Jedro

Tožnik je v zadevi, v zvezi s katero je uveljavljal odobritev BPP, vložil dne 22. 7. 2010 revizijo, z dopolnitvijo z dne 28. 7. 2010. Prošnjo za odobritev BPP pa je vložil s priporočeno pošiljko dne 26. 7. 2010. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZBPP pa dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema samo tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, prejeto dne 27. 7. 2010, in sicer smiselno za vložitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/2010 z dne 6. 5. 2010. Pri odločitvi se sklicuje na določila 2. in 3. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) in v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema določila 10. člena, 11. člena in 26. člena ZBPP, po katerem se za pravno svetovanje šteje proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje; pravno zastopanje pa ZBPP definira kot svetovanje in zastopanje v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodišči ter institucijami, ustanovljenimi za izvensodno poravnavo sporov, pri čemer lahko upravičenec v smislu 10. člena ZBPP zaprosi za brezplačno pravno pomoč (dalje BPP) v katerikoli fazi postopka. Tožena stranka še navaja, da je na podlagi podatkov Pd vpisnika delovnega sodišča ugotovila, da je tožnik v zadevi, v zvezi s katero je uveljavljal odobritev BPP, vložil revizijo dne 23. 7. 2010, medtem ko je prošnjo za odobritev BPP vložil pozneje in sicer s priporočeno pošiljko dne 26. 7. 2010, medtem ko je revizijo poslal s priporočeno pošiljko dne 22. 7. 2010, pri čemer se vloga šteje za vloženo tako po določilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 45/2008 z nadaljnjimi spremembami) kot tudi po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji), ko je vložena priporočeno po pošti oziroma neposredno pri sodišču. Ker se brezplačna pravna pomoč dodeljuje samo od vložene prošnje dalje, tožnik pa kot prosilec drugih stroškov revizije kot je npr. postavitev izvedenca v revizijskem postopku ne bo imel, medtem ko o oprostitvi plačila sodnih taks odloča razpravljajoče sodišče, je tožena stranka glede na navedene ugotovitve tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno, saj je bila revizija vložena že pred vložitvijo same prošnje za brezplačno pravno pomoč. Pri odločitvi se je oprla na ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih v svoji obrazložitvi povzema, ne da bi dodatno ugotavljala, ali prosilec izpolnjuje finančne pogoje za odobritev BPP v skladu z določili 13. in 14. člena ZBPP, glede na ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo tožena stranka zavrnila predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks v postopku revizije z dne 22. 7. 2010, ne da bi ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančne pogoje po 13. in 14. členu ZBPP za odobritev BPP. Dalje navaja, da tožena stranka ni utemeljila nobenega izmed pogojev za zavrnitev iz 1. odstavka 24. člena ZBPP. Ob tem dodaja, da ni pristojna za razsojanje in sojenje v zadevah iz izključne pristojnosti Vrhovnega sodišča RS, pa tudi ne vplivati na izzid revizije ob nepoznavanju zadeve s svojo oceno, po mnenju tožnika nepošteno, pristransko in koruptivno. V tožbi dalje navaja, da so bile z dvoumno in nerazsodno oceno prekoračene razumne meje zlorabe prava in etike neodvisnega sodnika. Dodaja, da je sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča tožnik prejel dne 7. 7. 2010, enomesečni rok za vložitev revizije pa je tako potekel dne 6. 8. 2010. Tožnik je v reviziji, odposlani dne 22. 7. 2010 predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks, kasneje pa je dne 26. 7. 2010 predložil pravočasno prošnjo za BPP. Po prejemu poziva dne 28. 7. 2010 za dopolnitev prošnje za BPP, da navede, katere stroške BPP želi, je tožnik svojo prošnjo dopolnil dne 28. 7. 2010. V tožbi, ki ji prilaga listine (tožbene priloge A1 – A7), tožnik predlaga, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju okrožne sodnice svétnice A.A., Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži, da v predmetni zadevi izda novo odločbo brez nepotrebnih nadaljnjih postopkov, hkrati pa zahteva tudi povrnitev stroškov v višini 106,10 EUR.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem poudarja, da je 27. 7. 2010 prejela tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 250/2010 z dne 6. 5. 2010. Na podlagi podatkov spisa I Pd 1914/2008 pa je ugotovila, da je tožnik revizijo že vložil in sicer s priporočeno pošiljko dne 22. 7. 2010 ter v reviziji, datirani 19. 7. 2010 ni predlagal oprostitve plačila sodnih taks in vseh stroškov revizijskega postopka, ampak je zgolj navedel, da ima priznano BPP, kar pa ni res, saj je prošnjo za BPP vložil šele s priporočeno pošiljko z dne 26. 7. 2010, torej že po vloženi reviziji. Po določilih Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke in ne več strokovni organ za BPP (12. člen ZST-1), stroške sestave revizije po pooblaščenem odvetniku pa je tožena stranka zavrnila iz razloga, ker je tožnik prošnjo vložil prepozno, torej že po vloženi reviziji. Da bi bila tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči v smislu oprostitve stroškov revizije, bi morala vložiti prošnjo za BPP še preden je po svojem pooblaščencu, odvetniku B.B. iz Maribora, vložila revizijo, saj po 2. odstavku 11. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema samo tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za zgolj tista dejanja BPP, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Glede na to, da je tožnik prošnjo za oprostitev stroškov revizijskega postopka vložil po tem, ko so revizijski stroški že nastali (sestava revizije) tožena stranka navaja, da je upravičeno zavrnila prošnjo tožnika, saj drugi revizijski stroški, kot npr. postavitev izvedenca, tožniku v revizijskem postopku ne bodo nastali, saj Vrhovno sodišče RS ne izvaja dokazov in ne ugotavlja dejanskega stanja, ampak po stanju spisa presoja zgolj pravilnost uporabe materialnega prava in določb pravdnega postopka. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka ob sklicevanju na določila 10., 11. in 26. člena ZBPP v povezavi s 24. členom ZBPP zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo z dne 26. 7. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v zaprošeni obliki in obsegu oziroma vrsti, kot izhaja iz prošnje, vložene na predpisanem obrazcu BPP št. 1), ki jo je tožena stranka prejela 27. 7. 2010, z dopolnitvijo z dne 28. 7. 2010. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZBPP lahko upravičenec zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka, vendar dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema samo tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena, kot je v izpodbijani odločbi pravilno navedla že tožena stranka.

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke na podlagi podatkov Pd vpisnika Delovnega sodišča, da je tožnik v zadevi opr. št. I Pd 1914/2008, v zvezi s katero je uveljavljal odobritev BPP, vložil revizijo s priporočeno poštno pošiljko 22. 7. 2010, medtem ko je šele pozneje vložil prošnjo za odobritev BPP v navedeni zadevi, in sicer s priporočeno pošiljko dne 26. 7. 2010, ki jo je tožena stranka prejela 27. 7. 2010 z dopolnitvijo z dne 28. 7. 2010. Zato ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka ugoditi njegovi prošnji in mu odobriti brezplačno pravno pomoč v zaprošeni obliki (oprostitev plačila sodnih taks in vseh drugih stroškov postopka), saj za takšno stališče ni podlage v citirani določbi 2. odstavka 11. člena ZBPP v povezavi s 1. odstavkom 24. člena ZBPP, na katere se je pravilno oprla tožena stranka (niti v Zakonu o sodnih taksah, ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08). Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je prošnja tožnika neutemeljena, za kar je tožena stranka imela zakonsko podlago v določilu 1. odstavka 24. člena ZBPP. Iz te namreč izhaja, da pristojni organ pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoje upošteva okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna. Iz tega določila izhaja, da mora pristojni organ pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevati tudi (objektivna) dejstva in okoliščine v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo ter oblikuje svoj zahtevek za odobritev želene vrste in oblike brezplačne pravne pomoči. Ta dejstva in okoliščine je tožena stranka pravilno presojala z vidika in standarda „očitne nerazumnosti“. Če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, mora namreč pristojni organ ob upoštevanju načela zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave) zavrniti prošnjo že iz razloga po 24. členu ZBPP, ne da bi moral dodatno ugotavljati še izpolnjevanje finančnih pogojev po določilih 13. in 14. člena ZBPP. V konkretnem primeru je tožena stranka takšno oceno dejanskih okoliščin in razmerja med pričakovanjem tožnika ter dejanskim stanjem stvari v navedeni zadevi opr. št. I Pd 1914/2008, v kateri je tožnik uveljavljal odobritev brezplačne pravne pomoči, naredila in te ocene tožnik v tožbi argumentirano niti ne izpodbija, ampak izhaja iz zmotnega stališča, da tožena stranka te ocene sploh ne bi smela narediti (s tem, ko tožnik navaja, da tožena stranka ni pristojna za razsojanje in sojenje v zadevah iz izključne pristojnosti Vrhovnega sodišča RS, niti vplivati na izid revizije z nepošteno, pristransko in koruptivno oceno, ob nepoznavanju zadeve). Vendar pa sodišče ocenjuje, da so te navedbe preveč pavšalne, da bi lahko imele kakršen koli pomen v tej zadevi. Sodišče je odločilo na seji senata (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), čeprav je tožnik sicer predlagal zaslišanje tožene stranke oziroma okrožne sodnice svétnice A.A., ki je izpodbijano odločbo izdala, vendar ob tem ni z ničemer utemeljil, kako bi na odločitev lahko vplivalo zaslišanje imenovane sodnice, ki je izpodbijano odločbo izdala, niti ni konkretno navedel kakršnihkoli dejstev, ki bi kazali na možnost drugačne dokazne ocene v konkretni zadevi, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji senata (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1, pri čemer zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je v tovrstnih zadevah stranka že po samem zakonu oproščena plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST-1).