Jedro

Toženec je lastnik dveh stanovanj v večstanovanjskih objektih, priključenih na toplovodno omrežje. Toženec je kot odjemalec (21. in 54. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju občine N.), ki svojih stanovanj ne ogreva, oproščen le plačila variabilnih stroškov, fiksne stroške ogrevanja pa je dolžan plačati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se zneska 19.692,00 SIT v drugem odst. 1. tč. izreka in v prvem odst. 2. tč. izreka znižata na 16.410,00 SIT ter se za znižani del (3.282,00 SIT z obrestmi od 20.7.2001 do plačila ter 3.282,00 SIT z obrestmi od 20.7.2000 do plačila) sklepa o izvršbi opr. št. I 02/806 in I 01/625 razveljavita in tožbeni zahtevek zavrne; - dopolnilna sodba in sklep z dne 25.10.2004 ter odločba o stroških, vsebovana v sodbi z dne 01.09.2004 (zadnji odstavek izreka) tako s p r e m e n i t a, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega in izvršilnega postopka; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna tožniku povrniti 42.323 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo dne 01.09.2004 sodbo in sklep. S sklepom je delni umik tožbe vzelo na znanje in razveljavilo v delu sklep o izvršbi opr.št. I 01/625 z dne 08.11.2001 za znesek glavnice v višini 19.692,00 SIT z obrestmi, sklep opr.št. I 02/806 z dne 28.08.2002 za znesek glavnice 6.564,00 SIT z obrestmi in sklep opr.št. I 02/680 z dne 16.08.2002 za znesek glavnice 3.820,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku in postopek v tem delu ustavilo. S sodbo pa je razsodilo, da se tožbeni zahtevek po sklepu o izvršbi opr.št. I 02/806 za plačilo glavnice v znesku 13.128,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v 1.odstavku 1. točke izreka, zavrne in v tem delu sklep o izvršbi razveljavi, v preostalem delu pa ostane sklep o izvršbi v veljavi in je zato tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki 19.692,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku določno navedenih zneskov z obrestmi. Glede sklepa o izvršbi opr.št. I 01/625 z dne 08.11.2001 je v preostalem obsegu odločilo, da se vzdrži v veljavi in je tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožniku 19.692,00 SIT z obrestmi od posamično določno opredeljenih zneskov, zavrnilo je le zahtevek za plačilo obresti od obresti za čas od 30.06.2001 do 25.07.2001 in v tem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavilo. Sklep o izvršbi opr.št. I 02/680 z dne 16.08.2002 je vzdržalo v veljavi glede glavnice v višini 11.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih v izreku določno navedenih zneskov. Ob tem je odločilo še o stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 102.720,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi, z dopolnilnim sklepom (oziroma sodbo) z dne 25.10.2004 pa je odločilo še o izvršilnih stroških in toženi stranki naložilo, da tudi te povrne tožeči stranki in sicer skupno 31.280,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku odločbe.

Toženec se je zoper ugodilni del sodbe pritožil, kot tudi zoper odločbo o izvršilnih stroških z dne 25.10.2004. V pritožbi zoper sodbo navaja, da mu je s sodbo naloženo, da je dolžan plačati fiksne stroške ogrevanja v svojih dveh stanovanjih, čeprav grelnih teles ni priključil na hišno postajo in jih ne koristi za ogrevanje stanovanja. S toženko ni sklenil pogodbe o priključitvi na toplotno omrežje, kar pa za sodišče ni relevantno. Sodišče opira odločitev na 21.čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju občine N. (v nadaljevanju Splošni pogoji). Te določbe ne more uporabiti, saj se ta nanaša le na razmerje dobavitelj - odjemalec in toženec ni odjemalec. Le-ta je po 3.čl. Splošnih pogojev oseba, ki ima interne naprave priključene na toplotno omrežje dobavitelja, to pa toženec ni, saj teh naprav nima priključenih. S tem je torej ovržena domneva, da obstaja razmerje med tožencem in tožnikom. Po ugotovitvah sodišča v skladu z 21. čl. Splošnih pogojev nastane razmerje dobavitelj - odjemalec, ki ni uporabnik družbenih sredstev, z dnem prevzema stanovanja. Toda stanovanja toženec ni prevzel, pač pa investiral k izgradnji stanovanja in zato ne more biti odjemalec v smislu 21. čl. Splošnih pogojev. Materialno pravo je zato napačno uporabljeno. Sodišče bi moralo opreti odločitev na 19. čl. Splošnih pogojev, po katerem investitor ali odjemalec in dobavitelj skleneta pred priključitvijo internih toplotnih naprav na dobaviteljevo razvodno omrežje pogodbo o priključitvi na omrežje, ki pa ni bila sklenjena, kar je ugotovljeno. Namesto 19.čl. Splošnih pogojev je sodišče torej zmotno uporabilo 21.čl. Splošnih pogojev. Kršena je tudi pravica tožnika do nedotakljivosti stanovanja in do zasebne lastnine (14., 33. in 36. čl. Ustave). Tudi ni pravilno odločeno o ugovoru zastaranja, saj je zastarala tudi terjatev zneska 3.282,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.07.2001 dalje do plačila, saj je bil izvršilni predlog podan 24.07.2002 (I 02/806) in terjatev zneska 3.282,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.07.2000, saj je bil izvršilni predlog podan 25.07.2000 (očitno 2001). Zmotno je uporabljeno materialno pravo, določbe 378. člena Zakona obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi o stroških ni pravilno odločeno, saj je tožeča stranka uspela zgolj s približno polovico terjanega zneska, na zadnjem naroku je šele skrčila zahtevek, a so do takrat tožencu nastali določeni stroški in je imel toženec tudi dodatne stroške s pritožbo, ki je bila utemeljena in zato zadeva vrnjena v ponovno obravnavanje. Predlaga ustrezno spremembo odločbe o stroških, počaka naj se z odločitvijo o pritožbi, ker je sprožil ustavni spor glede spornega vprašanja, do odločitve Ustavnega sodišča in priglaša pritožbene stroške. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo oziroma sklep z dne 25.10.2004 navaja, da sodišče ni pravilno odločilo, ko mu je naložilo, da tožeči stranki povrne tudi stroške, ki so ji nastali v izvršilnem postopku.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti. Sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati, glede na določbo 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 399. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter so zato tiste trditve v pritožbi, s katerimi pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve (neprevzem stanovanja, kdo je investitor) neupoštevne. Presoja izpodbijane sodbe po teh določbah pa pokaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Toženec je namreč lastnik dveh stanovanj v večstanovanjskih objektih, priključenih na toplovodno omrežje. Pogodbeno razmerje je, kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, za celoten kompleks, nastalo med investitorjem SGP d.d. in tožečo stranko kot dobaviteljem, toženec pa je stanovanja v objektih, že priključenih na toplovodno omrežje, prevzel in je zato nastalo razmerje med njim kot odjemnikom in tožečo stranko kot dobaviteljico toplovodne energije. Toženec je torej odjemalec (21. in 54. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju občine N.) in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec, ki kot odjemalec svojih stanovanj ne ogreva, oproščen le plačila variabilnih stroškov, fiksne stroške ogrevanja v večstanovanjskih objektih, v katerih se nahajata njegovi stanovanji, pa je dolžan plačati, prav to pa mu je naloženo z izpodbijano sodbo. Ob povedanem tudi ni utemeljeno njegovo pavšalno sklicevanje na kršitev ustavnih pravic. Dejstvo je, da je stanovanji kupil, ko sta bila objekta že priključena na toplovodno omrežje.

Toženec je v postopku podal ugovor zastaranja glede glavnice in obresti za zneske, zapadle za čas od meseca januarja do julija, torej tudi tistih, zapadlih v juliju 2000 oziroma 2001, ki sta za pritožnika sporna. Ker je glede na določbo 378.čl. ZOR, (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, ki je stopil v veljavo dne 01.01.2002, še uporablja), ki ga je potrebno v tem primeru glede na zapadlost obeh zneskov, to je 20.07.2001 in 20.07.2000, še uporabiti, zastaralni rok enoleten, saj gre za terjatev za dobavljeno toplotno energijo v smislu 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR, kot je to zaključilo že prvostopenjsko sodišče, je ugovor tudi v tem obsegu bil utemeljen, saj je upnik predlog za izvršbo vložil po poteku enega leta od dne, ko je imel pravico terjati (1. odst. 361. čl. ZOR), to je po poteku enega leta od 20.07.2001 oziroma 20.07.2000 in sicer 24.07.2002 oziroma 25.07.2001. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo glede navedenih zneskov tako spremenilo, da se sklepa o izvršbi opr. št. I 02/806 in I 01/625 tudi v tem obsegu razveljavita in tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP in 4.tč. 358. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. tč. 350. čl. ZPP) ni zasledilo. Razloga, da bi zaradi vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti posamičnega akta s strani toženca pritožbeno sodišče moralo z odločitvijo počakati, ni, sicer pa je o tem ustavno sodišče že odločilo (sklep opr. št. U-I-195/03 z dne 07.04.2005). Po delno spremenjeni sodbi je uspeh obeh strank v postopku približno polovičen. Zato je sodišče druge stopnje glede na doseženi uspeh odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilno odločbo. Glede na uspeh s pritožbo je sodišče druge stopnje odmerilo pritožbene stroške pritožnika na 42.323 SIT (22.800 SIT sodne takse in 19.523 SIT stroškov sestave pritožbe -125 točk in za poročilo stranki 20 točk, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov) ter je tožeča stranka dolžna ta znesek tožniku povrniti v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila (154. in 2.odst. 165.čl. ZPP).