuje spremembo sodne prakse, če stališče iz ustaljene sodne prakse ne omogoča dosege polnega učinka Direktive.

14.ZIZ ne določa ne vsebine škode ne tega, kdaj jo je težko nadomestiti. V pomoč pri tem je lahko opredelitev pravno priznanih oblik škode, vendar je pojem škode v ZIZ širši in zajema vse negativen posledice, ki nastanejo v sferi druge osebe. Gre za pravni standard, ki omogoča in zahteva vrednotenje okoliščin primera in torej tudi upoštevanje vodil, ki izhajajo iz hierarhično višjih pravnih virov, med katere sodi tudi pravo EU (predpisi in sodbe SEU) V predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožniku (upniku) tako ni treba podati navedb o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč so pritožbene navedbe o zmotnosti ugotovitve, da tožnika nista izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, neutemeljene. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sredstva, ki jih navaja toženka kot ustrezno zavarovanje tožnikovega položaja, niso na razpolago v vsem obdobju od predlaganega zavarovanja do prejema pravnomočne odločbe. Poleg tega je spreminjanje tožbe povezano z dodatnimi stroški.

16.Podobno velja za pogoj reverzibilnosti. Tak pogoj z vidika zagotovitve ciljev Direktive 13/93 ni sprejemljiv. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, pri čemer dosego polnega učinka Direktive ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Pritožbene navedbe o zmotnosti stališča, da je predpostavka reverzibilnosti izpolnjena, so (že) iz teh razlogov neutemeljene.

17.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnosti stališča v izpodbijanem sklepu, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in posledično nepoštenost pogoja. Pritožnica se sklicuje na stališča VS RS, ki jih je to sodišče v novejših odločitvah preseglo oziroma spremenilo. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na te odločitve. Njihovo ponavljanje zato ni potrebno.

18.Utemeljen pa je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič, predlaganega za potrditev verjetne izkazanosti njenih navedb, da je tožnikoma ob sklenitvi pogodbe bilo dano ustrezno pojasnilo. Tožnika sta zatrjevala, da jima je ponujala le kredit v CHF, ne pa tudi kredita v domači valuti, da je poudarjala, da gre za ugodnejšo varianto, po kateri lahko pridobita več kredita, da jima je bančna uslužbenka le omenila, da obstaja teoretična možnost zvišanja ali znižanja anuitete, ni pa podala informacij o tem, kako bi na mesečno in celotno obveznost vplivala zelo velika depreciacija EUR in zvišanje obrestne mere, in da se zato nista mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije EU na višino kreditnih obveznosti v celotnem odplačilnem obdobju. Toženka je na drugi strani zatrjevala, da je tožnikoma predstavila vse kreditne opcije in na njuno željo tudi kredit v CHF, da jima je pojasnila, da so spremembe tečaja nepredvidljive in neomejene, da vplivajo tako na višino anuitete kot na dolgovano glavnico in da bo lahko zaradi njih izpolnjevanje kreditnih obveznosti drastično oteženo. Iz toženkinih navedb izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. Glede na to in glede na diametralno nasprotne navedbe tožnikov razlogi sodišča za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je toženka predlagala za potrditev svojih navedb, z vidika pravice do dokaza niso sprejemljivi. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza ni zamudna. Poleg tega je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej potem, ko je bila začasna odredba že izdana. Nepredložitev listine, ki bi se nanašala na enega od elementov pojasnila, ne zadostuje za zavrnitev dokaza, ki bi lahko potrdil vse njegove elemente. Zahtevati od stranke, da podrobno navede vse, kar bi priča povedala v zaslišanju, je pretirano. Temu je namenjen dokazni postopek. Nenazadnje je prevelika teža pripisana toženkinim navedbam o vedenju povprečnega potrošnika. Toženka jih je namreč izrecno povezala z navedbo, da je tožnikoma podala več informacij, kot bi bilo treba. Iz teh navedb zato ni mogoče sklepati, da trditev o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogla izkazati za verjetne. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je iz navedenih razlogov utemeljen.

19.Pritožbi priloženi zapisnik o zaslišanju priče v drugem postopku za odločitev v tej zadevi ni pomemben, zato ni odločilno, ali je bil predložen pravočasno.

20.Zaradi bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21.Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

-------------------------------

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.