Jedro

Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke.

Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190.a člena in spremenjenega drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij za več let nazaj ni mogoča. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen, in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker je po prvem odstavku 18. člena ZOZP tožeča stranka upravičena do poplačila iz zavarovanja obvezne avtomobilske odgovornosti šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov neposrednih oškodovancev, tožeča stranka pa ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da oseba, ki je bila poškodovana v konkretni prometni nesreči, še ni bila poplačana, tožničin tožbeni zahtevek iz tega razloga materialnopravno ni utemeljen (in ne zaradi nezapadlosti zahtevka). V konkretnem primeru torej niso podani vsi dejanski elementi za uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 20.013,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ustavilo postopek za znesek 3.835,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 20,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njenemu zahtevku na plačilo zneska 20.013,10 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 dalje do plačila ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, predmetno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka (ZPIZ) od tožene stranke (B. B., d. d.) zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v posledici prometne nesreče dne 18. 1. 2012, v kateri se je hudo telesno poškodoval njen zavarovanec (G. M.), nesrečo pa je povzročil voznik tovornega vozila, za katerega je bilo obvezno avtomobilsko zavarovanje sklenjeno pri toženi stranki. Zaradi posledic te nezgode je bil zavarovanec tožeče stranke razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, predstavlja v letu 2016 izplačano invalidsko pokojnino (skupaj z odvedenimi prispevki in stroški ob njenem izplačilu) v višini 2.192,40 EUR.1 Iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa tožeča stranka zahteva povračilo zneska 17.820,70 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi (kjer je škodni primer nastal pred 1. 1. 2016) ni mogoče uporabiti določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), kakršne veljajo po noveli ZPIZ-2B (ki je začela veljati 1. 1. 2016). Pojasnilo je, da ZPIZ-2 pred omenjeno novelo (enako pa tudi prejšnji ZPIZ-12) ne daje aktivne legitimacije tožeči stranki za uveljavljanje zahtevkov zoper toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost). Aktivno legitimacijo zoper slednjo daje tožeči stranki le 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami, ZOZP), in sicer v omejenem obsegu, saj lahko tožeča stranka kot zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavlja le sorazmeren del izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Glede na navedeno in ker neposredni oškodovanec G. M. še ni bil poplačan za škodo iz zadevnega škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke dne 18. 2. 2012 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je telesno poškodoval zavarovanec tožeče stranke G. M. Nadalje ni sporno, da je bil slednji zaradi posledic poškodb iz omenjene prometne nesreče z odločbo tožeče stranke, opr. št. ... z dne 21. 2. 2014, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, s pravico do invalidske pokojnine od 6. 1. 2014 dalje, ter da mu je bila z začasno odločbo tožeče stranke, opr. št. ... z dne 10. 4. 2014, odmerjena invalidska pokojnina v znesku 434,19 EUR mesečno od 27. 3. 2014 dalje, končna odmera invalidske pokojnine pa je bila opravljena z odločbo tožeče stranke, opr. št. ... z dne 10. 6. 2014, in sicer v višini 436,68 EUR mesečno od 27. 3. 2014 dalje. Končno tudi ni sporen soprispevek zavarovanca tožeče stranke k škodnemu dogodku v višini 60%.

8. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje glede njenega zahtevka za povračilo izplačanih invalidskih pokojnin za leto 2016 moralo uporabiti določbe ZPIZ-2, kakršne veljajo po noveli ZPIZ-2B. S 1. 1. 2016 je namreč začela veljati omenjena novela, s katero je bilo dodano določilo 190.a člena3 ZPIZ-2 in spremenjeno določilo 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2.4 Z uveljavitvijo novele ZPIZ-2B je tako tožeča stranka ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu (ZOZP), pridobila pravico zahtevati povrnitev celotnega zneska izplačanih invalidskih pokojnin od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

9. V sodni praksi ni sporno, da tožeča stranka za uveljavljanje povračila izplačanih invalidskih pokojnin od odgovornostne zavarovalnice po predpisih, veljavnih do vključno 31. 12. 2015, nima pravne podlage, prav tako tudi ni več sporno, da se za tovrstna izplačila, ki jih je tožeča stranka izvedla pred 1. 1. 2016, v nobenem primeru ne uporabljata z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen in spremenjeni 2. odstavek 193. člen ZPIZ-2.5 Teh z novelo B dodanih oziroma spremenjenih določb ZPIZ-2 pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni moč uporabiti glede tožničinega zahtevka za povrnitev invalidskih pokojnin, izplačanih v letu 2016. Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi 1. odstavka 193. člena ZPIZ-26 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ). Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu 2. odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva.7 8 Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni 2. odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke.9

10. Do enakega zaključka (t. j., da se z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni 2. odstavek 193. člen ZPIZ-2 za obravnavano razmerje ne moreta uporabiti) pridemo tudi ob upoštevanju dejstva, da pasivna legitimacija tožene stranke pravzaprav temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem (neposrednim in posrednim) v nezgodi, ki jo je povzročil njen zavarovanec, izvaja tožena stranka, temeljijo na tej pogodbi. V času povzročitve prometne nezgode tožena stranka ni imela obveznosti povrniti tožeči stranki vtoževanih izplačil invalidske pokojnine, prav tako te obveznosti tudi ni mogla predvideti. Stališče, za kakršnega se zavzema tožeča stranka, bi tako pomenilo nedopustno retroaktivno širjenje zavez tožene stranke. Upoštevati je potrebno, da obstaja precejšnje število zavarovancev, ki jim je bila v preteklosti priznana pravica do različnih dajatev, ki jih tožeča stranka še vedno izplačuje. Odškodnina, ki jo ima tožeča stranka po z novelo B spremenjeni določbi 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2 pravico zahtevati od tožene stranke, obsega namreč nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Če bi morale zavarovalnice vsa ta izplačila, izvedena po 1. 1. 2016 povrniti, čeprav izvirajo iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo omenjene novele ZPIZ-2B, bi to bistveno vplivalo na njihov finančni položaj in bi lahko ogrozilo siceršnje izplačevanje odškodnin, ki temeljijo na sklenjenih zavarovalnih pogodbah. Retroaktivna uporaba predpisa bi zato pomenila prehud poseg v pravice tako zavarovalnic kot tudi njihovih zavarovancev.10

11. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, sicer niso zanemarljivega pomena in so bile nedvomno vodilo za sprejem novele ZPIZ-2B. Ne morejo pa pretehtati zgoraj izpostavljenih razlogov, zaradi katerih se z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni 2. odstavek 193. člen ZPIZ-2 ne smeta uporabiti za škodo, nastalo pred uveljavitvijo omenjene novele ZPIZ-2. Iz pojasnila k členoma 14 in 15 Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - skrajšani postopek št. 00711-12/2015/20 z dne 13. 11. 2015 (predlog za sprejem novele ZPIZ-2B, v nadaljevanju: Predlog) izhaja naslednje: „Obvezno avtomobilsko zavarovanje je namenjeno temu, da se riziko škode prenese z oškodovanca na zavarovalno skupnost. Finančni interesi zavarovalnic so upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Takšna ureditev je primernejša od tega, da ga nosi celotna družba oziroma proračun.“ To pojasnilo po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljuje posebne javne koristi, ki bi upravičevala povratno učinkovanje z novelo B dodanega 190.a člena in spremenjenega 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2. Niti ni pojasnjeno, zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z drugimi ukrepi, ki ne bi imeli učinka za nazaj. Prav nasprotno. Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190.a člena in spremenjenega 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij za več let nazaj ni mogoča.11

12. Glede na vse zgoraj pojasnjeno je tako v obravnavanem primeru za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 18. člena ZOZP. Ta pa ne predstavlja pravnega temelja za povrnitev izplačanih invalidskih pokojnin, zato je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

13. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev škode zaradi izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen, in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.12 Ker je po 1. odstavku 18. člena ZOZP tožeča stranka upravičena do poplačila iz zavarovanja obvezne avtomobilske odgovornosti šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov neposrednih oškodovancev, tožeča stranka pa ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da oseba, ki je bila poškodovana v konkretni prometni nesreči, še ni bila poplačana (2. odstavek 214. člena ZPP), tožničin tožbeni zahtevek iz tega razloga materialnopravno ni utemeljen (in ne zaradi nezapadlosti zahtevka). V konkretnem primeru torej niso podani vsi dejanski elementi za uporabo določbe 1. odstavka 18. člena ZOZP. S tem pa se izkaže kot nepomembno izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke do tožene še ni zapadla. Da bi tožeča stranka z zahtevkom na povrnitev izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko uspela, bi morala ovreči (konkretiziran in obrazložen) ugovor tožene stranke, da iz zavarovalne vsote še ni poplačala neposrednega oškodovanca, ali pa trditi in dokazati, da bo višina zavarovalne vsote zadoščala za poplačilo neposrednega oškodovanca13 in še za poplačilo vtoževanih prispevkov, česar pa ni trdila.14 Glede na pojasnjeno je zato sodišče prve stopnje tožničin zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo.

14. Tožeča stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve15, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.16

16. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožeča stranka je tožbo v delu, ki se je nanašal na izplačane invalidske pokojnine za leti 2014 in 2015 umaknila (vloga z dne 4. 10. 2017 na red. št. 11 spisa), tožena stranka pa je v umik privolila (vloga z dne 2. 11. 2017 na red. št. 12 spisa), tako da je sodišče v tem delu postopek ustavilo (s pritožbo neizpodbijana II. točka izreka zadevne odločbe sodišča prve stopnje). 2 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2013, ko je pričel veljati ZPIZ-2. 3 Z omenjeno novelo dodani 190.a člen ZPIZ-2 se glasi: “Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.” 4 Z omenjeno novelo spremenjeno določilo 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2 se glasi: “Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.” Pred tem se je določilo 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2 glasilo: “Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih.” V primerih iz 3. odstavka 119. člena, 190., 191. in 192. člena ZPIZ-2 pa ne gre za uveljavljanje zahtevka zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zoper zavarovalnico, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. 5 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 58/2017 z dne 15. 9. 2017, ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 688/2016 z dne 16. 5. 2017 in opr. št. I Cpg 232/2017 z dne 25. 4. 2018. Enako stališče je zastopano tudi v odločbah višjih sodišč, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. 6 Navedena določba ZPIZ-2 ostaja nespremenjena vse od začetka njegove veljavnosti - tj. od dne 1. 1. 2013 dalje. Vsebinsko enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZPIZ-1 v 1. odstavku 274. člena. 7 Npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 333/2018 z dne 15. 11. 2018 in sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 127/2018 z dne 23. 8. 2018, smiselno enako pa tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 429/2018 z dne 11. 10. 2018. 8 Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, na katero se sklicuje tožeča stranka, bi bilo res mogoče sklepati, da se v tovrstnih zadevah uporablja zakon, ki je veljal v času izplačil, vendar je bilo dopuščeno revizijsko vprašanje le vprašanje, ali je v razmerju med ZPIZ-2 (ki je veljal v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015) in ZOZP slednji specialni predpis. Ni pa se Vrhovno sodišče RS posebej ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so konkretna pravna razmerja nastala (enako tudi sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 127/2018). V obravnavanem primeru namreč ni v ospredju vprašanje, določbe katerega izmed dveh zakonov, ki sta bila istočasno v veljavi, in ki sta drugače uredila isto vprašanje, naj se uporabijo (tj. ZPIZ-2 pred novelo B ali ZOZP), ampak vprašanje, ali se lahko z novelo B dodano določilo 190.a člena in spremenjeno določilo 2. odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabita za nazaj. 9 Določbe 193. člena ZPIZ-2 (ki je veljala do 31. 12. 2015) ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je njegov obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu. Zato so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka - zavod upravičen; zato lahko uspešno uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Povrnitve izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke tako tožeča stranka ne more zahtevati, saj ji ZOZP kot lex specialis te pravice ne daje (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 688/2016 z dne 16. 5. 2017 in opr. št. I Cpg 232/2017 z dne 25. 4. 2018). 10 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 333/2018 z dne 15. 11. 2018 in sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 127/2018 z dne 23. 8. 2018. 11 Enako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 429/2018 z dne 11. 10. 2018. 12 Npr. sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 96/2016 z dne 28. 10. 2016. 13 Tudi za izračun odškodnine, ki bi jo morala plačevati tožena stranka v obliki doživljenjske rente, bi lahko tožeča stranka uporabila metodo kapitalizacije. 14 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 634/2017 z dne 17. 10. 2018 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1144/2014 z dne 1. 10. 2014. 15 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 16 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.