Jedro

Škoda, ki je tožnici nastala zato, ker operacija ni privedla do pričakovanega izboljšanja stanja, je tista nova škoda, ki je objektivno ni bilo mogoče pričakovati in se zato sklenjena poravnava na to škodo ne nanaša.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba v ugodilnem delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem spremeni tako, da se znesek dosojen v sodbi sodišča prve stopnje zniža na 10.000,00 EUR. V delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v izpodbijanem zavrnilnem in ugodilnem delu, kolikor ta presega znesek 15.750,00 EUR) in na stroške postopka, se sodba razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del in pritožba tožene stranke zoper ugodilni del zavrneta.

Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine 42.375,00 EUR za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za temeljno obrestno mero, od 12. 7. 2008 dalje do plačila pa obresti po predpisani meri zamudnih obresti, višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in glede pripadajočih zakonskih zamudnih obresti pa zavrnilo. Tožeči stranki je prisodilo še 110,32 EUR iz naslova premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih plačil dalje do plačila in v presežku zahtevek zavrnilo. Glede na uspeh strank v pravdi je odločilo še o stroških postopka.

Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine (spornih 5.250,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (spornih 11.250,00 EUR) ter sklep o stroških. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sprejema sicer izvedensko mnenje as. dr. J. B., na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, vendar meni, da je znesek, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem očitno previsok, saj presega odškodnine prisojene v podobnih primerih (II Ips 408/2004, II Ips 525/2003). Tožena stranka meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova v konkretnem primeru 8.000,00 EUR. Ob upoštevanju tožničine soodgovornosti v višini 25 odstotkov torej tožnici pripada 6.000,00 EUR. Bistveno previsoka je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje dejansko ni upoštevalo, da je imela tožnica že pred nastankom nove škode (pred letom 2001) hude težave s kolenom, kar je bilo ugotovljeno ob izvensodni poravnavi tožnice in toženke leta 1998 in izhaja iz izvedenskega mnenje dr. D. S.. Iz navedenega mnenja izhaja tudi, da je imela tožnica že leta 1997 težave pri hoji, predvsem daljši, da so ji že takrat delale težave stopnice in da ni mogla počepniti. Tožnici je bila po njeni izpovedbi že leta 1991 ali 1992 priznana invalidnost III. kategorije. Sodišče prve stopnje je zato premalo upoštevalo, da so bile življenjske aktivnosti tožnice že pred nastankom nove škode bistveno zmanjšane (za kar je dobila tožnica že trikrat odškodnino (ob nastanku škode, leta 1993 in leta 1998). Res je sicer, da so se tožničine življenjske aktivnosti zaradi nove škode, ki jo predstavlja nestabilnost levega kolena in poslabšanje stanja levega gležnja še nekoliko zmanjšale, ter da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi prognozo dodatnega poslabšanja stanja, vendar je kljub temu odmerjena odškodnina bistveno previsoka in odstopa od podobnih primerov sodne prakse (II Ips 408/2004, II Ips 525/2003). Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni več mlada ženska ter dejstva, da bi ob njeni poškodbi leve noge do poslabšanja stanja prišlo v vsakem primeru že zgolj zaradi degenerativnih in artrotičnih sprememb. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru primerna in pravična odškodnina 21.000,00 EUR. Ob upoštevanju tožničine soodgovornosti v obsegu 25 odstotkov tožnic torej pripada znesek 15.750,00 EUR. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča spremeni tako, da tožeči stranki prisodi za 50.000,00 EUR s pripadki višjo odškodnino ter naloži toženi stranki v povrnitev pravdne stroške tožeče stranke v skladu s 154. členom ZPP ter v celoti pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, kaj je nova škoda in da se zato izvensodna poravnava z dne 9. 2. 1998 na to škodo ne nanaša. Te nadaljnje škode pa po mnenju tožene stranke ni upoštevalo vse do novih operativnih posegov v letih 2006 in 2007. Tožnica pa je tudi v obdobju od konca 2000 pa vse do prvega operativnega posega leta 2006 prestaja bolečine vseh vrst intenzivnosti, pa tudi številne nevšečnosti v zvezi s to novonastalo škodo. Tega po mnenju pritožbe sodišče pri določitvi višine odškodnine ni upoštevalo. Ker je po višini sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo le deloma, je odločitev tudi v nasprotju z določili 179. člena OZ o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je odvisna izključno od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Sodba je v tem delu tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Tožeča stranka meni, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino za vse štiri postavke. V zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem poudarja, da sodijo po Fischerjevem sistemu poškodbe tožeče stranke v V. skupino, tj. Med zelo hude primere. Glede nevšečnosti še navaja, da zdravljenje tožnice še danes ni povsem zaključeno in da tožnica še danes trpi bolečine, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in kar je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo. Očitek o prenizki prisojeni odškodnini iz naslova strahu gradi zlasti na dejstvih o dveh prestanih operacijah, izvajanju številnih rehabilitacijskih vaj, ki so le deloma privedle do izboljšanja in zaradi katerih bi bilo treba zlasti sekundarni strah tožnice ovrednotiti više. Prenizka pa je tudi odškodnina za trajne posledice, saj v naslednjih 10 do 15 letih še vedno mogoče pričakovati poslabšanje. Od zadnje sklenitve izvensodne poravnave leta 1998 se je namreč tožničina kvaliteta življenja bistveno poslabšala. Sama je izpovedala, da celo v trgovino ne more več, pri gospodinjskih opravilih in pri oblačenju pa potrebuje nenehno pomoč. Tožnici je priznana invalidnost prve kategorije. Priglaša stroške s pritožbo. Prosi za oprostitev sodnih taks.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vtoževala odškodnino iz naslova nove škode, ki ji je nastala zaradi poškodbe, utrpljene v prometni nesreči 24. 12. 1971, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnici je bila predhodno že izplačana odškodnina ob upoštevanju 25-odstotnega nespornega prispevka tožnice k nastanku škode. Zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja pa sta pravdni stranki 14. 9. 1993 in 9. 2. 1998 sklenili tudi dve izvensodni poravnavi. Med strankama v postopku je bilo v predmetni pravdi sporno, ali je bila s sklenjenima poravnavama zajeta tudi škoda zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga v tožbi zatrjuje tožnica, torej ali navedeno poslabšanje predstavlja t.i. novo škodo in s tem podlago za (dodatno) odškodnino. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja as. dr. J. B. ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 1997 do dneva izdelave zadnje dopolnitve izvedeniškega mnenja (23. 4. 2008) prestala še štiri operativen posege, s prvim izmed katerih je bilo tožnici zaradi pogostih hudih bolečin v kolenu vstavljena totalna endoproteza v levo koleno, razvila pa se ji je tudi artroza zgornjega skočnega sklepa, kar ima za posledico močno omejitev giba. Posebno močna je nezmožnost dviga stopala, kar povzroča spotikanja pri hoji po stopnicah, navzgor ali po neravnem terenu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda, ki je tožnici nastala zaradi samega operativnega posega z vstavitvijo totalne endoproteze v levo koleno sicer že bila zajeta v zadnjo izvensodno poravnavo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, vendar pa je škoda, ki je tožnici nastala zato, ker operacija ni privedla do pričakovanega izboljšanja stanja, tista nova škoda, ki je objektivno ni bilo mogoče pričakovati in se zato sklenjena poravnava na to škodo ne nanaša. Nova škoda pa je tudi tista, ki jo je tožeča stranka prestala zaradi težav z levim gležnjem, zaradi katerih se je tožnica zdravila pri ortopedu v Valdoltri (ki je predlagal vstavitev umetnega sklepa) in do katerih je prišlo v povezavi z nestabilnostjo levega kolena. Takšno poslabšanje stanja levega skočnega sklepa (gležnja) namreč ob sklenitvi zadnje poravnave ni bilo pričakovano.

Glede na ugotovljen obseg škode, ki je med strankama v pritožbi nesporen, je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova nepremoženjske škode priznalo 15.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu, 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 36.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Skupaj torej 56.500,00 EUR, zaradi česar je ob ugotovljenem nespornem soprispevku tožnice k nastanku škode v višini 25 odstotkov, le-tej prisodilo odškodnino v višini 42.375,00 EUR.

Pri tem je upoštevalo, da so se pri tožnici približno tri mesece po operaciji v letu 2000 povrnile bolečine v levem kolenu, le-to je postalo relativno nestabilno in je pogosto otekalo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zaradi neugodnega izida prve operacije trpela občasne lažje bolečine. Ob operativnih posegih v letih 2006 in 2007 pa je prestala stalne, srednje hude bolečine v času trajanja štirih dni, nato občasne srednje hude bolečine in trajne lažje bolečine v trajanju štirih tednov po vsakem posegu. Po posegu 16. 10. 2007 so tožnici ostale trajne bolečine, občasno do srednje intenzitete in stalne lahke bolečine v trajanju štiri mesece kumulativno. Izvedenec je ugotovil tudi, da ima tožnica še danes občasne bolečine lahke stopnje. Iz zgoraj obrazložene razmejitve med pričakovano in nepričakovano škodo sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo odškodnine zaradi nevšečnosti zdravljenja ob operativnem posegu leta 2000 in zatorej kot nevšečnosti ugotovilo zlasti tiste, ki jih je tožnica utrpela ob operativnih posegih v letih 2006 in 2007, ki so bili opravljeni na levem skočnem sklepu. Gre za neprijetno in boleče uvajanje anestezije, po operativnem posegu je morala tožnica mirovati, kar je neprijetno, moteča je bila tudi infuzija v veno, po obeh operativnih posegih je tožnica več kot mesec dni prejemala injekcije proti strjevanju krvi, po drugem operativnem posegu leta 2007 je bila tožnica še vedno vezana na hojo z berglami, kar je še danes. Po prvi operaciji 2006 je dva tedna nosila tudi mavčen škorenj, prestala je tudi neprijetno fizikalno terapijo, ves čas pa je jemala analgoantirevmatik za blažitev bolečin. Izvedenec pa je v izvedenskemu mnenju, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, sklepal tudi na želodčne težave tožnice, ki naj bi predstavljale stranski učinek zdravil. Glede na navedene odločilne elemente dejanskega stanu, ki jih je pritožbeno sodišče preverilo, se zato sodišče druge stopnje strinja s pritožbo tožene stranke, da je priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru previsoka, nasprotne težnje tožeče stranke po zviševanju tovrstne odškodnine pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo vse konkretne okoliščine primera, na katere kot odločilne opozarja pritožba tožeče stranke (tudi njene bolečine, otekanje in nestabilnost kolena, ki se se pojavile že tri mesece po operativnem posegu leta 2000), pri čemer pa priznana odškodnina iz tega naslova po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb odstopa od zgornje meje zneskov odškodnin, ki so bile za primerljivo škodo priznane v sodni praksi. Sodišče druge stopnje je zato ob upoštevanju zgoraj obrazloženega tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosojeno odškodnino na prvi stopnji, ob upoštevanju 25-odstotnega nespornega prispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka, znižalo na znesek 10.000,00 EUR. Pritožbo tožene stranke je glede dodatne zahteve za znižanje odškodnine iz tega naslova zavrnilo. Zato zavrača tudi pritožbo tožeče stranke po višji odškodnini iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi v delu, v katerem kot prenizko izpodbija priznano odškodnino zaradi strahu (1.500,00 EUR) in skaženosti (2.625,00 EUR).

Predmet odškodnine za strah je v konkretnem primeru sekundarni strah – strah za izid zdravljenja in strah pred posegi. Za presojo, kako visoka satisfakcija je pravična je odločilno tako trajanje strahu kot tudi okoliščine, v katerih je pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo so predvsem teža in narava telesnih poškodb, morebitna življenjska ogroženost in komplikacije med zdravljenjem in podobno. V konkretnem primeru tožničino življenje ni bilo ogroženo in ob zavedanju tožnice, da je njena poškodba trajne narave ob slabem izidu operacije levega kolena v letu 2000, ko je trpela pred operacijami leta 2006 in 2007 nekaj dni trajajoč strah srednje intenzitete, do višje odškodnine iz naslova prestanega strahu kot je dosojena, ni upravičena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da sta tožnici po operativnem posegu v letu 2006 in 2007 ostali dve brazgotini ob predelu levega gležnja, šepanje in nujna uporaba bergel. Vse navedeno je sodišče primerno ovrednotilo in ob upoštevanju podobnih primerov dosojena odškodnina v višini 2.625,00 EUR (ob upoštevanju 25 % soodgovornosti) pravilno odraža razmerje med različnimi škodami in prisojenimi odškodninami zanje. Višja odškodnina tudi iz naslova skaženosti ne bi bila primerna.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbama obeh strank v delu, v katerem grajata odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da je tožničina zmanjšana življenjska aktivnost v veliki meri posledica slabega rezultata operacije levega kolena, namreč ni mogoče sklepati o tem, kaj je pravzaprav v smislu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nova škoda in v katerih življenjskih aktivnostih je bila tožnica že pred nastankom nove škode omejena. Iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo tekom dokaznega postopka, namreč izhaja, da je tožnica že prej imela težave pri hoji, predvsem daljši, ker jo je bolelo levo koleno. Navedena dejstva so pravno pomembna, saj je od njih odvisen odgovor na vprašanje, ali so ugotovljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti ali zgolj deloma posledice zapleta, ki ga v času sklenitve sodne poravnave ni bilo mogoče pričakovati in ki sam po sebi povzroča nove duševne bolečine (oziroma duševne bolečine povzročajo nadaljnje posledice tega poslabšanja), torej mutatis mutandis v kolikšnem deležu gre morda za poslabšanje kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga je bilo objektivno mogoče pričakovati že v času sklenitve zadnje izvensodne poravnave leta 1998. Ker izpodbijana sodba v tem delu nima ugotovitev o zgoraj izpostavljenih pravno odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče in tožene stranke ugodilo ter v naveden obsegu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ugotovi, v kolikšnem delu so sedanje duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti „nova škoda“, torej v kolikšnem delu predstavljajo tisto škodo, ki je ob sklenitvi izvensodne poravnave leta 1998 ni bilo mogoče pričakovati kot posledico zdravstvenega stanja tožnice. Šele po ugotovitvi in opredelitvi do takšnih pravnopomembnih dejstev naj vnovič odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v delu, ki še ni pravnomočen.

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.