Jedro

Udeleženec starše nadleguje z vsemi možnimi komunikacijskimi sredstvi, jima grozi in ju ustrahuje, zato je izrek ukrepa omejitve pravice do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, do sprejemanja obiskov ter do uporabe telefona, na mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je A.A. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani najdlje do 9. 1. 2016, ter mu sočasno omejilo pravico do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, do sprejemanja obiskov (z izjemo prinašanja dobrih od staršev (kava, cigarete) prek zdravstvenega osebja) ter do uporabe telefona (z izjemo enega klica dnevno), vse do 16. 11. 2015. 2. Odvetnik udeleženca v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se z laičnimi pripombami v mnenje izvedenke ne misli spuščati, je pa izpodbijana odločitev nepravilna. Kot bistveno izpostavlja, da iz ugotovitev izvedenke ne izhaja, da bi udeleženec kogar koli ogrožal ter da se mora predmetna hospitalizacija presojati na podlagi konkretnih dogodkov, ki so do nje privedli, česar ob tokratni hospitalizaciji ni. Pretekli dogodki in sklicevanje na podatke o heteroanamnezi niso takšne vsebine in kvalitete, da bi zadoščali za odločitev o prisilni hospitalizaciji, če pa je sodišče ocenilo nasprotno, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Nož naj bi na oddelek prinesel oče, našli ga niso, torej ni dokazano, da bi udeleženec z njim kadar koli razpolagal. Dodatno navaja, da je ukrep predolg, saj bi se to dalo izvesti tudi v krajšem času ter z drugimi oblikami pomoči. Izpostavlja načelo sorazmernosti ter se sklicuje na ustavno zajamčene človekove pravice iz prvega odstavka 19., 35. in 51. člena URS. Zadržanje iz preventivnih razlogov po zakonu ni mogoče, zato poseg ni nujen in upravičen. V zvezi z omejitvami pravic navaja, da tudi tu niso podani zakonski pogoji za tako odločitev. Meni, da udeleženec z možnostjo klicanja ne more ogrožati zdravja ali življenja drugih ter ga tudi ni ogrožal, prav tako pa ne more povzročati škode. Klicana oseba klica ni dolžna sprejeti, še manj se je dolžna ravnati po navodilih klicatelja – udeleženca. Enako velja za ovadbo, ki so jo starši dali na policijo. Povedano velja tudi glede elektronske pošte in obiskov – obiskovalec se sam odloči, ali bo prišel na obisk ali ne, bolnišnica pa mora imeti izdelan sistem, ki preprečuje vnos nevarnih snovi v bolnišnico, ne pa, da se to zagotavlja prek omejitve obiskov, kar je grob poseg v ustavne pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne izpodbija tistega dela sklepa (1. točka izreka), ki se nanaša na omejitev udeleženčeve pravice pri izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, sàmo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. Bistveno v tej zadevi je, da tokratna prisilna hospitalizacija udeleženca ni prva. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, je v letu 2015 hospitaliziran že tretjič (prvič v maju 2015, dva tedna po tem, ko je bil izpuščen s petletnega prestajanja zaporne kazni; in drugič 25. 9. 2015). Obakrat je bil hospitaliziran zaradi ustrahovanja in groženj domačim ter v spremstvu policije in reševalcev. Na tokratno zdravljenje je (prostovoljno) pristal (list. št. 1), ker pa (tako ugotavlja izvedenka) so lečeči zdravniki ocenili, da v tem stanju ni zmožen podati dejanske privolitve, je bil uveden predmetni postopek. Višje sodišče je že v zadevi II Cp 765/2015 opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje. In prav za ta zadnji primer (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) gre tudi v obravnavani zadevi, tak primer pa je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr(1), zato je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

6. Pritožnik izrecno navaja, da se v ugotovitve izvedenke (in diagnozo) ne spušča. Po izvedenkinem mnenju gre pri udeležencu za akutno psihozo s fenomeni vplivanja na daljavo, nanašalnimi in preganjalnimi blodnjami ter halucinacijami telesnega občutka z blodnjavo razlago, ki povsem obvladujejo njegovo mišljenje in delovanje in do katerih je povsem neuvideven, zaradi česar sta njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Pritožba pravilno izpostavlja, da duševna bolezen/motnja sama po sebi ni razlog za izrek ukrepov po ZDZdr, toda ob tem nekritično spregleda, da je izvedenka pojasnila, da v takem bolezenskem stanju udeleženec napet, ogrožajoč in nevaren okolici, zlasti domači družini. Konkretni dogodki iz bližnje preteklosti (od maja 2015 do sedaj) so povzeti v razlogih izpodbijanega sklepa in jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, ker jih pritožba konkretizirano ne izpodbija. Enostavno ni mogoče mimo ugotovitve izvedenke, da je pri udeležencu podana visoka nevarnost ponovitve hudih nasilnih dejanj (po podatkih zdravstvene dokumentacije naj bi bil udeleženec do maja 2015 v zaporu, ker je zabodel očeta, od maja 2015 dalje pa je bil do staršev večkrat nasilen). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da ob trenutnem bolezenskem stanju udeleženca ni druge možnosti, kot je izrečeni ukrep. Res je, tik pred sprejemom na tokratno hospitalizacijo ni bilo nobenega konkretnega dogodka, ki bi bil povod zanjo, pa saj je udeleženec na zdravljenje prišel prostovoljno. So pa ti dogodki bili v neposredni preteklosti (september in oktober 2015 ter celo november 2015 – priloga C 2), in so se kazali tudi v obnašanju udeleženca ob pričetku naroka v tej zadevi, kar je zaznalo tudi sodišče ob zaslišanju udeleženca ter mu v nadaljevanju zato tudi omejilo pravico do izvajanja dokazov. Pritožbeni očitek o nekonkretiziranih dogodkih ogrožanja kot podlagi za izrek izpodbijanega sklepa torej ni utemeljen.

7. Vse povzeto jasno kaže, da udeleženec zaradi duševne motnje ogroža sebe in predvsem druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, torej ne more biti nobenega dvoma o tem, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da milejša oblika zdravljenja trenutno ne pride v poštev. Izvedenka je v podkrepitev predlaganega ukrepa ponudila vrsto argumentov, ki jih pritožnik ne izpodbija: neuvidevnost do zdravljenja; nesposobnost podati izjavo o zdravljenju; nujnost opazovanja razvoja bolezni, ki je tudi gensko pogojena; potreba po dodatni diagnostični opredelitvi; počasen dvig količine zdravil in sočasno spremljanje krvne slike udeleženca; ponoven poseg po drogah, kar bi poslabšalo psihozo in bi ponovno nasilno reagiral do svojcev. Pritožnik spregleda, da izrek trajanja ukrepa ni absoluten in je časovno zamejen do najdlje 9. 1. 2016, kar pomeni, da bo, če bodo za to izpolnjeni pogoji, udeleženec lahko izpuščen že prej.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z vsemi razlogi, ki jih je za izrek ukrepa(2) omejitve pravic do dopisovanja(3), uporabe elektronske pošte, sprejemanja obiskov in uporabe telefona navedlo sodišče prve stopnje. Pritožnik se spreneveda, češ da je od volje drugih (klicanega v primeru telefonskega klica, obiskovalca v primeru obiska itd.) odvisno, ali bodo klic sprejeli oziroma ali bodo prišli na obisk, pri tem pa spregleda, kar je bistveno, in to je, da se udeleženčevi domači (oče in mama) udeležencu ne zmoreta upreti in sodelujeta v bolezensko pogojenem procesu (list. št. 2). Oče je tako udeležencu v bolnišnico prinesel nož, starša sta v imenu udeleženca podala lažno prijavo na policijo itd., pišeta pritožbe po njegovem nareku itd. (list. št. 7), kar vse je povzeto tudi v drugem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Udeleženec starše nadleguje z vsemi možnimi komunikacijskimi sredstvi, jima grozi in ju ustrahuje, zato je izrek ukrepa (vključno s prepovedjo fizičnega stika – obiskov) na mestu.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 z dne 18. 3. 2015. Op. št. (2): Ta ukrep je sicer že potekel (izrečen je bil do 16. 11., ko je pritožnik vložil pritožbo), a to pritožniku ne jemlje pravice do pritožbe, ker je treba vselej presoditi, ali je za njihov izrek obstajala zakonska podlaga.

Op. št. (3): Ta seveda ne more posegati v udeleženčevo pravico do pravnega sredstva.