Jedro

Z očitkom, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu, ker k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, čeprav je trdila in dokazala, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen, kršilo določilo 451. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ni dovoljena v pritožbenem preizkusu.

Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da za odstop terjatve zadošča že obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je v skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu.

Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku. Ob obrazloženem je tako bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede odstopa (sklenitve pogodbe o odstopu) vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da temu dokaznemu bremenu le s predložitvijo obvestila o odstopu terjatve tožeča stranka ni zadostila, saj je toženec sklenitev te pogodbe izrecno zanikal in tožeči stranki vseskozi očital nedokazanost njenih trditev, da je pogodbo o odstopu terjatev z družbo T. d.o.o. sklenila.

Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pogodbe o odstopu vtoževane terjatve, s katero naj bi bila na njo prenesena vtoževana terjatev do toženca, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača znesek 302,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2019 do plačila, izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi opr.št. VL 70790/2019 z dne 20. 8. 2019 do plačila in ji povrne nastale pravdne stroške v skupni višini 34,00 EUR, vse v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve prvostopenjske sodbe dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora povrniti toženi stranki nastale stroške v znesku 336,80 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožeča stranka najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) z družbo T. d.o.o., ... (v nadaljevanju: T. d.o.o.) dne 20. 7. 2016 sklenil Naročniško pogodbo št. NP16-141576 in Aneks k naročniški pogodbi za nakup opreme, da je kot naročnik po Naročniški pogodbi št. NP16141576 z dne 20. 7. 2016, ki se nanaša na mobilno številko 00386..., z Aneksom k naročniški pogodbi za nakup opreme (v nadaljevanju: Aneks) kupil, T. d.o.o. pa mu je prodal, telefonski aparat Huawei, model P8, IMEI:869370024427947 ter da je T. d.o.o. tožencu na podlagi sklenjene Naročniške pogodbe in Aneksa ob nakupu telefonskega aparata izstavil Račun št. 1515-B1-902 z dne 21. 7. 2016. Izpostavlja še, da je redna cena tega telefonskega aparata znašala 449,00 EUR, cena s popustom pa 381,84 EUR, da sta se T. d.o.o. in toženec v Aneksu dogovorila, da bo toženec ceno telefonskega aparata v višini 381,84 EUR poravnal v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 15,91 EUR (1. obrok je bil plačan na prodajnem mestu, drugi obrok je zapadel v plačilo dne 18. 9. 2016, zadnji, 24. obrok pa je zapadel v plačilo dne 18. 7. 2018), da je toženec prvi obrok za nakup telefonskega aparata Huawei, model P8, IMEI:869370024427947 poravnal na prodajnem mestu, da je nato poravnal še 4 obroke po 15,91 EUR, preostalih 19 obrokov po 15,91 EUR (skupaj 302,29 EUR) pa ni nikoli poravnal. V nadaljevanju svoje pritožbe tožeča stranka vztraja pri svojih dosedanjih trditvah, da je sama z družbo T. d.o.o. podpisala pogodbo o odstopu terjatev iz naslova nakupov aparatov, na podlagi katere so predmetne terjatve prešle s T. d.o.o. nanjo, pa tudi, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen z računom št. B49-S2-10164118. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, da s tem ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu po določbi 451. člena ZPP in da zato ni dokazala aktivne legitimacije, da je bila torej nanjo prenesena terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku, in je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe napačno uporabilo 451. člen ZPP, saj je tožeča stranka v postopku predložila vsa potrebna dokazila v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka je namreč prepričana, da je s priloženimi dokazi, torej z obvestilom na računu št. B49-S2-10164118, dokazala, da je bil toženec o prenosu terjatve obveščen in da je nov upnik tožeča stranka, s čimer je tožeča stranka po lastni presoji zadostila zahtevam 451. člena ZPP. V pritožbi še ponavlja, da je z družbo T. d.o.o. sklenila Pogodbo o odstopu terjatev iz naslova nakupov aparatov, na podlagi katere so predmetne terjatve prešle s T. d.o.o. na tožečo stranko, ter da je tako kot novi upnik zoper toženca vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave zneska 302,29 EUR s pripadki. Sklicujoč se na določila 417. in 419. člena OZ, ki ju tudi povzame, tožeča stranka v pritožbi še navaja, da je bila Pogodba o odstopu terjatev med tožečo stranko in Telemach d.o.o. sklenjena v skladu s pravili OZ-a, da sta pri sklenitvi predmetne pogodbe sodelovala cedent T. d.o.o. in kot cesionar tožeča stranka, dolžnik pa pri sklenitvi cesije ni sodeloval, saj tega OZ ne zahteva, Pri prenosu terjatve ni šlo za terjatev, ki se ne bi smela prenesti, niti za prenos ni bila potrebna dolžnikova privolitev, zato nista bila ne odstopnik T. d.o.o. in ne prevzemnik terjatve tožeča stranka dolžna dolžnika (toženca) seznaniti z vsebino pogodbe in za prenos terjatve ni bila potrebna dolžnikova privolitev. Toženec je bil o odstopu terjatev, skladno s 419. členom OZ, obveščen s poslanim računom št. B49-S2-10164118, zato je vse zapadle in neporavnane obveznosti iz naslova obročnega plačila Mobilnega telefona dolžan poravnati tožeči stranki. Toženčeva obveznost plačila obveznosti bi po mnenju tožeče stranke prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil, vendar je ni. Sklicujoč se na sodno prakso (tako npr. VSC sodba CPg 72/2017) tožeča stranka še trdi, da pogodbeni stranki cesije dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, zato pa tudi novi upnik, t.j. tožeča stranka v postopku izterjave ni bila dolžna predložiti same pogodbe, če razpolaga z drugim ustreznim dokazilom. Izpostavlja tudi, da je po ustaljeni sodni praksi, za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku odločilno, da dolžnik ve, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu upniku zavezan novemu upniku, ne pa od kod to vedenje izvira. Toženec je bil tako po njenem prepričanju dolžan upoštevati samo obvestilo o cesiji, torej Račun št. B49-S2-10164118, iz katerega izhaja, da je terjatev odstopljena, vsebina cesijske pogodbe pa je relevantna izključno za cedenta in cesionarja. S tem, ko je dolžnik obveščen o novem upniku, je določilom OZ-a po mnenju tožeče stranke zadoščeno, zato je kot novi upnik upravičeno terjala dolžnika. Tožbeni zahtevek ima tako po njenem mnenju vso potrebno materialno podlago v 417. členu in ostalih določilih OZ, stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu v skladu z določbo 451 člena ZPP, pa je zato napačno. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek neupravičeno zavrnilo.

3. Toženec na pritožbo tožeče stranke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljeval v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot prevzemnica (cesionarka) na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene z družbo T. d.o.o. kot odstopnikom (cedentom), od toženca zahtevala plačilo zneska 302,29 EUR s pripadki. Trdila je, da je toženec kot naročnik z družbo Telemach d.o.o. dne 20. 7. 2016 sklenil naročniško pogodbo in aneks k njej za nakup opreme in sicer telefonskega aparata, za katerega mu je bil izstavljen račun z dne 21. 7. 2016, da je bila redna cena tega aparata 449,00 EUR, s popustom pa je znašala 381,84 EUR, ter da bi to ceno moral toženec poravnati v 24-ih obrokih po 15,91 EUR, pri čemer bi zadnji obrok zapadel v plačilo dne 18. 7. 2018. Navajala je še, da je toženec poravnal prvi obrok, nato pa še štiri, preostalih 19 obrokov po 15,91 EUR, skupaj 302,29 EUR, pa ni nikoli poravnal. Ker je tožeča stranka s Telemach d.o.o. podpisala pogodbo o odstopu terjatev iz naslova nakupa aparatov, je na njeni podlagi tudi ta terjatev do toženca prešla nanjo, saj je bil toženec o spremembi upnika obveščen z obvestilom na računu št. B 49-S2-10164118. 7. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo pravilno na podlagi določb OZ, ki urejajo pogodbo o odstopu terjatve (cesija). V skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ tako lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. V skladu s 1. odstavkom 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec kot naročnik dne 20. 7. 2016 sklenil z gospodarsko družbo T. d.o.o., ..., naročniško pogodbo št. NP 16-141576 in aneks k naročniški pogodbi za nakup opreme, da je po navedeni pogodbi in aneksu kupil oziroma prejel telefonski aparat Huawei, model P8, za kar mu je bil dne 21. 7. 2016 izstavljen račun 1515-B1-902, da je redna cena tega telefonskega aparata znašala 449,00 EUR, cena s popustom pa 381,84 EUR, da sta se Telemach d.o.o. in toženec z aneksom dogovorila, da bo toženec to ceno v znesku 381,84 EUR poravnal v 24-in obrokih po 15,91 EUR, da je prvi obrok plačal na prodajnem mestu, nato pa je še 4 obroke po 15,91 EUR, preostalih 19 obrokov po 15,91 EUR pa toženec ni nikoli poravnal. V nadaljevanju pa je še zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj tožbi ni priložila dokazila o zatrjevano sklenjeni cesijski pogodbi med njo in odstopnikom terjatve, ter da tako posledično ni dokazala svoje aktivne legitimacije, t.j. da je bila nanjo prenesena terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, pravilne in popolne razloge o tem, katera odločilna dejstva in na kakšni podlagi je štelo za ugotovljena, pa tudi, katera dejstva je štelo za nedokazana glede na uporabljena pravila o dokaznem bremenu pravdnih strank, zato je neutemeljen, tudi sicer povsem pavšalen očitek tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

10. Z očitkom, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu, ker k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, čeprav je trdila in dokazala, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen z računom št. B49-S2-10164118, kršilo določilo 451. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ni dovoljena v pritožbenem preizkusu.

11. Tudi sicer pa tega določila ZPP sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru ni kršilo. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), oziroma v konkretni zadevi, ko se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v prvi pripravljalni vlogi, ki jo vložita stranki. Pritožbeno niti ni sporno, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v dovoljenih vlogah v dokaz svojih trditev o sklenjeni pogodbi o odstopu terjatev iz naslova nakupa aparatov, ni predložila dokazila, t.j. navedene pogodbe o odstopu terjatev, čeprav je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, nato pa tudi v prvi pripravljalni vlogi, ki se šteje kot odgovor nas tožbo, izrecno izpostavil, da tožeča stranka, ki je trdila, da je z družbo T. d.o.o. podpisala pogodbo o odstopu terjatev, te pogodbe ni predložila, čeprav bi jo v dokaz svojih trditev morala in mogla predložiti.

12. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da za odstop terjatve zadošča že obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je v skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Odstopnik in prevzemnik morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve (npr. navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve). Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku1. Ob obrazloženem je tako bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede odstopa (sklenitve pogodbe o odstopu) vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da temu dokaznemu bremenu le s predložitvijo obvestila o odstopu terjatve tožeča stranka ni zadostila, saj je toženec sklenitev te pogodbe izrecno zanikal in tožeči stranki vseskozi očital nedokazanost njenih trditev, da je pogodbo o odstopu terjatev z družbo Telemach d.o.o. sklenila. Tožeča stranka, ki razen golega2 obvestila dolžniku o odstopu terjatve, ki ga vsebuje račun št. B49-S2-10164118, v dokaz svojih trditev o sklenitvi pogodbe o odstopu terjatev, ki naj bi se nanašala tudi na vtoževano terjatev, ni predložila oziroma predlagala prav nobenega drugega dokaza, se ob takšnem ugovoru toženca neutemeljeno sklicuje na to, da v skladu s sodno prakso (npr. sodba VSC opr. št. Cpg 72/2017) pogodbeni stranki cesije dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, če razpolagata z drugim ustreznim dokazilom. Če tožeča stranka vsebine pogodbe o odstopu terjatev iz katerega koli, v tem postopku sicer nepojasnjenega, razloga ne želi razkriti, pa mora v zvezi s tem posledično tudi trpeti dokazni neuspeh v tem postopku.

13. Tudi sicer pa tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, s katerimi tudi s sklicevanjem na pravilno uporabo materialnega prava, t.j. določil 417. in 419. člena OZ, nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, ker ni dokazala sklenitve zatrjevane pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene z družbo Telemach d.o.o. kot odstopnikom, dejansko uveljavlja v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pogodbe o odstopu vtoževane terjatve, s katero naj bi bila na njo prenesena vtoževana terjatev do toženca, je ob pravilni uporabi 1. odstavka 417. člena OZ pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije, posledično pa je materialno pravno povsem pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

15. Tožeča stranka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

16. Pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), materialno pravo pa je, kot je bilo obrazloženo, uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v celoti v skladu s 353. členom ZPP.

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica.

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 946/2016. 2 Obvestilo dolžniku na računu št. B49-S2-10164118 z dne 31. 12. 2016, ki se nahaja v prilogi A4, tako ne vsebuje prav nobenega podatka, potrebnega za identifikacijo sklenjene pogodbe o odstopu terjatev. Tako nista navedena niti naslov (ali številka) pogodbe, niti datum sklenitve pogodbe.