Jedro

V sporih o varstvu in vzgoji otrok je pravilnost uporabe določb ZZZDR, zlasti načela o največji koristi otroka, vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da je upoštevajoč vse okoliščine primera mladoletni A. manj v škodo selitev v Kanado kot pa bi bila sprememba odločbe o varstvu in vzgoji in njena ločitev od matere. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožnik ni izkazal pravne pomembnosti prvega vprašanja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da se sodna poravnava Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2952/2009 z dne 29. 6. 2010 spremeni tako, da se mladoletna hči A., rojena 6. 7. 2007, zaupa v varstvo in vzgojo njemu, da se uredijo stiki med mladoletno A. in njeno materjo in da se materi naloži plačilo mesečne preživnine v znesku 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. V predlogu navaja, da sta s hčerko zelo navezana drug na drugega in da ne soglaša z njeno preselitvijo v Kanado. Opozarja, da se A. težko prilagaja na spremembo okolja, da bi bilo zanjo bolj koristno, če ostane v Sloveniji, kjer ima poleg njega tudi polsestro, na katero je zelo navezana, stare starše, ki jih ima rada in tudi ostale sorodnike ter stabilno okolje, v katerem se dobro počuti. Opozarja tudi, da je predlagal postavitev novega izvedenca pedopsihiatra, sodišče pa je njegov predlog zavrnilo. Meni, da izvedenka na obravnavi ni strokovno utemeljila svojih stališč in bi zato sodišče moralo njegovemu predlogu ugoditi. Poudarja, da je izvedenka na njegova dodatna vprašanja odgovarjala s ponovnim citiranjem mnenja, ki ga je že podala in da ni odgovorila na njegove očitke o pretirani navezanosti matere na hčerko. Tožnik meni, da sodišči nista ocenili pomembnih okoliščin in sicer to, da tožnik s svojim zgledom hčerko spodbuja k samostojnosti in ji postavlja meje, kar je v tej dobi razvoja še posebej zaželeno, za razliko od toženke, ki hčerko pretirano veže nase, spi z njo v isti postelji in nikakor ne spodbuja njene samostojnosti. Tožnik izpostavlja naslednji vprašanji kot pravno pomembni: - Ali je selitev otroka s staršem, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, v zelo oddaljen kraj oziroma na drug kontinent, lahko razlog za predodelitev otroka, če se drugi od staršev s tako selitvijo ne strinja, otrok pa je navezan na oba starša in okolje, v katerem živi? - Ali ima tožnik v konkretnem postopku, ker se z mnenjem in dopolnitvijo mnenja izvedenke ne strinja, pravico do novega izvedenca, da se pravilnost izvedenkinih ugotovitev in naziranj preveri še z mnenjem drugega izvedenca in sicer pedopsihiatra?

3. Predlog ni utemeljen.

4. V sporih o varstvu in vzgoji otrok je pravilnost uporabe določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zlasti načela o največji koristi otroka, vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega sta upoštevali tudi mnenje centra za socialno delo in izvedenca, ocenili, da je upoštevajoč vse okoliščine primera mladoletni A. manj v škodo selitev v Kanado kot pa bi bila sprememba odločbe o varstvu in vzgoji in njena ločitev od matere. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožnik ni izkazal pravne pomembnosti prvega vprašanja, pa tudi ne verjetnosti obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku z izvedencem, zato je odločilo, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).