Jedro

V tako imenovanem pospešenem postopku v zvezi z azilom ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.8.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, v nadaljnjem besedilu: ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Tožnik je kot razlog za priznanje azila navedel, da je po narodnosti Makedonec, rojen v Makedoniji, vendar pa sta njegova dedek in babica po narodnosti Bolgara, zaradi česar je tudi on na nek način bolgarske narodnosti, kar vedo tudi drugi ljudje iz njegovega domačega mesta. Iz tega naj bi izvirali njegovi problemi v izvorni državi oziroma kršitve njegovih temeljnih človekovih pravic do izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, pa tudi besedno poniževanje s strani policistov in odsotnost pomoči s strani pristojnih občinskih organov in njihova nedejavnost v zvezi z njegovimi pritožbami. Po mnenju sodišča prve stopnje teh razlogov, ki jih je tožnik navedel ob podajanju prošnje za azil, ne konkretizira niti v tožbi in ne navaja nobenih drugih podrobnosti oziroma okoliščin v zvezi z razlogom, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, niti ne predlaga in ne ponudi oziroma ne predloži nobenega dokaza. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je namreč izrecno navedel, da ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni politični skupini in je kot razlog za priznanje azila uveljavljal preganjanje izključno na podlagi zatrjevane narodnostne pripadnosti, ker da je "na nek način" poleg makedonske tudi bolgarske narodnosti, ker sta njegova dedek in babica bolgarske narodnosti. Tožena stranka, ki se je oprla na podatke iz tožnikovih navedb in tudi na poročila mednarodnih organizacij, ki jih je pridobila v upravnem postopku ter vpogledala, je po presoji sodišča prve stopnje povsem pravilno sklepala, da je očitno, da tožniku v izvorni državni ne grozi preganjanje, saj tudi iz navedenih poročil namreč ne izhaja, da bi bili v tožnikovi izvorni državi Republiki Makedoniji kakorkoli preganjani pripadniki bolgarske narodnostne manjšine niti, da bi bili kakorkoli diskriminirani. Tožena stranka tudi pravilno sklepa, na podlagi vpogledanih poročil, da v primeru, če bi bili Bolgari v Makedoniji res preganjani, tam ne bi ostala tožnikova starša, saj je eden izmed njiju prav tako očitno bolgarskega porekla. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za azil kot preganjanje uveljavljal neuresničevanje pravice do zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja ter nadaljnjega izobraževanja, ker da mu pristojni organi niso učinkovito nudili pomoči glede zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, pač pa so od njega vsakič, ko je prišel na Zavod za zdravstveno zavarovanje, zahtevali "nekakšne dokumente" in ga približno petkrat napotili, naj pride kasneje. Po mnenju sodišča prve stopnje se je tožena stranka utemeljeno oprla na podatke, ki jih je tožnik sam navedel v svoji prošnji za azil in je po presoji sodišča prve stopnje tudi v zvezi s tem njegovim argumentom pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, saj navedenih okoliščin, ki jih v prošnji za priznanje azila uveljavlja, tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče opredeliti kot takšnih dogodkov, ki bi utemeljevali strah pred preganjanjem, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju po določbi 1.a člena Ženevske konvencije, kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik v tožbi še očita, da tožena stranka sploh ni ocenila njegovih navedb, da je bil v izvorni državi preganjan in da bi bil tudi v primeru vrnitve preganjan. Vendar pa sodišče prve stopnje ne more slediti tem tožbenim očitkom, saj je nasprotno tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da je ta njegov argument očitno neutemeljen in da mu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. V zvezi s sklepanjem tožene stranke pa tožnik, razen svoje pavšalne trditve, da naj tožena stranka ne bi ocenila njegovih navedb o preganjanju v izvorni državi, ni navedel nobenih drugih podrobnosti in okoliščin, ki bi zatr jevano preganjanje kakorkoli dodatno konkretizirale in tako svojih ugovorov tožnik v zvezi s tem ni z ničemer obrazložil in ne pojasnil. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi ne izpodbija verodostojnosti pridobljenih poročil mednarodnih organizacij oziroma ne prilaga drugih, prav tako pa ne izpodbija ocene stanja v izvorni državi, ki ga je naredila tožena stranka na podlagi teh poročil. Tožnik v tožbi tudi ne navaja, v čem je subjektivni oziroma objektivni element njegove ogroženosti ostal neraziskan in s tem v zvezi ne ponuja in ne navaja nobenih dodatnih razlogov, okoliščin ali dokazov. Zato sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača njegov tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožena stranka svojo odločitev oprla na njegove navedbe pri podaji prošnje za azil v skladu z določbo 63.b člena ZAzil in na navedena poročila, ki jih citira in vsebinsko povzema v svoji obrazložitvi in ki so tudi po mnenju sodišča prve stopnje verodostojna. Sodišče prve stopnje tudi zavrača kot neutemeljene tožnikove tožbene navedbe, da bi bilo tudi, če bi bila sicer vrnitev tožnika v izvorno državo objektivno varna, potrebno v okviru rednega azilnega postopka ugotoviti, ali je varna konkretno za tožnika, saj za takšne navedbe tožnik ne ponuja nobenega dokaza in jih v tožbi le posplošeno uveljavlja. Pri tem sodišče prve stopnje tudi pripominja, da kljub temu, da je tožnik v tožbi v upravnem sporu zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje ni zavezano soditi na glavni obravnavi, če tožnik, kot v konkretnem primeru, ne navede konkretnih okoliščin in konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera. Tožbeni ugovori glede tega, ali se tožnikove navedbe o odsotnosti možnosti za zaposlitev ali nadaljevanje študija po pridobitvi srednje izobrazbe za poklic zlatar ter odsotnosti zdravstvenega zavarovanja v tožnikovem primeru nanašajo (nakazujejo) na ekonomske pravice, kot to navaja tožena stranka, ko ocenjuje, da posredno nakazujejo na ekonomske razloge za zapustitev izvorne države, pa po presoji sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ne vplivajo, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe nedvomno razvidno, da jo je tožena stranka oprla na razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer, da tožniku očitno v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je pravilna in da temelji na zakonu tudi izpodbijana odločba in da je tožba neutemeljena. Zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ji omogoča, da o prošnji za azil odloči takoj na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje za azil. Tako lahko tožena stranka ravna le v primerih, kadar je mogoče na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V njegovem primeru pa tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. Glede na njegov položaj bi tako tožena stranka morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za zapustitev izvorne države. Ne morejo pa držati ugotovitve tožene stranke in kasneje sodišča prve stopnje, da naj bi mu v izvorni državi ne grozilo preganjanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejanske ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Makedoniji) ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Iz tožnikove vloge oziroma njegove izjave ob sprejemu vloge na zapisnik izhaja, da ni bil v Makedoniji preganjan. Kot razlog za priznanje azila pa je navedel, da je na nek način bolgarske narodnosti in da naj bi izvirali njegovi problemi v izvorni državi oziroma kršitve njegovih temeljnih človekovih pravic do izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, pa tudi besedno poniževanje s strani policistov in odsotnost pomoči s strani pristojnih občinskih organov in njihova nedejavnost v zvezi z njegovimi pritožbami, prav iz dejstva, da je take narodnosti. Iz poročil, ki jih navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje in so v upravnih spisih, ne izhaja, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da bi bili v tožnikovi izvorni državi Makedoniji kakorkoli preganjani pripadniki bolgarske narodnostne manjšine, niti, da bi bili kakorkoli diskriminirani.

Tožena stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno sklepa na podlagi vpogledanih poročil, da v primeru, če bi bili Bolgari v Makedoniji res preganjani, tam ne bi ostala tožnikova starša, saj je eden izmed njiju prav tako očitno bolgarskega porekla. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi zaradi tega, ker so mu kršene njegove temeljne človekove pravice do izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar naj bi tudi zaprosil za azil, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da so glede na navedeno tožnikove neizkazane izjave o njegovem preganjanju s strani policije in oblasti v izvorni državi neutemeljene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na oceno stanja v Makedoniji v zvezi z izobraževanjem, zaposlovanjem in zdravstvenim zavarovanjem. Tožena stranka je pri svoji presoji upoštevala aktualna poročila mednarodnih organizacij o stanju na navedenih področjih v Makedoniji, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačno sklepanje v zvezi z oceno stanja na navedenih področjih v tožnikovi izvorni državi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.