Jedro

V postopku se preverja izpolnitev zahtevanih kriterijev iz razpisnega postopka. Le na ta način je mogoče zagotoviti enakopravnost in transparentnost postopka, s tem pa tudi izbire posameznih programov. V pristojnosti strokovne komisije je, da ovrednoti projekte vseh prijavljenih na Javni razpis po vnaprej predpisanih kriterijih, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. 13. člena Pravilnika, ki govori o obvestilu strankam, ni mogoče razumeti tako, da po pisnem obvestilu stranki o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe ter o predlogu strokovne komisije, ta še lahko dopolnjuje svojo vlogo. Stranka ima možnost, da se izjavi le o navedbah v samem obvestilu. Dopolnitev vloge na način, da bi ji prinesla večje število točk, pa ni dovoljena. Obravnavanje vloge tožnika na način, da bi po končanem ocenjevanju vlog s strani strokovne komisije svojo vlogo še lahko dopolnjeval, bi bilo v nasprotju z določili Javnega razpisa o dopolnjevanju vlog in bi lahko pomenilo neenakopravno obravnavanje drugih prijaviteljev na razpis in s tem kršitev 14. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo 611-78/2013-7 z dne 4. 7. 2013 je Mestna uprava MOA odločila, da v letu 2013 na področju glasbenih umetnosti ne sprejme v sofinanciranje kulturnega projekta A. predlagatelja tožnika. Prav tako je z nadaljnjo odločbo št. 611-78/2013-8 z dne 4. 7. 2013 odločila, da v letu 2013 na področju glasbenih umetnosti ne sprejme v sofinanciranje kulturnega projekta tožeče stranke B. Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da sta bili tožnikovi vlogi za sofinanciranje kulturnega projekta A. oziroma B. preusmerjene s programskega na projektni razpis, kot to določa točka 7.2 Javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov, ki jih v obdobju od 2013 – 2015 sofinancira MOA, in sicer na Javni razpis za izbor kulturnih projektov, ki jih bo v letu 2013 sofinancirala MOA na področju glasbenih umetnosti (v nadaljevanju Javni razpis). Prvostopni organ je glede obeh vlog v postopku ugotovil, da sta bili popolni in pravočasni ter da je predlagatelj upravičena oseba za kandidiranje na razpisu. Tožena stranka je navedla tudi pravno podlago za odločanje, in sicer Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) ter 11. in 12. člen Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik). Strokovna komisija je vse kulturne projekte razvrstila glede na razpisne kriterije, pri čemer so bili v sofinanciranje izbrani tisti projekti predlagateljev, ki so bili v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje in so dosegli najmanj 81 točk ter so bili uvrščeni med 12 najvišje ovrednotenih projektov. Iz ocenjevalnega lista predlagatelja tožnika A. povzetega v izpodbijani odločbi je razvidno, da je od skupno možnih 100 točk bil projekt tožeče stranke ovrednoten na 73 točk. Prav tako iz druge izpodbijane odločbe izhaja, da je za ocenjevalni list tožnika B. tožnikovemu projektu bilo od 100 možnih točk, dodeljenih 67. Iz obrazložitve strokovne komisije za glasbeno umetnost glede obeh projektov tožnika v izpodbijanih odločbah izhaja, da je korektno in celovito izpolnjevanje vloge prvi pogoj, ki kaže na to, da gre za profesionalnega izvajalca javnega kulturnega programa, kar pa v primeru tožnika ni bilo mogoče trditi. Navedbe izvajalcev in njihove reference so bile v razpisnem gradivu preveč skromne, da bi strokovna komisija prijavljen projekt lahko podprla. Pri avtomatičnem prenosu programov v projekte prijavitelji dokumentacije niso dopolnjevali, zato je glavni zadržek za financiranje ostal isti kot v primeru programskega razpisa. Seznama izvajalcev in njihovih referenc v obliki, kot je bil priložen v pritožbi, v originalni prijavi na razpis ni bilo. Zato razlog za nefinanciranje ostaja birokratske in uradniške narave. Komisija se mora namreč prav tako kot prijavitelj držati pravil razpisa in prijave ocenjevati glede na material, ki ga je prijavitelj poslal v oceno. Tožena stranka v izpodbijanih odločbah tudi povzema celoten potek postopka in na koncu ugotovi, da je glede na vse navedeno odločila na podlagi 120. člena ZUJIK in 15. člena Pravilnika.

Tožnik v tožbi in nadaljnji vlogi meni, da strokovna komisija, ki je opravila ocenjevanje in vrednotenje vlog, tega ni ustrezno obrazložila. V smislu določb 12. člena Pravilnika meni, da je bil prenos programskih enot zavajajoč, saj ni omenjal dopolnitve vloge za enoti, ki sta konkurirali v nadaljnjem razpisu. Programski enoti A. in B. sta najpopularnejši programski enoti ter jih tožeča stranka uspešno organizira že 19 let. Jasno je, da se tožnik vrti v krogu, saj so bile odločitve sprejete že več mesecev vnaprej. Tožnik je upal, da bo tožena stranka njegovo dodatno izjavo in priložene reference upoštevala, saj meni, da boljših referenc, kot jih je posredoval, enostavno ni mogoče podati. V nadaljevanju tudi pojasnjuje, da se z omenjeno dejavnostjo tožeča stranka ukvarja že od leta 1994 in da je tožnik še danes prvi in edini v RS. Meni tudi, da je tožeča stranka dala vse od sebe za uveljavitev javnega interesa. Zato sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo v kateri prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi. Poudarja, da je bila strokovna komisija za glasbeno umetnost imenovana v skladu z ZUJIK ter da je delovala strokovno ter na podlagi zakona ter Pravilnika. Tožena stranka je bila seznanjena s prenosom svoje vloge iz programskega na projektni sklop in je z njim soglašala. Pri prenosu iz programskega v projektni sklop pa prijavitelji dokumentacije niso dopolnjevali. Pojasnjuje kako je potekal celotni postopek ter meni, da je bil izpeljan korektno in zakonito. Sodišču zato predlaga naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso bila sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka kandidirala na Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov v obdobju 2013 – 2015, ki jih bo sofinancirala MOA za področje B/glasbeno umetnost, kar med strankama ni sporno. Tudi ni sporno, da je na podlagi 7.2 točke omenjenega razpisa tožeča stranka (ker na tem javnem razpisu ni uspela) kandidirala na Javnem razpisu za izbor kulturnih projektov, ki jih bo v letu 2013 sofinancirala MOA na področju glasbene umetnosti, s projektoma A. ter B. Kot izhaja iz 114. - 120. člena ZUJIK ter Pravilnika oziroma besedila Javnega razpisa in razpisne dokumentacije, se strokovna presoja na razpis prijavljenih kulturnih projektov in nato izbor projektov opravi na podlagi vlog prijaviteljev na razpis s priloženo dokumentacijo. V Javnem razpisu so v točki 6 določeni splošni in posebni razpisni kriteriji, kjer so dovolj podrobno navedeni elementi, po kateri bodo vloge kandidatov ocenjene. Ocenjevanje je glede na določbe 11. in 12. člena Pravilnika naloga v skladu z zakonom in Pravilnikom posebej imenovane strokovne komisije. Predlagatelj pa je tisti, ki mora svojo vlogo predstaviti in dovolj izčrpno utemeljiti ter hkrati navesti svoje programe na tak način, da bo razvidno v kolikšni meri na razpis prijavljena vloga zadosti posameznim v naprej določenim razpisnim kriterijem. To velja toliko bolj ob dejstvu, da so sredstva za financiranje projektov prijavljenih na Javni razpis omejena.

V danem primeru je doseženo število točk, ki jih je prejela tožeča stranka, to je 73 za A. ter 67 za B. mogoče preizkusiti, saj je razvidno tako iz ocenjevalnega lista, kot tudi iz izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da vlogi tožeče stranke pravilno ni bilo ugodeno, saj iz Javnega razpisa izhaja, da bodo izbrani tisti projekti predlagateljev, ki bodo v postopku ocenjevanja na podlagi splošnih in posebnih kriterijev prejeli najmanj 81 točk. Pri tem sodišče še pripominja, da je, kot izhaja iz kriterijev, možno število točk za posamezni projekt 100, pri čemer splošna razpisna kriterija, „Izvirna zasnova in celovitost projekta“ ter „Reference predlagatelja in avtorja ter posameznikov, ki so vključeni v izvedbo projekta na področju na katerem kandidirajo“, skupno predstavljata kar 50 možnih točk od največ 100. To pa pomeni, da gre za pomembne kriterije. Sodišče se pri tem strinja s toženo stranko, da so bile navedbe izvajalcev in njihove reference v vlogi tožeče stranke tako skromno predstavljene, da njihova presoja v obsegu, kot jo želi tožnik, niti ni bila možna. Pri postopku Javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. To pa nikakor ne pomeni, da bo vsak od prijavljenih na razpis s svojo vlogo na razpisu tudi uspel in pridobil ustrezna sredstva brez izpolnitve kriterijev, saj ne gre za pravico, ki bi komurkoli pripadala v naprej. V postopku se ne preverjajo splošno znana dejstva, kot bi si želel tožnik, pač pa izpolnitev zahtevanih kriterijev iz razpisnega postopka. Le na ta način je mogoče zagotoviti enakopravnost in transparentnost postopka, s tem pa tudi izbire posameznih programov. Tudi po presoji sodišča je v pristojnosti strokovne komisije, da ovrednoti projekte vseh prijavljenih na Javni razpis po vnaprej predpisanih kriterijih, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. 13. člena Pravilnika, ki govori o obvestilu strankam, tudi ni mogoče razumeti tako, da po pisnem obvestilu stranki o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe ter o predlogu strokovne komisije, ta še lahko dopolnjuje svojo vlogo, kot se je zgodilo v danem primeru. Kot izhaja iz omenjenega člena ima stranka možnost, da se izjavi le o navedbah v samem obvestilu. Dopolnitev vloge na način, da bi ji prinesla večje število točk, pa ni dovoljena. Prijavitelj torej lahko poda svojo izjavo kolikor meni, da navedbe v obvestilu oziroma ugotovitve strokovne komisije niso skladne z vlogo prijavitelja, za kar pa v danem primeru ni šlo. Tožnik namreč toženi stranki ne očita, da kakršnegakoli dejstva iz vloge ni upoštevala oziroma, da bi ga upoštevala napačno. Obravnavanje vloge tožnika na način, da bi po končanem ocenjevanju vlog s strani strokovne komisije svojo vlogo še lahko dopolnjeval, bi bilo v nasprotju z določili Javnega razpisa o dopolnjevanju vlog (točka 15.3 prvega oz. 12.3. Javnega razpisa) in bi lahko pomenilo neenakopravno obravnavanje drugih prijaviteljev na razpis in s tem kršitev 14. člena Ustave RS. Tožnik tudi ne ugovarja, da bi bil sam ocenjen neenakopravno glede na druge prijavitelje. Uspeh na razpisu je za posameznega prijavitelja odvisen od več dejavnikov. Ne samo od tega kako uspešen bi utegnil biti v javnosti s projekti s katerimi kandidira, pač pa predvsem tudi, kako uspešno jih je v postopku Javnega razpisa glede na razpisne pogoje predstavil in posledično razpisnim kriterijem zadostil. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi dveh izpodbijanih odločb navaja tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponavlja sklicuje tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.