Jedro

Tožena stranka je utemeljeno podvomila v veljavnost predložene asignacije, saj iz nje ni razviden obstoj pravno-poslovnega razmerja med posameznimi strankami asignacije. Samo navedba računov na asignacijah, na podlagi katerih naj bi asignant dolgoval posamezne zneske asignatarju in izvršena nakazila prek D. asignatarju, ki ni podpisal asignacij, namreč ne zadostuje za ugotovitev veljavno sklenjenega posla med samim asignantom in asignatarjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje, je z izpodbijanim sklepom, št. DT 42914-5580/2013-1 16-3201-501 z dne 10. 7. 2013, odločil, da se zoper dolžnico A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v višini 62.576,23 EUR, z rubežem terjatev, ki jih ima do družbe B. d.o.o., na podlagi fakture št. 13040000000 v višini 62,044,75 EUR, ki je zapadla 1. 4. 2013. Naložilo ji je plačilo zarubljenega zneska dolga, ter prepovedalo razpolagati s terjatvijo do višine zarubljenega zneska.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo št. DT-499-29-772/2013-5 z dne 24. 1. 2013, ugovor družbe B. d.o.o. zoper prej navedeni sklep zavrnil in odločitev pojasnil z ugotovitvijo, da izpodbijani sklep temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Spisu je bila predložena asignacija, iz katere izhaja, da ima davčna dolžnica (asignant) do njene dolžnice (asignata) terjatev iz naslova konsignacije blaga v višini 62.000 EUR, da pa ima asignant obveznosti do C. UK, kot asignatarjem, na podlagi več računov, ki so navedeni v 2. členu posameznih asignacij, v skupni višini 61.209,20 EUR. Asignaciji je priložen tudi izpis plačila preko hranilnice D., ki naj bi dokazoval izpolnitev nakazila asignatarju (datum plačil 11. 1. 2013).

3. Drugostopenjski organ je pojasnil, da dolžničina dolžnica ni uspela dokazati obstoja asignacije, saj se je ves čas postopka sklicevala zgolj na pavšalna dejstva in določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prav tako naj bi se na podlagi predložene asignacije plačevale obveznosti že v začetku leta 2013, izstavljen račun št. 130400003, pa ima valuto 1. 4. 2013. Kot nenavadno za običajno poslovno prakso je štel tudi določilo 4. člena predložene asignacije „telefonsko posredovana vsebina“. Moralo bi biti določno navedeno, da se asignant in asignat dogovorita, da z izpolnitvijo nakazila preneha terjatev asignanta s točno opredeljenim zneskom po posameznih asignacijah, temu pa bi morali slediti tudi izpisi odprtih postavk, iz katerih bi določno izhajalo zapiranje obveznosti zaradi izpolnjenih nakazil, česar pa dolžničina dolžnica ni predložila. Iz strani asignanta in asignata podpisane asignacije ne izhaja niti podatek o transakcijskem računu na katerega naj se nakazila nakazala, niti to ni razvidno iz drugih priloženih dokumentov, da bi bilo mogoče iz obstoječih podatkov ugotoviti, da med davčno dolžnico in asignaterjem obstaja neko pravno poslovno razmerje. Prav tako temu spisu ni priložen noben pisni dokument, ki bi potrdil veljavnost asignacije. Kot nedoločno opredeljen ostaja tudi dopis z dne 23. 7. 2013, poslan s strani asignatarja davčni dolžnici, da asignatar do nje nima nobenih odprtih terjatev, saj tudi iz navedenega dopisa ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi bil temelj njunemu medsebojnemu poslovnemu razmerju in za kakšne vrsto in višino obveznosti naj bi šlo. Poleg tega iz registra davčnih zavezancev izhaja, da sta davčna dolžnica in zakoniti zastopnik dolžničine dolžnice povezani osebi.

4. Tožnica, B. d.o.o., v tožbi navaja (drugi odstavek 174. člena ZDavP-2), da rubljena terjatev ne obstoji. Že ugovoru je bil priložen izpis kartic knjigovodske evidence s prilogo - izjavo dobavitelja JTS ter fotokopije asignacijskih pogodb in druge listine. Ponovno navaja, da je bil dolg dolžnikovega dolžnika v višini 62.044,75 EUR v celoti plačan z asignacijo. Tako je tožnica v celoti poravnala svoj dolg do davčne dolžnice A.A. Asignacija je bila sklenjena in realizirana pred davčno izvršbo. Vse asignacije so podpisane s strani asignanta in asignata in jih skupaj z dokazili o plačilu tožnica ponovno prilaga.

5. Tožnica je od davčne dolžnice šele sedaj uspela pridobiti dodatno dokumentacijo (s katero ni razpolagala, ker ji davčna dolžnica prej dokumentacije ni želela izročiti) in s katero dokazuje obstoj poslovnega razmerja med davčno dolžnico in asignatarjem. Predmetna asignacija je resnična, verodostojna in pravno veljavna ter realizirana in plačana upniku davčne dolžnice. C. resnično ni podpisal asignacij, ker tega ni dolžan, se je pa ustno in telefonično izrecno strinjal s tovrstnim plačilom njegove terjatve do A.A. s.p., prav tako je plačilo sprejel. Tožeča stranka se sklicuje na pravno naravo asignacije (1035. člen OZ). Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je od tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika zahtevala več kot to določa zakon. Tožeča stranka je C. telefonično obvestila o nastalem problemu, vendar asignacije niso želeli podpisati, so pa davčni dolžnici A.A. poslali potrdilo, da do nje nimajo nobenih terjatev. Po mnenju tožeče stranke je bilo tako že v upravnem postopku z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je asignacija verodostojna in veljavna.

6. Tožnica pojasnjuje tudi, kako je prišlo do plačila tožeče stranke po asignaciji že v začetku leta 11. 1. 2013, račun davčne dolžnice do tožeče stranke št. 130400003, pa je bil izdal šele 1. 4. 2013. Šlo je za nakazilo za kredit. Tožnica in davčna dolžnica sta imeli še drugo pravno poslovno razmerje, saj je tožnica za davčno dolžnico prodajala blago. Davčna dolžnica je v aprilu 2013 pričela z aktivnostmi zapiranja s.p., pri čemer je morala dokončno urediti medsebojna dolžniško upniška razmerja, tudi poplačilo kredita tožnice. Pojasnjuje način poplačila te obveznosti in zatrjuje, da je tožena stranka zarubila neobstoječo terjatev, oziroma terjatev, ki je že bila plačana. Glede očitka zunajzakonske skupnosti, pa je tožnica pojasnila, da je le ta še pred sklenitvijo asignacije razpadla, zato ni mogoče govoriti o povezanih osebah. V tožbi predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovljeni postopek odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih odločb. V zvezi s tožbeno navedbo, da je šlo pri plačilu tožeče stranke preko asignacij za tako imenovano nakazilo za kredit, pojasnjuje, da ta podatek v pritožbi ni bil naveden, prav tako ne izhaja iz pisnih dokazil, ki se nanašajo na asignacije. Do vložitve tožbe tožnica ni nikjer izpostavljala načina poravnave svojih obveznosti do davčne dolžnice z izvedenim pobotom, njene navedbe glede razpada zunajzakonske skupnosti pa so zgolj pavšalne. Predlaga zavrnitev tožbe, kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge, zato se sodišče v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je predmetno tožbo vložil tožnik (dolžnikov dolžnik), dolžnik davčnega zavezanca A.A. s.p..(dolžnik). Ker davčni zavezanec svojega dolga ni pravočasno poravnal, je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2) in ga vročil dolžnikovemu dolžniku (172. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, izvršilni naslovi pa so navedeni v skladu z določbo drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Na podlagi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V ugovoru lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

11. Tožnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v tožbi navajal, da je svoj dolg do dolžnika A.A. s.p. poravnal v celoti, z asignacijo, in tako dolžniku ničesar ne dolguje.

12. Sodišče ugotavlja, da je v zadevi sporna veljavnost navedene asignacije z dne 10. 1. 2013. Tožena stranka ugotovitev, da veljavnost asignacije v postopku ni bila izkazana, utemeljuje s trditvijo, da asignacija s strani asignatarja ni podpisana in da ni izkazano pravno-poslovno (upniško-dolžniško razmerje) med asignantom in asignatarjem. Ugotavlja tudi, da naj bi se obveznosti na podlagi asignacije začele plačevati v začetki 2013, izstavljen račun 130400003, pa ima valuto 1. 4. 2013. Kot neobičajno za poslovno prakso je štela tožena stranka tudi vsebino 4. člena asignacije, ki ni dovolj določna.

13. Po presoji sodišča v tem upravnem sporu, ni ključnega pomena zgolj ugotovitev tožene stranke, ki se nanaša na podpis asignacije s strani asignatarja, ampak je bistveno predvsem dejstvo, da predložena asignacija ne dokazuje asignatarjeve privolitve ali pristanka na vsebino te asignacije, torej tudi po presoji sodišča asignacija v delu, ki se nanaša na razmerje med asignatarjem in asignatom, ne izpolnjuje pogojev določenih v OZ. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da ne iz vsebine asignacije, ne priloženih listin, ne izhaja temeljno poslovno razmerje med asignatarjem in asignantom. Gre za razmerje, ki je pomembno takrat, kadar asignat obveznosti iz asignaciije ne izpolni ali jo izpolni slabo, zato je za obravnavano zadevo ta podatek ključnega pomena.

14. Sodišče v tej zvezi opozarja tudi na naravo postopka v katerem je tožena stranka presojala veljavnost asignacije. Po določbah ZDavP-2, v povezavi z določbami SRS, namreč davčni zavezanci zagotavljajo podatke o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti na način in v obsegu, kot je določen s tem zakonom, zakonom, ki ureja davek od dobička oziroma dohodkov pravnih oseb z določeno vsebino davčnega obračuna. Dokazno breme je pri tem na strani davčnega zavezanca, ki mora poslovne dogodke, ki jih izkazuje v poslovnih knjigah in katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih (ali napovedih), utemeljiti s takimi (verodostojnimi) knjigovodskimi listinami, iz katerih je brez dvoma možno razbrati resničnost nastanka poslovnih dogodkov in njihov poslovni značaj tudi strokovnim osebam, ki niso sodelovale pri dogodku. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno podvomila v veljavnost predložene asignacije, saj iz nje ni razviden obstoj pravno-poslovnega razmerja med posameznimi strankami asignacije, samo navedba računov na asignacijah, na podlagi katerih naj bi asignant dolgoval posamezne zneske asignatarju in izvršena nakazila prek hranilnice D. asignatarju, ki ni podpisal asignacij, pa ne zadostuje za ugotovitev veljavno sklenjenega posla med samim asignantom in asignatarjem. Iz navedenega sledi, da je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da A.A. s.p.. ne dolguje ničesar, saj ni izkazal razlogov, navedenih v določbi drugega odstavka 174. člena ZDavP-2. 15. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo predložitev dodatne dokumentacije, s katero naj bi se dokazoval obstoj poslovnega razmerja med davčno dolžnico in asignatarjem, sodišče tožniku pojasnjuje, da glede na določbo 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da teh dokazil ni mogel predložiti že v upravnem postopku, sodišče novih dejstev in dokazov ni upoštevalo kot tožbenih razlogov in se do njihove vsebine ni opredeljevalo.

16. Ker je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).