Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da imenske delnice prve emisije razreda A tožene stranke niso bile izdane niti v materializirani niti niso izražene v nematerializirani obliki. Zato je treba šteti, da izraz delnica lahko v konkretnem primeru pomeni le pravico do deleža (prim. 1. in 2. odst. 175. čl. ZGD, 1. odst. 169. čl. in 1. stavek 2. odst. 204. čl. ZGD). Tožeča stranka je v tožbenem predlogu uveljavljala, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožečo stranko vpiše v delniški knjigi kot imetnico 13.498 imenskih delnic prve emisije razreda A. Takšna vsebina obveznosti tožene stranke bi na prvi pogled govorila v prid stališču, da tožeča stranka uveljavlja prvi vpis delnic prve emisije razreda A v "delniško" knjigo (anal. z 232. čl. ZGD). Toda iz tožbenih trditev je jasno, da ne gre za (prvi) vpis, temveč za prenos pravic do deleža tožene stranke (anal. s 233. čl. ZGD), saj tožeča stranka svoje upravičenje opira na 50 pogodb o nakupu delnic, sklenjenih s posameznimi prodajalci. Čim pa gre za prenos pravic do deleža tožene stranke, vpisanih v "delniški" knjigi, uveljavljani tožbeni zahtevek ni določen (1. odst. 180. čl. ZPP).

Izrek

1.Pritožbi tožene stranke proti sodbi in sklepu z dne 29.3.2000 se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva glede glavne stvari vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. 2.Pritožbama tožene in delno tožeče stranke proti sklepu z dne 3.3.2000 se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje z dne 3.3.2000 in 3.1.2000 se razveljavita v delu, v katerem je odločeno o prepovedi vpisa tretjih oseb (to je oseb, različnih od sedaj vpisanih imetnikov delnic) pri imenskih delnicah prve emisije razreda A v delniški knjigi tožeče stranke (3. tč. predloga za izdajo začasne odredbe), ter se zadeva glede predlaganega zavarovanja v tem obsegu vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. 3.Pritožba tožeče stranke proti delu sklepa z dne 3.3.2000, ki se nanaša na zavrnitev predloga za začasno odredbo glede prepovedi omejevanja pravic tožeči stranki in prepovedi prenosa delniške knjige na centralni register Klirinško depotne hiše v Ljubljani, se zavrne in se v tem delu ta sklep potrdi. 4.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožečo stranko vpiše kot imetnico delnic pri 13.242 imenskih delnic, pri čemer je v izreku poimensko opredelilo, pri katerih dosedanjih delničarjih mora tožena stranka vpis opraviti, in število delnic, ki se prenašajo z dosedanjega delničarja na tožečo stranko. S sklepom z dne 29.3.2000 je zavrnilo predlog tožene stranke, naj sodišče prekine obravnavani gospodarski spor do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki ga vodi Okrožno sodišče v Ljubljani zaradi razveljavitve 47 prodajnih pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pridobitev spornih imenskih delnic tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3.3.2000 odločalo o ugovoru upnika in dolžnika proti sklepu z dne 3.1.2000, s katerim je delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, delno pa ga je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki prepovedalo prepis pri 12.970 imenskih delnicah na tretje osebe, pri čemer je sedaj vpisane delničarje, na katere se prepoved nanaša, poimensko navedlo, prav tako pa je konkretno navedlo, na kolikšno število delnic posameznega delničarja se prepoved nanaša. Za primer kršitve te prepovedi je določilo kazen v znesku 50.000.000,00 SIT. Sicer pa je z izpodbijanim sklepom z dne 3.3.2000 vzdržalo v veljavi svojo odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj se toženi stranki prepove omejevati tožeči stranki pravice, ki jih je pridobila z nakupom 13.498 imenskih delnic, in pa prenos delniške knjige na centralni register Klirinško depotne hiše v Ljubljani. Proti sodbi in sklepu z dne 29.3.200 je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnja, ali pa naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Proti sklepu z dne 3.3.2000 sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj "izda začasno odredbo v skladu s predlom tožeče stranke" in za primer kršitve določi denarno kazen 100.000.000,00 SIT. Tožena stranka pa uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne. 1. Pritožba tožene stranke proti odločbi z dne 29.3.2000 je utemeljena. V konkretnem primeru ni sporno, da imenske delnice prve emisije razreda A tožene stranke niso bile izdane niti v materializirani niti niso izražene v nematerializirani obliki. Zato je treba šteti, da izraz delnica lahko v konkretnem primeru pomeni le pravico do deleža (prim. 1. in 2. odst. 175. čl. ZGD, 1. odst. 169. čl. in 1. stavek 2. odst. 204. čl. ZGD). Le pravica do deleža je tako lahko tudi vpisana v "delniški" knjigi, saj delnic tožene stranke kot vrednostnih papirjev - 175. čl. ZGD - (še) ni. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče odločilo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ni postavila. Tožeča stranka je v tožbenem predlogu uveljavljala, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožečo stranko vpiše v delniški knjigi kot imetnico 13.498 imenskih delnic prve emisije razreda A. Takšna vsebina obveznosti tožene stranke bi na prvi pogled govorila v prid stališču, da tožeča stranka uveljavlja prvi vpis delnic prve emisije razreda A v "delniško" knjigo (anal. z 232. čl. ZGD). Toda iz tožbenih trditev je jasno, da ne gre za (prvi) vpis, temveč za prenos pravic do deleža tožene stranke (anal. s 233. čl. ZGD), saj tožeča stranka svoje upravičenje opira na 50 pogodb o nakupu delnic, sklenjenih s posameznimi prodajalci. Čim pa gre za prenos pravic do deleža tožene stranke, vpisanih v "delniški" knjigi, uveljavljani tožbeni zahtevek ni določen (1. odst. 180. čl. ZPP). Iz le-tega namreč ni razvidno, na katere imetnike pravic do deleža, ki so vpisani v "delniški" knjigi, se zahtevani vpis (prenos) nanaša. Uveljavljani tožbeni zahtevek tako ni izvršljiv, saj obveznost tožene stranke ni določno opredeljena. Opisani problem je sodišče prve stopnje zaznalo, saj je na podlagi predloženih prodajnih pogodb (priloge A 2 - A 52) samo v izreku poimenovalo delničarje in opredelilo število kupljenih delnic, na katere naj bi se nanašal uveljavljani vpis v "delniško" knjigo. Takšno postopanje pa ni v skladu s 1. odst. 2. čl. ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Če sodišče to svojo dolžnost krši, je podana absolutna bistvena kršitev postopka, na katero tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja (3. odst. 350. čl. ZPP). Že je bilo obrazloženo, da uveljavljani tožbeni zahtevek ni določen, ker ni izvršljiv. To pa pomeni, da tožba ni sposobna za (meritorno) obravnavanje (1. odst. 180. čl. v zvezi z 2. odst. 105. čl. ZPP). Sodišče bi zato moralo ob preizkusu tožbe postopati po 108. čl. ZPP. Ker tega ni storilo, postavljeni zahtevek pa onemogoča meritorno presojo, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti (357. čl. ZPP). V novem sojenju bo sodišče moralo vlagatelja tožbe s sklepom po 108. čl. ZPP pozvati, naj v sodno odrejenem roku opisano pomanjkljivost tožbe ustrezno odpravi. Pravkar zapisano vsebuje tudi že razloge za razveljavitev sklepa o zavrnitvi predloga za prekinitev tega postopka in hkrati odgovor na pritožbena izvajanja, ki to odločitev izpodbijajo. Odločitev o tem vprašanju je namreč neločljivo povezana z meritorno presojo o tožbenem zahtevku. V pravni kvalifikaciji tožbenega zahtevka je odgovor, ali je določeno vprašanje prejudicialno za odločitev o uveljavljanem tožbenem zahtevku. O tem pa zaradi formalnih pomanjkljivosti tožbe v konkretnem primeru ni moč soditi. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo tudi sklep, ki ga je tožena stranka izpodbijala v razlogih pritožbe proti sodbi (3. tč. 365. čl. ZPP). 2. 1. Pritožba tožene stranke proti zanjo neugodnemu delu sklepa z dne 3.3.2000 (prepoved vpisa pri 12.970 delnicah in kazen, zagrožena za primer kršitve) je utemeljena. Razlogi za ugoditev pritožbi tožene stranke proti zanjo neugodnemu delu sklepa z dne 3.3.2000 so identični razlogom pod 1. tč. obrazložitve tega sklepa. Določbe ZPP je namreč v postopku zavarovanja z začasno odredbo treba smiselno uporabiti (239. čl. in 16. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je ta del izpodbijanega sklepa razveljavilo na podlagi smiselne uporabe 3. tč. 365. čl. ZPP, sodišče prve stopnje pa bo moralo v novem postopku glede 3. tč. predloga za izdajo začasne odredbe postopati enako kot s tožbo. 2. 2. Pritožba tožeče stranke proti zanjo neugodnemu delu sklepa z dne 3.3.2000 je delno utemeljena. Uvodoma je treba pojasniti, da upnik po ZIZ proti zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nima ugovora temveč pritožbo (smiselna uporaba 1. odst. 9. čl. ZIZ v zvezi s 239. čl. ZIZ). Ugovor je pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi oz. zavarovanju (2. odst. 9. čl. v zvezi s 239. čl. ZIZ), to pa je sklep, s katerim je bilo upnikovemu predlogu ugodeno. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obravnavalo pritožbo tožeče stranke, poimenovano ugovor, ki ga je proti zavrnilnemu delu sklepa z dne 3.1.2000 vložila tožeča stranka, kršilo omenjene določbe ZIZ. To bi lahko smiselno pomenilo kršitev, opisano v 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 16. in 239. čl. ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na "ugovor" tožeče stranke, čeprav ga je izdalo sodišče, ki zanj ni bilo pristojno, preizkušati, upoštevaje pri tem pritožbene razloge in uradoma upoštevne razloge. Takšen preizkus pa je pokazal, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP (v zvezi s 16. in 239. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje v sklepu z dne 3.1.2000 ni odločilo o zavrnitvi predloga za začasno odredbo glede 784 imenskih delnic, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da je ta del predloga zavrnilo. Takšno odločitev je očitno glede 528 delnic z izpodbijanim sklepom vzdržalo v veljavi, ko je v tem delu zavrnilo "ugovor" tožeče stranke. Izrek sklepa z dne 3.1.2000 in izrek izpodbijanega sklepa, ki ju je glede tega dela odločitve treba, upoštevaje spredaj opisano procesno situacijo obravnavati skupno, zato nista razumljiva. V tem delu je bilo zato treba zavrnilni del izpodbijanega sklepa (zadnji odstavek izreka) razveljaviti in postopek glede tega dela 3.tč. predloga zavarovanja vrniti v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP (v zvezi s 16. in 239. čl. ZIZ). V novem postopku pa bo treba, kot je bilo že obrazloženo, tudi glede tega dela predloga postopati po 108. čl. ZPP (v zvezi s 16. in 239. čl. ZIZ). Na pritožbena izvajanja glede kazni za primer kršitve dolžne opustitve pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da 226. čl. ZIZ, na katerega se 2. odst. 273. čl. ZIZ sklicuje, določa kot zgornjo mejo denarne kazni, s katero se za primer kršitve zagrozi dolžniku, ki je pravna oseba, znesek 50.000.000,00 SIT. Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija zavrnitev 1. in 2. tč. predloga za začasno odredbo. V zvezi z zavrnjeno prepovedjo omejevanja uveljavljanja kupljenih pravic, ki izvirajo iz 13.498 imenskih delnic, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zavarovanje, kot že ime samo pove, (praviloma) omejeno na tiste ukrepe, ki bodo omogočali izpolnitev uveljavljane terjatve, ko bo in če bo tožnik uspel. Prva tč. predloga za začasno odredbo pa ni namenjena zavarovanju, temveč takojšnji realizaciji upravičenj, ki so po tožbenih trditvah ravno predmet obravnavanega gospodarskega spora. S tem v zvezi je treba poudariti, da tožeča stranka ni predloga za izdajo začasne odredbe utemeljevala s trditvijo, češ da ji lahko nastane nenadomestljiva škoda, ker bi ji bilo onemogočeno glasovanje na skupščini tožene stranke. To trdi šele v pritožbi. In ker gre za dodatni razlog v prid predlaganemu zavarovanju, tega ni moč upoštevati (1. odst. 184. čl. ZPP v zvezi s 16. in 239. čl. ZIZ). Prav tako v predlogu za izdajo začasne odredbe ni z ničemer utemeljila, zakaj uveljavlja prepoved toženi stranki, da "prenese delniško knjigo na centralni register Klirinško depotne hiše v Ljubljani". Odločitev sodišča prve stopnje je tako glede zavrnitve 1. in 2. tč. predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in v tem delu izpodbijani sklep z dne 3.3.2000 potrdilo, potem ko je ugotovilo, da niso podni razlogi, na katere pazi po uradni dožnosti (2. tč. 365. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.