Jedro

Sodnica, ki je v preiskavi opravila zaslišanje prič v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Sama seznanitev z dokazi je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženca ob vložitvi neposredne obtožnice iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženemu odpravi odrejeni pripor, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

Glede navedb o (ne)pristranskosti sodnice

4.V obravnavani zadevi je moralo pritožbeno sodišče najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnik uveljavlja z zatrjevanjem dvoma v nepristranskost sodnice A. A. Zagovornik v pritožbi opozarja, da je pri odločanju o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice kot članica senata sodelovala sodnica A. A., ki je v konkretnem postopku kot dežurna preiskovalna sodnica vodila nujna preiskovalna dejanja zaslišanja prič. Njena vpletenost v "ustvarjanje dokaznega gradiva" pred vložitvijo obtožnice in kasnejše odločanje v pripornem senatu o zadevi, ki temelji "prav na tistem gradivu, ki ga je sama zbirala in vodila", po prepričanju zagovornika vzbuja utemeljene pomisleke glede nepristranskosti po 39. členu ZKP in standardu, ki ga zahteva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi De Cubber proti Belgiji (9186/80 z dne 26. 10. 1984) in Kyprianou proti Cipru (73797/01 z dne 15. 12. 2005).

5.Glede na zatrjevano kršitev pravice do nepristranskega sodnika je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP sodnico A. A. pozvalo k podaji pojasnila o zatrjevanih očitkih. Slednja je v svojem odgovoru z dne 22. 5. 2026 izrazila stališče, da so pomisleki v njeno nepristranskost neutemeljeni, saj zaslišanje tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ne pomeni "sodelovanja pri predhodnih in vmesnih odločitvah v postopku", kar je praviloma razlog za odklonitev. Z izvajanjem navedene sodniške pristojnosti se namreč ni opredelila do prihodnjih odločitev, prav tako pa zaslišanje prič ne pomeni ustvarjanja dokaznega gradiva, pač pa zakonito in legitimno preiskovalno dejanje, ki ga je opravila kot pristojna (dežurna preiskovalna) sodnica. Nazadnje je sodnica pojasnila, da citirani zadevi ESČP obravnavata povsem drugo procesno situacijo - v prvo citirani zadevi je ESČP pritrdilo obstoju dvoma v (objektivno) nepristranskost sodnika, ki je odločal o obtožbi in s tem krivdi obdolženca, pred tem pa v isti zadevi deloval kot preiskovalni sodnik, v drugi zadevi pa je ESČP obravnavalo primer kaznovanja zaradi nespoštovanja sodišča in presodilo, da je podan dvom v nepristranskost sodnika, saj je odločal o "lastni zadevi".

6.Pojasnilo sodnice je bilo zaradi zagotavljanja jamstev iz 22. člena Ustave RS vročeno obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je v izjasnitvi z dne 1. 6. 2026 nasprotoval stališču sodnice ter vztrajal pri stališču, da je podan izločitveni razlog po 39. členu ZKP. Poudaril je, da obdolženec uveljavlja odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki pokriva okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, in ni pogojen z odločanjem o obtožbi. Poročilo se do tega razloga ustrezno ne opredeli, temveč ga zavrne zgolj z ugotovitvijo, da zaslišanje prič pomeni zakonito in legitimno preiskovalno dejanje. Sodnica se je pri vodenju zaslišanj neposredno zaznavno in vsebinsko seznanila z dokaznim gradivom, ki je postalo bistvena, če ne celo edina, vsebinska podlaga za ugotovitev utemeljenega suma in pripornih razlogov v sklepu o podaljšanju pripora, tako ravnanje pa krni objektivni videz nepristranskosti. Zagovornik je izpostavil še, da 6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP ne zahteva, da sodnik odloča, pač pa zahteva le, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. S tem, ko je sodnica izvedla preiskovalna dejanja, ki so neposredna vsebinska podlaga za oceno utemeljenega suma in pripornih razlogov pri podaljšanju pripora, so takšne okoliščine podane.

7.Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodnika, je Ustavno sodišče RS sprejelo subjektivni in objektivni test ESČP, na podlagi katerega to sodišče presoja zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, ko pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti), iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Za obstoj te kršitve tako zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektiven) dvom o sodnikovi nepristranskosti, pri tem pa je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika.

8.Zagovornik se v podani izjasnitvi opredeljuje do objektivnega kriterija ugotavljanja obstoja nepristranskosti sojenja (videza nepristranskosti sodnika), v zvezi s katerim zatrjuje, da v obravnavanem primeru obstajajo objektivno ugotovljiva dejstva, ki pri razumnem opazovalcu vzbujajo dvom. Sodnica se je pri vodenju zaslišanj neposredno zaznavno in vsebinsko seznanila z dokaznim gradivom, ki je postalo bistvena vsebinska podlaga za ugotovitev utemeljenega suma in pripornih razlogov v sklepu o podaljšanju pripora, takšno ravnanje pa po prepričanju pritožnika "vsekakor krni objektivni videz nepristranskosti".

9.Pritožbeno sodišče tosmernim navedbam pritožnika ne more slediti. Ni namreč dovolj, da je dvom v nepristranskost podan v očeh pritožnika, pač pa morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen dvom v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka. Tega pritožnik ni uspel izkazati. Kot je v svoji izjavi izpostavila sodnica, predstavlja zaslišanje prič procesno dejanje, ki ga preiskovalni sodnik opravi v okviru zakonsko določenih pristojnosti. Pri tem gre zgolj za zbiranje dokaznega gradiva (ki sicer jasno zajema tudi seznanitev z njim), ne pa (tudi) za njegovo vrednotenje, ki bi terjalo, da sodnik v zvezi z zadevo zavzame lastno stališče oziroma si ustvari mnenje o pravnih in dejanskih vidikih obravnavanega primera. Sodnica torej v zvezi z obstoječim dokaznim gradivom v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Drugačnega zaključka ne omogočajo niti v pritožbi in v izjasnitvi zagovornika citirane odločbe ESČP, ki, ob tem, ko obravnavajo procesno neprimerljive situacije, ko je sodnik v isti zadevi predhodno sodeloval pri sprejemanju drugih vsebinskih odločitev, pritožnikovih navedb ne utemeljujejo. Sama seznanitev z dokazi, kot jo v izjasnitvi opisuje pritožnik, je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.

10.Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel izpodbiti domneve o nepristranskosti sodnice in izkazati obstoja razumnega dvoma v nepristranskost sojenja. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o obstoju dvoma v sodnikovo nepristranskost, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, namreč ne more biti razlog za izločitev.

Glede ostalih pritožbenih navedb

11.Sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijanega sklepa utemeljeno presodilo, da doslej zbrani dokazi (dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, in zaslišanja tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj) izkazujejo dokazni standard utemeljenega suma. Vsebino zbranih dokazov je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo in zaključilo, da je podana zadostna podlaga za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo (RS) in prebivanje v njej, z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in za koga drugega nezakonito spravil čez mejo države na ozemlje RS in jih nezakonito prevažal po ozemlju RS. Takšnemu zaključku pritožnik niti ne nasprotuje, temveč uvodoma posplošeno opozarja na (v izpodbijanem sklepu dosledno upoštevano) zahtevo po samostojni in celoviti presoji vseh zakonskih pogojev za podaljšanje pripora, nato pa izpodbija le obstoj pripornih razlogov ter nujnost, neogibno potrebnost in sorazmernost pripora.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta pri obdolžencu še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Dejstvo, da je v izpodbijanem sklepu v določenem delu ponovljena argumentacija iz sklepa o odreditvi pripora, namreč nikakor ne pomeni, da gre za odločitev, ki bi bila avtomatizirana, pač pa predstavlja razumen odraz ugotovitve, da se relevantne okoliščine od zadnje opravljene presoje niso spremenile. Zagovornik tako povsem neutemeljeno pogreša navedbo novih ali dodatnih okoliščin, ki jih sicer ne navaja niti sam.

13.Iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o podani begosumnosti izhaja, da je obdolženi tujec, državljan Nemčije, ki v RS nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča, tukaj pa tudi nima družine, sorodnikov, znancev, premoženja ali zaposlitve. Na RS, kjer naj bi se nahajal zgolj v tranzitu, zaradi izvršitve kaznivega dejanja, ga tako ne veže nobena navezna okoliščina. Obdolženi naj bi kaznivo dejanje storil v dobro organizirani skupini ljudi, zato bi, kot utemeljeno sklepa sodišče prve stopnje, ob njegovi izpustitvi obstajal interes njegove zaščite. Ob tem, ko se morebitni "kriminalni ekosistem", ki bi lahko zasledoval cilj zaščititi obdolženca, ne pokaže nujno že med trajanjem pripora, zagovornik s pritožbenimi navedbami o odsotnosti stikov tega razumnega sklepanja sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, višje sodišče pa dodaja, da je iz izpodbijanega sklepa jasno razumeti, da pri tem ne gre za samostojen razlog, ki bi sam po sebi izkazoval nevarnost bega, pač pa za dodatno okoliščino, ki v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami oceno o begosumnosti le še krepi.

14.Kot takšno je sodišče prve stopnje omenilo tudi obdolženčevo možnost prostega gibanja po EU, ki potrjuje realno tveganje bega oziroma izogibanja kazenskemu postopku, ki bi njegovo izvedbo onemogočila ali znatno otežila. Gre namreč za okoliščino, ki izkazuje obdolženčevo neomejenost pri morebitnem izogibanju kazenskemu postopku, ko bi lahko hitro in brez mejnih kontrol prehajal med državami članicami. Vsekakor drži opozorilo zagovornika, da argument prostega gibanja v EU ne more predstavljati "avtomatičnega pripornega razloga", vendar pa to glede na celostno vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa ne zahteva drugačne odločitve.

15.Vse navedene okoliščine so v točki 8 izpodbijanega sklepa povezane v prepričljivo oceno o obstoju pripornega razloga begosumnosti, ki zadostuje pogojem iz pritožbeno citiranih odločb Ustavnega sodišča RS, omajati pa je ne more niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je obdolženi državljan države članice EU. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v procesni situaciji, kot je obravnavana, ko je bil obdolženi prijet v RS, v postopku pred našim sodiščem pa je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper njega odredi pripor, presoja pripornega razloga begosumnosti z vidika možnosti, ki jih nudijo pravila o sistemu pravne pomoči ter evropski nalog za prijetje in predajo, pravno nepomembna oziroma nepotrebna. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje ustrezno obrazloženemu zaključku o izkazanosti zanesljive podlage za sklep, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti.

16.Sodišče prve stopnje je v točki 9 izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Konkretne in razumljivo obrazložene razloge, ki kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženi v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Objektivne okoliščine izhajajo iz načina in okoliščin izvršitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženi eno hujših kaznivih dejanj premišljeno in organizirano izvršil kot član hudodelske združbe, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo tudi dejstvo, da tovrstna kriminalna dejavnost prinaša zaslužek in se splošno znano izvaja iz koristoljubja. Na drugi strani je sodišče prve stopnje izhajalo iz subjektivnih okoliščin (obdolženčevih negativnih osebnostnih lastnosti, ki naj bi jih izkazal z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja, koristoljubnosti, povezanosti z osebami, ki izvajajo tovrstno kriminalno dejavnost), med katerimi pravilno ni spregledalo podatkov o obdolženčevem premoženjskem stanju. Ravno slednje je namreč pogosto motiv za ponovitev tovrstne kriminalne dejavnosti, ki prinaša hitre in visoke zaslužke ter se izkustveno izvršuje iz koristoljubja. Zagovornik v tej zvezi zgrešeno očita "stigmatizacijo slabega finančnega stanja", saj obrazložitev sodišča prve stopnje nedvomno ne temelji na socialnem položaju obdolženca.

Pritožbeno sodišče nazadnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Zaključek o tem je sodišče prve stopnje pravilno vezalo na potrebo po varovanju ljudi pred ekonomskim izkoriščanjem, ki se izvaja z obravnavano kriminalno dejavnostjo, in razmerami, v katerih se slednja izvaja, s čimer je zanesljivo preseglo v pritožbi očitano splošno predvidevanje o nevarnosti. Povsem na mestu je sklep sodišča prve stopnje, da bi se obdolženi v primeru uporabe katerega koli drugega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar bi mu omogočilo, da bi v zasledovanju pridobivanja zaslužka nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča

zaključek sodišča o tem, da je pripor edini primeren ukrep, implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov, ki jih v pritožbi primeroma našteva zagovornik. Do možnosti pravosodne pomoči se je pritožbeno sodišče že opredelilo, na tem mestu pa dodaja, da zagovornik tudi s predlaganjem ukrepov odvzema potnega lista (ki ni potreben za prehajanje meja v EU) in prepovedi zapustitve ozemlja RS (ki, ob tem, ko bi lahko odpravljala le enega od dveh pripornih razlogov, nista le nezadostna, pač pa glede na odsotnost prebivališča v RS tudi neizvedljiva ukrepa) ne more računati na pritožbeni uspeh.

Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obdolženčevega zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Odločba US RS Up-346/04 z dne 11. 10. 2006.

2Npr. odločbe US RS Up-185/14, U-I-51/16 z dne 27. 9. 2016, U-I445/18 z dne 14. 10. 2021 in Up-754/19 z dne 10. 11. 2022.

3Zadeva Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, točka 30 obrazložitve, in zadeva Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 12. 2003, točka 69 obrazložitve.

4VS RS sodba XI Ips 49705/2025 z dne 21. 1. 2026.

5Npr. VS RS sodba XI Ips 52442/2013-310 z dne 27. 3. 2014.

6Npr. VS RS sodba XI Ips 20349/2018 z dne 7. 6. 2018 in VS RS sodba XI Ips 79651/2010-167 z dne 2. 12. 2010.