Jedro

Dobrovernost ali nedobrovernost kupca v izvršilnem postopku nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico tudi, če ni bil v dobri veri.

S pričetkom veljavnosti SPZ (1. 1. 2003) se v zvezi s priposestvovanjem ne zahteva več, da bi bil pravni naslov veljaven. Vendar pa mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kot glede pridobitve lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi toženca se ugodi, sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških (I. in II. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik (na podlagi priposestvovanja) pridobil lastninsko pravico na parcelah ID znak 0000, ID znak 1111 in ID znak 2222 (I. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 449,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v presežku, kolikor tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičninah ID znak 3333 in ID znak 4444 in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve določbe prvega odstavka 190. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v tem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba nima jasnih razlogov o tem, ali ugotavlja, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja tudi na parcelah ID znak 3333 in ID znak 4444. Iz sodbe izhaja le, da je prejšnji lastnik zaradi prodaje na javni dražbi izgubil lastninsko pravico, ne pove pa, koga šteje za prejšnjega lastnika. Tožnik ima pravni interes za ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico tudi na teh dveh parcelah, saj bo v primeru, da z vpisom na podlagi priposestvovanja pridobljene pravice v zemljiško knjigo ne bo uspel, upravičen do odškodnine kot nadomestila za priposestvovanje na med pravdo odtujenih nepremičninah. ZPP v prvem odstavku 190. člena določa, da če je stvar, o kateri teče pravda, odtujena, to ni ovira, da se pravda med strankama dokonča. Odtujitev med pravdo ni razlog za zavrnitev zahtevka.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo podal pomisleke, o pristnosti očetovega podpisa na pogodbi, pri čemer je sodišče zaključilo, „da ni ponudil dvoma v navedeno dejstvo“. To pa ne more biti razlog odločitve. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj šteje tožnikove navedbe (o pristnosti podpisa) za resnične, ker tega ni storilo je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V času sklenitve pogodbe v letu 2004, sta bila v veljavi Stvarnopravni zakonik (SPZ) in Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Potrebno je bilo posebno postopanje s kmetijskimi zemljišči (prodaja preko ponudbe, ki mora biti objavljena na predpisan način, določen postopek sprejema ponudbe za prodajo, postopek odobritve pravnega posla). Kupoprodajna pogodbe z dne 7. 5. 2004 ničesar od tega ni upoštevala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je takšna pogodba primeren pravni naslov, na podlagi katerega bi se lahko prenesla lastninska pravica, je zmoten, sodišče je s tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPZ. Da navedeni zavezovalni posel ne bi zadostoval za veljaven prenos lastninske pravice, se je po lastni izpovedbi zavedal tudi tožnik (ko je trdil, da naj bi imel status kmeta oziroma je imel namen uveljavljati kmetijske subvencije za nepremičnine, ki so bile predmet prodaje). Sodišče nekritično povzema, da je bil tožnik prepričan, da je lastnik in da je imel nepremičnine v posesti kot svoje. Tožnik je imel status kmeta, znano mu je bilo ali bi mu bi vsaj moralo biti znano, da veljajo za promet s kmetijskimi zemljišči posebna pravila. Celotno ravnanje tožnika in vsi izvedeni dokazi v postopku, vključno z zaslišanjem tožnika, ne dajejo zaključka, da je ta ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti, kar pa pomeni, da ni bil dobroveren. Samo posest nepremičnin ne zadošča. Sodišče je v nasprotju s sporno kupoprodajno pogodbo in z izpovedbo tožnika, zaključilo, da je bil ta dobroveren. Tudi na strani tožnika je obstajala obveznost, da poskrbi za vknjižbo lastninske pravice, sam je izpovedal, da je vedel, kakšna je vsebina pogodbe in da ni poskrbel za vpis, da je pravnega prednika toženca preganjal, da bi se zadeva uredila. Iz postopka je jasno razvidno, da je tožnik vedel ali bi s potrebno skrbnostjo moral vedeti, da zgolj podpisana pogodba ne zadostuje za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih. Tožnik je, kot rečeno, sam izpovedal, kako je preganjal pravnega prednika toženca „da je treba zrihtati tako, da bo njegovo, da bo on lastnik“ in se je torej nedvomno zavedal, da ni lastnik, da niso bila izvedena potrebna postopanja „da papirji niso bili zrihtani“. Sam je povedal, da se bo počutil za lastnika šele, ko bo vpisan v zemljiško knjigo. Sodišče je tako zagrešilo obe navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Tudi je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik izpolnil pogoj dobrovernosti. V posledici je zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

K pritožbi tožnika:

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik s svojim stvarnopravnim zahtevkom zoper toženca glede dveh parcel ne more uspeti zato, ker je lastninsko pravico na teh nepremičninah, v izvršilnem postopku, na originaren način pridobil tretji. To dejstvo je kasnejše ter je zato za rešitev te zadeve pravno nepomembno, katera pravnorelevantna dejstva so se zgodila ali obstajala pred tem. Kdor pridobi lastninsko pravico na tak način, namreč pridobi novo lastninsko pravico, ki je neodvisna od lastninske pravice prejšnjega lastnika. Ker te pravice ne izvaja s položaja prejšnjega lastnika, je zato za njegov položaj nepomembno, kdo je bil lastnik (bodisi dolžnik v izvršilnem postopku, bodisi kdo tretji). Nastanek nove lastninske pravice pomeni obenem prenehanje stare lastninske pravice.(1) Dobrovernost ali nedobrovernost kupca v izvršilnem postopku nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico tudi, če ni bil v dobri veri.

9. Pritožnik tako napačno predpostavlja, da je toženec nepremičnino med pravdo odtujil. Pri izvornem načinu pridobitve lastninske pravice ta ugasne na eni in nastane na drugi strani brez volje prejšnjega lastnika. Novi lastnik ni singularni naslednik. O odtujitvi v smislu 190. člena ZPP zato ni mogoče govoriti.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženca:

11. Toženec je le pavšalno zatrjeval, da se mu zdi „da podpisi niso podobni njegovim(2) podpisom“, pri čemer za te trditve tudi ni ponudil nobenega relevantnega dokaza. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da sta podpisa prodajalca na obeh pogodbah, tudi tisti z dne 7. 5. 2004, pristna.

12. Tožnik kot kupec in pravni prednik toženca kot prodajalec, sta dne 7. 5. 2004 sklenila kupoprodajno pogodbo za tri parcele, glede katerih sama v pogodbi ugotavljata, da gre za kmetijsko zemljišče, kot tudi, da se, med drugim, zavedata, da je potrebno „predhodno pridobiti odločbo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih“ (kupna pogodba z dne 7. 5. 2004, priloga A4). Toženec je ugovarjal veljavnosti pogodbe, ki ni bila sklenjena v skladu z določbami ZKZ in menil, da ta ne more biti temelj, na podlagi katere bi lahko tožnik utemeljeval svoja upravičenja do priposestvovanja (navedbe v odgovoru na tožbo). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se s pričetkom veljavnosti SPZ (1. 1. 2003) v zvezi s priposestvovanjem ne zahteva več, da bi bil pravni naslov veljaven. Vendar pa mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kot glede pridobitve lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnim tožnikovim zavedanjem pojasnilo, da je posest dobroverna, če ima posestnik pravni naslov primeren za pridobitev lastninske pravice in zaključilo, da je sporna kupoprodajna pogodba tak primeren naslov, kakor tudi, da je iz tožnikove izpovedbe razvidno, da je tožnik ves čas verjel, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi veljavnega pravnega naslova, vpis v zemljiško knjigo pa, da ni neizogiben pogoj za dobrovernost lastniške posesti.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena dokazna ocena sodišča prve stopnje, glede na to, da ne upošteva v celoti metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, v takšni meri pomanjkljiva, da pritožbeno sodišče sodbe ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni opravilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ni se opredelilo do listine, kupoprodajne pogodbe z dne 7. 5. 2004 in tudi ni ocenilo izpovedbe tožnika v luči te listine, v kateri obe stranki nedvoumno ugotavljata, da gre za prodajo kmetijskega zemljišča in tudi ne v luči njegove lastne tožbene trditve, da je kmet in da gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, kot vse upravičeno izpostavlja pritožba. Preuranjeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in v posledici v odločitvi glede povrnitve pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v novo pisanje sodbe (354. člen ZPP). Pri novi odločitvi naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedeno, vse v okviru trditvene podlage pravdnih strank in določb 9., 27., 28. in 43. člena SPZ.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 348/2006. Op. št. (2): Očetovim.