Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP je z revizijo mogoče uveljavljati relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo, če so bile storjene v postopku na drugi stopnji.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 439/93 z dne 22.4.1993 za glavnico 152.925,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter za pravdne stroške v znesku 3.600,00 SIT. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 46.905,00 SIT. Ugotovilo je, da toženec dolguje najemnino za poslovni prostor v P., Ž. za čas od marca do novembra 1992. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da tečejo zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo.
Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da je toženec najemno pogodbo odpovedal 26.5.1992, ključ pa izročil 16.11.1992. Tožeča stranka bi bila upravičena vztrajati pri enoletnem odpovednem roku, vendar je v decembru 1992 prostore oddala drugemu najemniku. Zato utemeljeno terja najemnino do vključno novembra 1992. Toženec se neutemeljeno sklicuje na svoja vlaganja. Po najemni pogodbi bi zanje moral imeti soglasje najemodajalca. Tega ni pridobil. Svojega ugovora ni določno postavil in ga ni uveljavljal v pobot. Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Navaja, da ga sodišče glede pobotnega ugovora ni podučilo v smislu 11. člena Zakona o pravdnem postopku. Najemna pogodba ni ovira za uveljavljanje zahtevka na vrnitev stroškov vlaganja. Tožeča stranka je namreč tiho pristala na adaptacijo. Toženec vztraja pri svoji trditvi, da je ključ poslovnih prostorov izročil tožeči stranki že maja 1992. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Najemna pogodba z dne 16.12.1991 določa, da najemnik ne sme prezidavati in preurejati poslovnega prostora brez privolitve najemodajalca in da se lahko opravi prenova oziroma rekonstrukcija poslovnega prostora le na podlagi posebne medsebojne pogodbe, s katero se dogovori obseg in način izvršitve del ter višina in način plačila stroškov. V nobenem primeru, najsi gre za preureditev ali za prenovo prostorov, toženec kot najemnik tega ni mogel opraviti brez soglasja najemodajalca. Takšno soglasje v obliki tihega pristanka pa je toženec omenil šele v reviziji kot novo dejstvo, s katerim utemeljuje svoje stališče v zvezi s stroški svojih vlaganj v prostore. V teku postopka toženec tega ni zatrjeval. Na izrečno predočenje določbe najemne pogodbe o soglasju za preurejanje je izjavil, da tega ni vedel. O soglasju tožeče stranke ni rekel ničesar. Prvič je to trditev postavil v reviziji. Navedb o novih dejstvih pa revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odstavek 385. člena ZPP), saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
O tem, kdaj je toženec izročil tožeči stranki ključe najetih prostorov, se je sodišče prepričalo na podlagi dokazov. Gre za ugotavljanje dejstev. Pravilnosti teh ugotovitev v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Razen tega pa datum izročitve ključev sploh ni pomemben glede na enoletni odpovedni rok. V obravnavani zadevi je prenehala toženčeva dolžnost plačevanja najemnine tedaj, ko je tožeča stranka oddala prostore novemu najemniku, sicer pa bi s potekom enoletnega odpovednega roka.
Toženec uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka to, da ga sodišče ni podučilo, kako naj postavi pobotni ugovor. Očitek se nanaša na kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji. To ni dovoljen revizijski razlog. Po prvi točki prvega odstavka 385. člena ZPP je mogoče z revizijo uveljavljati nekatere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne glede na to, ali so bile storjene na prvi ali na drugi stopnji sojenja. Po drugi točki navedenega člena pa je z revizijo mogoče uveljavljati relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo, če so bile storjene v postopku na drugi stopnji. Kršitev, ki jo toženec očita sodišču prve stopnje in ki ne spada med absolutne bistvene kršitve po drugem odstavku 354. člena ZPP, torej ni dovoljen revizijski razlog in ga zato revizijsko sodišče ne more obravnavati.
Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).