Jedro

V konkretnem primeru ima tožnica do toženca ne le poslovno terjatev iz kreditne pogodbe s tožencem kot podjetnikom posameznikom, ampak še terjatev do toženca kot fizične osebe na podlagi njegove poroštvu podobne zaveze. Toženec je torej dolžan plačati vtoževano terjatev na podlagi poroštvu podobnega jamstva (sporne izjave), ki ga je prevzel kot fizična oseba in na katerega ne učinkuje poenostavljena prisilna poravnava izvedena nad njim kot podjetnikom posameznikom.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne, medtem ko se pritožba tožeče stranke delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana sodba upoštevaje navedeno delno potrdi in delno spremeni tako, da se sedaj glasi: ″1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 30.513,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 dalje do plačila, 3.402,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2018 dalje do plačila.

2. Zavrne se presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti obresti od zneska 3.402,39 EUR od 2. 2. 2018 do 22. 2. 2018 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR od 21. 3. 2018 do 12. 9. 2018. 3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 763,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 807,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.1.) da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 3.225,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2018 dalje do plačila in 4,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2018 dalje do plačila, (I.2.) da je tožnica dolžna v istem roku plačati tožencu 2.077,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (II.) zavrnilo (presežni) tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 30.690,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 dalje do plačila, 39,60 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od 3.225,18 EUR od 2. 2. 2018 do 22. 2. 2018 in zakonske zamudne obresti od 4,40 EUR od 21. 3. 2018 do 12. 9. 2018. 2. Zoper zavrnilni del predmetne sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo učinkov dodatne zaveze toženca (fizične osebe), ki se je s poroštvu podobnim jamstvom dodatno zavezal za izpolnitev obveznosti, ki jo je prevzel kot samostojni podjetnik, na poenostavljeno prisilno poravnavo toženca kot samostojnega podjetnika. Razlogi, ki jih je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, so le v tem, da ni porok in da bi drugačen zaključek lahko ogrozil prestrukturiranje njegovega podjema. Stališče glede pravnih učinkov omenjenega jamstva je materialnopravno napačno. Iz določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ni mogoče razbrati, da za dodatno jamstvo nastopijo posledice poenostavljene prisilne poravnave. Mogoč je le drugačen zaključek, saj se pravila uporabljajo le za terjatve upnikov do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem dejavnosti (tretji odstavek 212. člena ZFPPIPP). Postopek poenostavljene prisilne poravnave je mogoče voditi le zoper podjetnika (135. člen ZFPPIPP). Prisilna poravnava ne more imeti učinka na zaveze fizične osebe. Poenostavljena učinkuje le na terjatve iz posodobljenega seznama terjatev (četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Toženec je kot fizična oseba dal dodatno poroštvu podobno jamstvo. Namen postopka poenostavljene prisilne poravnave je finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema (136. člen ZFPPIPP) in ne izničenje zavez fizične osebe, pa čeprav so dane v zvezi z obveznostmi iz podjema. Ne gre za zakonsko oziroma ustavno utemeljen poseg v pravice upnika (15. in 67. člen Ustave Republike Slovenije). Tožnica je izpostavila sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 130/2009 z dne 17. 11. 2011 in II Ips 788/2009 z dne 18. 4. 2013 ter Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) I Cp 4043/2009 z dne 13. 10. 2010 in I Cp 3873/2010 z dne 6. 4. 2011), ki se je ukvarjala s takšnimi dvojnimi zavezami. Primeri so podobni obravnavanemu, saj so učinki stečaja samostojnega podjetnika po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) praktično identični učinkom poenostavljene prisilne poravnave po ZFPPIPP ter nastanejo le za terjatve, ki izhajajo iz podjema. Materialnopravno napačno je stališče, da odločbi VSL nista primerljivi, saj v stečaju obveznosti ugasnejo, v poenostavljeni prisilni poravnavi pa ne. Iz načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 21. 6. 2013 namreč izhaja, da obveznosti v stečaju ne ugasnejo. Tudi, če bi zgornje zmotno stališče držalo, pa ni razloga, da bi v stečaju takšne zaveze še veljale, v poenostavljeni prisilni poravnani pa ne. Tudi v slednjem primeru terjatve v okvirih izven poravnave ugasnejo (onemogočeno je sodno uveljavljanje). Niso razvidni razlogi, zakaj sta odločbi VS RS uporabljivi, odločbi VSL pa ne. Podredno se tožnica v nadaljevanju pritožbe zavzema za uporabo 217. člena ZFPPIPP in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbenem zahtevku upoštevaje poenostavljeno prisilno poravnavo. V tem delu očita izpodbijani sodbi nasprotujoče si razloge glede vprašanja res iudicata. Meni tudi, da je sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi preveč pomanjkljiv, da bi bil lahko izvršilni naslov, in da ne gre za res iudicata ter izvaja lastne zaključke o možnih odločitvah v izpostavljeni smeri.

3. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je toženec iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo s predlogom, naj se pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnici ne dolguje niti preostanka vtoževanega zneska. Strinja se z zaključkom, da se ni mogel zavezati kot porok. Zaključki sodišča prve stopnje, da se je kot fizična oseba zavezal k izpolnitvi obveznosti glavnega dolžnika s ″poroštvu podobnim jamstvom″ so nasprotni zgornjemu zaključku. Poroštvo je jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti. V primeru samostojnega podjetnika ni dvojnosti subjektov (glej sedmi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)) oziroma ni ločenosti subjektivitet podjetnika in fizične osebe. Izpodbijana sodba ne pojasni, kaj naj bi pomenilo podobno jamstvo kot je poroštvo. Pravna terminologija pozna le eno vrsto jamstva, to je poroštvo – garancija (odločba VS RS II Ips 61/2010 z dne 14. 6. 2012). Ni moč ugotoviti, zakaj in kako naj bi se zavezal s podobnim jamstvom in kaj naj bi to pomenilo. Četudi bi držalo, da se je za poplačilo obveznosti svojega podjema zavezal še kot fizična oseba, se ni mogel zavezati strožje kot samostojni podjetnik. Ne more biti zavezan k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki je bil upoštevan v postopku poenostavljene prisilne poravnave in za katerega je pod pogoji poravnave zavezan k plačilu. Protispisen in neobrazložen je zaključek izpodbijane sodbe iz točke 16. obrazložitve, da se je zavezal jamčiti z vsem svojim premoženjem in ne le s premoženjem, ki ga je imel v lasti na dan podpisa izjave z dne 3. 9. 2015. Iz izjave izhaja, da jamči s premoženjem, ki ga je imel na dan podpisa izjave, saj se je zavezal, da tega premoženja ne bo odtujil, obremenil in zniževal njegove vrednosti. Če gre za nejasno pogodbeno določilo, pa ga je upoštevaje 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ) treba tolmačiti v korist toženca. Tožnica ni izkazala za katero premoženje naj bi šlo, čeprav se v okviru izjave sklicuje na ″popis premoženja″.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja odločbo VS RS II Ips 669/2005 z dne 31. 1. 2008 in navaja, da jamčevanje narave poslovne terjatve ne spremeni v osebno terjatev. Sodna praksa, ki jo izpostavlja tožnica ni relevantna, saj se nanaša na stečajni postopek po ZPPSL, po zaključku katerega pravni subjekt več ne obstaja. Predmetno izhaja tudi iz opombe št. 6 v odločbi VS RS II Ips 130/2009, in sicer po sedaj veljavnem ZFPPIPP takšno jamstvo ne daje nobenega dodatnega jamstva v stečaju in bi tako prevzeta jamčevalna obveznost ne imela podlage ter bi bila brez pravnega učinka. Toženec ni zavezanec iz drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP. Ni se mogel zavezati niti kot porok niti kot solidarni dolžnik, saj ni šlo za tujo obveznost. Podredno se je zavezal le s premoženjem na dan podpisa izjave. Tožnica ni nikoli zahtevala izpolnitve po poenostavljeni prisilni poravnavi in gre za nedovoljene ter neupoštevne pritožbene novote. Zahtevek je gradila le na „poroštveni izjavi“. O drugi podlagi se toženec ni imel možnost izjasniti.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in priglaša stroške odgovora. Izpostavlja, da gre za primer zaveze, da bo izpolnil obveznosti tudi v primeru, če bi nastopile okoliščine zaradi katerih mu ne bi bilo treba izpolniti po drugi podlagi. Gre za dvojnost zaveze in ne za dvojnost subjektov. Gre za inominatno zavezo, ki jo je VS RS opredelilo kot poroštvu podobno jamstvo. Vsebina zaveze je razvidna iz izjave in gre za zavezo, da kot fizična oseba prevzema obveznost, ki jo je sprejel sicer kot podjetnik, in da bo plačal vsako zapadlo terjatev na prvi poziv. Možne so drugačne oblike jamstva od poroštva (3. člen OZ in 5. člen OZ). Toženec se ni zavezal le s premoženjem na dan podpisa izjave. Jasna vsebina izjave ne zahteva nobene razlage.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožeče stranke delno utemeljena.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, ki vsebinsko pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je zaključek sodišča prve stopnje, da se ni mogel zavezati kot porok, diametralno nasproten zaključku, da se je zavezal k izpolnitvi obveznosti ″glavnega dolžnika s poroštvu podobnim jamstvom″. Predmetno je namreč materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki ne more pomeniti očitane bistvene kršitve. Tudi sicer vsebuje izpodbijana sodba zadostne razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato omenjena kršitev ni podana. Iz točk 14., 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe sta razvidni celotna vsebina izjave (poroštvu podobnega jamstva) in kreditne pogodbe, zato so mogoči nadaljnji materialnopravni zaključki o učinkih omenjene izjave. Prav tako ni protispisen (procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in neobrazložen (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zaključek sodišča v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženec z izjavo jamčil z vsem svojim premoženjem in ne le s premoženjem, ki ga je imel v lasti na dan podpisa izjave. Tako imenovana protispisnost je namreč lahko podana le v primeru, če sodišče iz listine v sodbo povzame vsebino, ki je listina nima. Omenjene kršitve ni, če sodišče listino morebiti zmotno dokazno oceni. Ker listina nima vsebine za kakršno se zavzema pritožnik, protispisnost ni podana. Ker je omenjena izjava (priloga A 27) povsem jasna in ne potrebuje nobene dodatne razlage v smislu 83. člena OZ ter je iz nje očitno razvidno, da se je toženec, kljub popisu premoženja in podani zavezi k nezmanjševanju tega premoženja, zavezal jamčiti z vsem svojim premoženjem, tudi procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka ni podana. Jasne vsebine izjave sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dodatno razlagati in uporabiti pravila iz 83. člena OZ. Primarno torej ne gre za omenjeno bistveno kršitev, podredno pa pritožbeno sodišče tudi na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP zaključuje, da gre za jasno izjavo, ki ne potrebuje razlage in ki vsebuje evidentno zavezo toženca jamčiti z vsem svojim premoženjem in ne vsebuje nobene omejitve v smeri jamčevanja s premoženjem, ki ga je imel na dan podpisa izjave. V nobenem primeru torej ni mogoče slediti zgrešenemu, osamljenemu in lastnemu toženčevemu razumevanju predmetne izjave.

8. Pritožba tožnice je utemeljena iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na presojo učinkov izjave, ki jo je toženec podal kot fizična oseba, v zvezi s poenostavljeno prisilno poravnavo, ki je bila izvedena nad tožencem kot samostojnim podjetnikom posameznikom, medtem ko v tem (za končno odločitev relevantnem) delu tožnica procesnih kršitev in očitka zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni uveljavljala. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo preostalih (podrednih) tožničinih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na učinke poenostavljene prisilne poravnave na dodatno toženčevo zavezo, saj omenjeni očitki zaradi spodaj pojasnjenih razlogov ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost spodaj pojasnjene odločitve. Učinkov na dodatno jamstvo namreč ni.

9. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče torej soglaša z s strani sodišča pravilno ugotovljenim relevantnim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in zato na tem mestu ne bo podrobneje povzeto. Iz izpodbijane sodbe tako med drugim izhaja, da je tožnica na podlagi (po višini nespornega) stanja terjatev po komitentu na dan 2. 2. 2018 (priloga A 2) vtoževala in na podlagi kredita toženca kot samostojnega podjetnika (op. toženec v odgovoru na pritožbo zmotno meni, da kredit ni bila zatrjevana podlaga vtoževanega zneska) in na podlagi omenjene toženčeve izjave, ki jo je podal kot fizična oseba, plačilo glavnice v višini 30.513,15 EUR in kapitaliziranih obresti v (skupni) višini 3.402,39 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 dalje do plačila, plačilo nastalih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je tožnica vložila 23. 2. 2018, povrnitev izvršilnih stroškov pa je zahtevala z dopolnitvijo tožbe z dne 13. 9. 2018. Toženec je kot samostojni podjetnik posameznik pri pravni prednici tožnice 3. 9. 2015 sklenil pogodbo o kratkoročnem kreditu in istega dne še kot fizična oseba podpisal ″poroštveno″ izjavo (priloga A 27) z vsebino, ki je opredeljena v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz slednje izhaja, da kot fizična oseba prevzema in solidarno jamči kot porok in plačnik za obveznosti iz omenjene kreditne pogodbe. Hkrati iz izjave, kot je že pojasnjeno zgoraj, ne izhaja, da je njegovo jamčevanje omejeno na premoženje, ki ga je imel v času podpisa izjave. Terjatev po kreditni pogodbi v višini 30.690,36 EUR je bila vključena (izhaja iz posodobljenega seznama navadnih upnikov) v poenostavljeno prisilno poravnavo toženca kot samostojnega podjetnika. Omenjena poenostavljena prisilna poravnava nad tožencem kot podjetnikom posameznikom je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju St ... potrjena dne 15.12.2016, in sicer z vsebino, ki v grobem vsebuje 50 % odpis terjatev in obročno poravnavo terjatev v petih enakih obrokih, ki zapadejo v naslednjih petih letih po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Iz spisa ne izhaja, da naj bi bila tožničina vtoževana terjatev, v kateri je tožnica že upoštevala izvedena delna plačila, kakorkoli poplačana.

10. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pravna subjektiviteta podjetnika posameznika in fizične osebe nista ločeni (glej 3. člen ZGD-1); da ni dvojnosti subjektivitete; da se posledično toženec z izjavo ni mogel zavezati kot (solidarni) porok po OZ (za tuj dolg) in da se je veljavno zavezal s poroštvu podobnim jamstvom, s katerim je jamčil za izpolnitev kreditnih obveznosti z vsem svojim premoženjem. Ob slednjem zaključku je pravilno izpostavilo še, da se je ob podpisu jamčevalne izjave očitno z njo strinjal, da je ravnal v skladu z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ) in da je dolžan spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša še z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetna izjava zanj veljavna in zavezujoča. Povedano drugače, toženec se je kot fizična oseba zavezal s poroštvu podobnim jamstvom za plačilo kredita, ki ga je sklenil kot podjetnik posameznik. Glede učinkov predmetne izjave pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni rezultiralo v zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (peta alineja 358. člena ZPP). V tem delu pritožbeno sodišče soglaša s tožničinimi pritožbenimi argumenti, katerih bistvo je v tem, da poenostavljena prisilna poravnava nad tožencem kot podjetnikom posameznikom ne vpliva na omenjeno dodatno zavezo toženca, ki jo je prevzel kot fizična oseba. Skladno z navedenim je neutemeljena pritožba toženca, ki se zavzema za drugačne materialnopravne zaključke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve se je toženec lahko veljavno zavezal s poroštvu podobnim jamstvom, saj veljata za obligacijska razmerja zgoraj omenjeno načelo pogodbene avtonomije in načelo vestnosti ter poštenja, pa čeprav ne gre za poroštvo, ki je opredeljeno v posebnem delu OZ. Njegova zaveza po izjavi ni strožja od zaveze po kreditni pogodbi kot neutemeljeno meni toženec v pritožbi, ampak gre za njegovo dodatno zavezo, za poroštvu podobno jamstvo, katerega učinek je relevanten prav v konkretnem primeru. Iz odločbe VS RS II Ips 61/2010 z dne 14.6.2012 tudi ne izhaja, da je jamstvo možno le z institutom poroštva – garancije oziroma po določbah posebnega dela OZ.

11. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima poenostavljena prisilna poravnava nad podjetnikom posameznikom učinek na njegovo zavezo (na poroštvu podobno jamstvo), ki jo je prevzel kot fizična oseba. Upoštevaje značilnosti omenjenega jamstva, bi moralo sodišče prve stopnje primarno že na podlagi drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP napraviti zaključek, da poenostavljena prisilna poravnava podjetnika posameznika na tako dano jamstvo ne učinkuje, pa čeprav ne gre za (klasično) poroštvo oziroma solidarno zavezo v smislu posebnega dela OZ. Drži, da subjektiviteti podjetnika posameznika in fizične osebe nista ločeni (glej 6. člen ZGD-1), vendar obstaja ločnica med obveznostmi podjetnika posameznika iz podjema in obveznostmi, ki jih je prevzel kot fizična oseba. Povedano drugače, za posameznika, ki je podjetnik posameznik, je razumljivo, logično in pričakovano, da bo ločeval med obveznostmi, ki jih prevzema kot podjetnik posameznik na podlagi svojega podjema, in obveznostmi, ki jih prevzema kot fizična oseba. Posledično lahko tudi upniki omenjene osebe razmeroma enostavno napravijo ločnico med obema vrstama obveznosti, pri čemer se morajo upniki, ki so imetniki (le) poslovnih terjatev do podjetnika posameznika, zavedati možnosti izvedbe (poenostavljene) prisilne poravnave po ZFPPIPP. Vendar pa ima v konkretnem primeru tožnica do toženca ne le poslovno terjatev iz kreditne pogodbe s tožencem kot podjetnikom posameznikom, ampak še terjatev do toženca kot fizične osebe na podlagi njegove poroštvu podobne zaveze.

12. Postopek (poenostavljene) prisilne poravnave nad podjetnikom posameznikom se uporablja samo za terjatve upnikov do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti (tretji odstavek 212. člena ZFPPIPP), medtem ko je sam namen tega postopka v finančnem prestrukturiranju podjetnikovega podjema (136. člen ZFPPIPP). Predmetno se torej lahko nanaša le na zavezo, ki jo je toženec prevzel kot podjetnik posameznik po kreditni pogodbi, saj so samo takšne terjatve vključene v poenostavljeno prisilno poravnavo, ne pa tudi na njegovo zavezo, ki jo je prevzel po sporni izjavi kot fizična oseba. V tem delu povsem drži tožničino pritožbeno zavzemanje, da je prevzel „dodatno jamstvo“, in je zmoten argument sodišča prve stopnje, da bi lahko drugačno obravnavanje istega pravnega subjekta (podjetnika posameznika in fizične osebe) ogrozilo cilj poenostavljene prisilne poravnave (finančno prestrukturiranje njegovega podjema). Drugačno obravnavanje oziroma morebitno izjalovitev cilja poenostavljene prisilne poravnave je namreč treba pripisati ravnanju samega toženca oziroma konkretnim okoliščinam primera, v katerih je toženec prevzel kreditno obveznost kot podjetnik posameznik in hkrati kot fizična oseba še poroštvu podobno jamstvo. Poenostavljena prisilna poravnava namreč preprosto ne more imeti učinka na zaveze, ki jih je toženec prevzel kot fizična oseba. Le-te ostajajo nespremenjene in jih je še vedno dolžan v celoti izpolniti. V tem delu drži tudi zavzemanje tožnice, da so zgoraj izpostavljeni primeri sodne prakse VS RS in VSL, ki se sicer nanašajo na stečajni postopek nad podjetnikom posameznikom po ZPPSL, primerljivi obravnavanemu, kjer je bila nad tožencem kot samostojnim podjetnikom izvedena poenostavljena prisilna poravnava. Bistvena okoliščina je namreč ta, da sta in stečaj po ZPPSL in poenostavljena prisilna poravnava po ZFPPIPP omejena le na (poslovne) terjatve do podjetnika posameznika, ki se nanašajo na njegov podjem. V obeh primerih podjetnik posameznik odgovarja z vsem svojim premoženjem (podjetniškim in osebnim), ob razliki, ki pa ni odločujoča, da je po ZPPSL zajeto le premoženje ob začetku stečaja (četrti odstavek 104. člena ZPPSL). Po večinskem stališču sodne prakse so po izvedbi stečaja po ZPPSL njegove obveznosti iz gospodarske dejavnosti prenehale. Po izvedbi poenostavljene prisilne poravnave po ZFPPIPP pa glede njegovih obveznosti iz gospodarske dejavnosti (navadnih terjatev, med katere spada tudi predmetna terjatev po kreditni pogodbi) preneha pravovarstveni zahtevek (sodno varstvo) glede presežka terjatve, to je glede tistega, kar je izven okvirov pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave, in se torej lahko v pravdi uveljavlja le plačilo terjatev v višini po prisilni poravnavi. Ob zgoraj navedenem so torej bistvene značilnosti obeh postopkov povsem primerljive in je omenjena sodna praksa uporabljiva tudi v primeru poenostavljene prisilne poravnave po ZFPPIPP. Toženec se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 669/2005 z dne 31.1.2008, saj ni primerljiva z obravnavano, ker se je obravnavala menica in ne poroštvu podobno jamstvo in ker je skladno s takratno sodno prakso upnik zaradi neprijave terjatve v stečaju po ZPPSL izgubil terjatev do glavnega dolžnika in je le-ta prenehala. Nenazadnje je VS RS v zadevi II Ips 130/2009, v kateri se je je opredelilo prav do posledic poroštvu podobnega jamstva, vzelo v ozir tudi odločbo II Ips 669/2005 (glej op. 5 v zadevi II Ips 130/2009). Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca na op. 6 iz zadeve II Ips 130/2009. Omenjena opomba se namreč nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, in sicer na primer, če bi bil nad podjetnikom posameznikom izveden stečajni postopek po ZFPPIPP, za katerega veljajo pravila o stečaju fizične osebe. Gre za postopek, ki ni primerljiv s (poenostavljeno) prisilno poravnavo nad podjetnikom posameznikom po ZFPPIPP. Upnikom (vsem in ne samo upnikom poslovnih terjatev iz podjema podjetnika posameznika) terjatev namreč sploh ni treba prijaviti v stečaju in v vsakem primeru (po zaključku stečaja) obdržijo pravico do poplačila celotne terjatve. Zato je evidentno, da v primeru stečaja po ZFPPIPP dodatno jamstvo fizične osebe ne bi imelo pravno relevantnih učinkov, do tega pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

13. Povedano sklepno je torej toženec dolžan plačati vtoževano terjatev na podlagi poroštvu podobnega jamstva (sporne izjave), ki ga je prevzel kot fizična oseba in na katerega ne učinkuje poenostavljena prisilna poravnava izvedena nad njim kot podjetnikom posameznikom. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi pete (podredno tudi tretje) alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Glavnico je dolžan plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 dalje do plačila, medtem ko lahko po 381. členu OZ tožnici obresti od zneska kapitaliziranih obresti gredo šele od vložitve tožbe dalje (23. 2. 2018), obresti od izvršilnih stroškov pa šele od postavljenega zahtevka za njihovo plačilo (od zamude) dalje (glej dopolnitev tožbe z dne 13. 9. 2018). Tožnica s pritožbo pravilnih stališč sodišča prve stopnje in ugotovljenih dejstev v zvezi z obrestmi niti ni konkretizirano izpodbijala. Skladno z navedenim je bilo treba v tem obsegu tožničino pritožbo zavrniti ter presežno zahtevane zakonske zamudne obresti zavrniti (353. člen ZPP). Pritožba toženca je upoštevaje vse navedeno neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP, podredno pa tudi tretja alineja 358. člena ZPP).

14. Posledično je tožničin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 100 %, saj je bila s tožbenim zahtevkom v celoti uspešna. Spremenjeni uspeh je terjal poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnici se tako priznajo s strani sodišča že pravilno odmerjeni pravdni stroški za plačilo sodne takse v višini 763,00 EUR.

15. Skladno z navedenim in tudi upoštevaje uradni preizkus izpodbijane sodbe (350. člen ZPP), ki ni pokazal kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz točke I. izreka te odločbe.

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela (po 39. členu ZPP je relevanten uspeh glede glavnega zahtevka in ne glede obresti), zato ji mora toženec povrniti njene pritožbene stroške, to je priglašene stroške za sodno takso za pritožbo v višini 807,00 EUR, medtem ko tožencu ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Toženec prav tako krije stroške, ki jih je imel s svojo neuspešno pritožbo, medtem ko se v zvezi s sicer potrebnim odgovorom na pritožbo tožnici ne priznajo priglašeni administrativni stroški v višini 2,00 EUR, saj le-ti niso izkazani.