Jedro

Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.

Trditve o dogovoru o skupni gradnji je delno podal stranski intervenient v svoji vlogi z dne 3. 3. 2023, ko je navajal, da sta njegovemu očetu pri gradnji na sporni nepremičnini pomagala njegova starša. Vendar glede na to, da sodišče prve stopnje njegove stranske intervencije ni dopustilo, tudi njegovih navedb ni mogoče upoštevati kot trditev tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za stransko intervencijo A. A. (I. točka izreka), zavrnilo primarni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (II. točka izreka) in podredni zahtevek na povrnitve vlaganj (III. točka izreka), tožnici pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencem v znesku 2.043,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedena sodbo in sklep vlagata pritožbo tožnica in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo zvočnega prepisa v delu, kjer je razvidno, da je tast tožnice napisal pismo, iz katerega je razviden dogovor med pravdnima strankama glede sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje bi moralo dopustiti izvedbo tega dokaza, čeprav ga je tožnica predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker navedeni dokaz ni bil dopuščen, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov, pritožba uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da podredni zahtevek še sploh ni zapadel, ker tožencu sporne nepremičnine ne uporabljajo. Izpodbijana sodba razlogov o tem prav tako nima. Do prehoda koristi (iz naslova vlaganj) je po mnenju pritožbe že prišlo in sicer v trenutku, ko so stranke zahtevale delitve nepremičnine. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne zahteva, da graditelj izgubi posest, samo zato da bi smel dokazovati, da so solastniki obogateni. Neekonomično bi bilo, da bi stranka svoj zahtevek po tretjem odstavku 48. člena SPZ oz. 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavljala šele po pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku delitve nepremičnine.

Pritožba napada tudi sklep o zavrnitvi stranske intervencije sina tožnice, ki ima tako ekonomski kot pravni interes za predmetni postopek.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku tožnice ugodi v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo prerekajo navedbe iz pritožbe in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi stranske intervencije

6. Oseba, ki želi vstopiti v tujo pravdo kot stranski intervenient (199. člen ZPP), mora dokazati, da med njim in katerokoli stranko pravdnega postopka obstoji takšno pravno razmerje, zaradi katerega bi odločitev v konkretni zadevi lahko vplivala na pravni položaj intervenienta. Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.1 V sodni praksi ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo. Iz povedanega je jasno razvidno, da stranski intervenient v pravdi zasleduje svoj lastni interes.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, stranski intervenient ni izkazal pravnega interesa za vstop v predmetni pravdni postopek. Njegova trditvena podlaga glede pravnega interesa je bila zelo skopa. V svojem predlogu je navajal, da mu je tožnica dovolila dograditi stanovanjsko enoto in da v njej prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče. Pritožbene navedbe, da je posredni posestnik v sporni nepremičnini in da je njegovo razmerje do tožnice prekaristično, pa predstavljajo pritožbene novote, ki v postopku s pritožbo niso dovoljene (337. člena ZPP). Tako stranski intervenient ni ne navajal ne dokazal, kako utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.

O pritožbi zoper sodbo:

9. V obravnavanem primeru tožnica zahteva pridobitev lastninske pravice na podlagi 48. člena SPZ, ki ureja položaj neupravičene obogatitve, do katerega pride zaradi vlaganj v tujo nepremičnino. Po prvem odstavku tega člena tisti (graditelj), ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Gre za določbo, ki zaradi učinkov načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) graditelju podeljuje obogatitveni zahtevek proti lastniku, in sicer za toliko, kolikor je bil ta zaradi vlaganj obogaten. Za pravila vračanja se ob odsotnosti posebnih predpisov uporabljajo določbe neupravičene obogatitve v OZ.

10. V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zvočnega prepisa v delu, kjer je tožnica izpovedala o dogovoru o skupni gradnji in ni dopustila dokaza s pismom tasta tožnice, ki tak dogovor potrjuje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica substanciranih trditev v zvezi z dogovorom o skupni gradnji ni podala. Tožnica je navedla, da je postala solastnica sporne nepremičnine po sporazumu med zakoncema in da je v nepremičnino vlagala. Tudi kasneje, ko je bila na to pomanjkljivo trditveno podlago izrecno opozorjena s strani tožencev,2 trditev o dogovoru o skupni gradnji ni podala. V svojem zaslišanju je sicer res izpovedala, da je njen tast v pismu njenemu možu v letu 1975 napisal, da bo sporna hiša po smrti njegova, kar pa po oceni sodišča druge stopnje še ne predstavlja dogovora o skupni gradnji. Prav tako pa je zaslišanje stranke le eden od dokazov za dokazovanje spornih dejstev, manjkajoče trditvene podlage pa v nobenem primeru ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, prav tako tudi ne sklicevanje na priložene dokaze.3 Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima o tem v svoji odločbi zadostne razloge. Pravilno je upoštevalo pravočasno podano trditveno podlago in dokaze, ki so bili v tej zvezi priloženi.

11. Trditve o dogovoru o skupni gradnji je delno podal stranski intervenient4 v svoji vlogi z dne 3. 3. 2023, ko je navajal, da sta njegovemu očetu pri gradnji na sporni nepremičnini pomagala njegova starša. Vendar glede na to, da sodišče prve stopnje njegove stranske intervencije ni dopustilo, tudi njegovih navedb ni mogoče upoštevati kot trditev tožnice. Tudi v primeru, da bi bilo njegove trditve mogoče upoštevati, pa tožnica v svojih trditvah navaja vlaganja, ki so bila izvedena v letih 2017 do 2020 in ne tistih, ki so se nanašala gradbeno dovoljenje iz leta 1975 in pri katerih sta sodelovala starša tožničinega moža. 12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, ob pomanjkanju trditev in dokazov glede dogovora o skupni gradnji, izrecnem opozorilu toženke na to in zaslišanju strank, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

13. Pravilno je odločalo tudi o podrednem zahtevku na povrnitev vlaganj. Pritožba izpostavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da še njena terjatev ni zapadla, zmotno in navaja, da toženci lahko uporabljajo del sporne nepremičnine, saj tožnica uporablja le en del nepremičnine, prav tako pa so v nepravdnem postopku zahtevali delitve nepremičnine, kar po oceni pritožbe pomeni prehod obveznosti.

14. Sodišči prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem v celoti pravilno uporabilo materialno pravo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v primerih, kot je konkretni, do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal, ne pa že z zaključkom vlaganj (primerjaj II Ips 808/2007, VSL I Cp 723/2010, VSL I Cp 2527/2009, VSRS Sodba II Ips 268/2012 z dne 3.10.2013). Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi vlaganj ne more nastati oz. zapasti, še preden vlagatelj izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal. Napačno je stališče tožnice, da je njena terjatev zapadla s podajo predloga za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku, saj tožnica tudi še po tem datumu uporabljala predmetno nepremičnino. Ker tožnica nepremičnino, za katero zatrjuje, da je vanjo vlagala, še vedno uporablja, še ni prikrajšana in je zato njen zahtevek iz tega naslova preuranjen.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke in stranskega intervenienta kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

17. Toženci pa sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim niso doprinesli k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 L. Ude: komentar 199. člena ZPP v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 266. 2 V posledici česar izvedba materialno procesnega vodstva s strani sodišče prve stopnje ni bila potrebna. 3 VSRS sodba in sklep II Ips 170/2014 z dne 28.1.2014. 4 Čeprav je žig pooblaščenke na vlogi z dne 3. 3. 2023 tako pri tožeči stranki kot pri stranskem intervenientu, pa sodišče druge stopnje šteje, da gre za vlogo stranskega intervenienta, saj je tako navedeno v naslovu na prvi strani, prav tako pa je na koncu napisan kot vlagatelj le stranski intervenient.