Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se mu dovoli ponoven vstop v Republiko Slovenijo in se mu povrnejo stroški postopka. S tožbo tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je Policijska postaja ... dne 14. 10. 2010 s tožnikovo prisilno odstranitvijo iz države posegla v njegove človekove pravice in svoboščine določene v 19., 22., 25., 32., 34., 35., 53. in 55. členom Ustave RS. Tožnik je z ženo (slovensko državljanko) načrtoval rojstvo otroka s pomočjo oplojenih jajčnih celic oziroma zarodkov, ki jih hranijo v Centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo (Center za OBMP), njegova prisotnost v tem postopku pa je nujno potrebna. Zaradi tožnikove fizične odsotnosti njegova žena ne bo prejela OBMP, zgodnje zarodke pa bo Center za OBMP po preteku petletnega hranjenja, ki poteče dne 19. 11. 2010, pustil umreti.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa najprej ugotavlja, da je tožnik kot težko popravljivo škodo izpostavil dejstvo, da bodo shranjeni zgodnji zarodki glede na določbo 35. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) dne 19. 11. 2010 prepuščeni smrti, tožnikova prisotnost v postopku OBMP v Republiki Sloveniji pa naj bi bila nujno potrebna. Njegova prisotnost v postopku OBMP naj bi pogojeval Center za OBMP, ki naj bi tožnikovi ženi naročil, da se postopka obvezno udeleži tudi tožnik; v nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da zatrjevanega nastanka škode ni mogoče povezati s tožnikovo odstranitvijo iz države. V postopku OBMP namreč, kot izhaja iz določb ZZNPOB, ni obvezna prisotnost zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev, temveč za poseg zadostuje njihova pisna privolitev. Strinjanje oziroma privolitev s postopkom OBMP lahko tožnik izrazi tudi iz tujine s soglasjem pri notarju ali drugem državnem organu v drugi državi.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka. Navaja, da je v Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo zahteval, da mu izdajo potrdilo, da je njegova fizična prisotnost pri OBMP nujno potrebna, vendar mu bolnišnica takšnega dokazila ni hotela izdati.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 (kot je zahteval tožnik), po kateri sodišče iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 32. člena začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Ne glede na to, kakšne vrste začasna odredba je v upravnem sporu predlagana in na kateri pravni podlagi, je temeljni vsebinski pogoj za njeno izdajo obstoj težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala v primeru neizdaje začasne odredbe. Ta pogoj v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode. V tem postopku tožnik ni predložil dokazil, da Center za OBMP hrani oplojene zarodne celice, prav tako ni predložil potrdila, da je njegova žena naročena za poseg oplojene zarodne celice v njeno telo, kot tudi ne, da je od Centra za OBMP zahteval kakršnekoli podatke, ki bi potrjevali njegove navedbe, da se bo poseg OBMP dejansko opravil in da je njegova prisotnost pri odobritvi ali morebitnem posegu nujno potrebna.

8. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča pogoji, predpisani v 32. členu ZUS-1, za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

9. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je zahteval, da mu bolnica pisno potrdi, da mora biti pri posegu prisoten in da mu takega potrdila niso dali, saj ni niti izkazal, da bi tako zahtevo bolnišnici sploh dal. 10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).