Jedro

Takrat veljavni 3. člen ZKZ je določal, da je določitev zemljišč, primernih za kmetijsko predelavo ali za drug namen, možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti. Tudi sedaj veljavna 2. in 3. člen ZKZ določata, da se kmetijska zemljišča določijo s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ je kmetijski inšpektor pristojen prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo kmetijske inšpekcije št. 0611-4757/2009-8 z dne 20. 1. 2010 (1. točka izreka), zavrgel njegov predlog za ustavitev inšpekcijskega postopka (2. točka) in zavrnil zahtevo za vrnitev stroškov postopka (3. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je kmetijska inšpekcija z inšpekcijsko odločbo z dne 20. 1. 2010 tožniku izrekla ukrepe po 107. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ker je ugotovila, da se kmetijska zemljišča parc. št. 281, 374-del (1. lokacija) in parc. št. 505/3-del, 483, 2316/8 (2. lokacija), vse k. o. ... ne uporabljajo v skladu z namenom. V inšpekcijskem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so navedena zemljišča po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Ribnica 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Ribnica 1986-1990 (Uradni list RS, št. 42/03) in PISO Občine Ribnica opredeljena kot območje kmetijskih zemljišč K-1, uporaba teh zemljišč, ki ni v skladu s tem namenom, pa je v nasprotju s 4. členom ZKZ.

Tožnik je predlog za obnovo postopka utemeljeval z ortofoto posnetki obravnavanega območja in s podatki o evidenci rabe, s katerimi je dokazoval, da v obdobju med letoma 2000 in 2009 ni prišlo do spremembe namenske rabe zemljišča. Skliceval se je na aplikacijo GERK, v kateri so vse parcele opredeljene kot pozidano in sorodno zemljišče in ne kot kmetijsko zemljišče, območje parcel 505/3-del, 483 in 2316/8, vse k. o. ..., pa naj ne bi bilo kmetijsko zemljišče, pač pa v letu 2000 gozdno zemljišče. Upravni organ je sklicevanje na podatke o drugačni dejanski rabi kmetijskih zemljišč od njihove namenske rabe zavrnil kot neupoštevne, predlog za obnovo postopka pa zavrnil na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Predlog za ustavitev inšpekcijskega postopka je prvostopenjski upravni organ zavrgel, ker je bilo o stvari z odločbo z dne 20. 1. 2010 že pravnomočno odločeno. Odločitev o stroških je oprl na drugi odstavek 113. člena ZUP.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil. Med drugim je zavrnil tožnikovo sklicevanje na evidenco GERK in v zvezi s tem pojasnil, da gre za evidenco dejanske rabe, ki je namenjena izvajanju kmetijske politike, ni pa to predpis, s katerim se v skladu z 2. in 3. členom ZKZ določa namembnost zemljišč kot kmetijskih. Ker se območja namenske rabe prostora določijo s prostorskim planom občine, je kot neupoštevno v tem postopku zavrnil pritožbeno navedbo, da zemljišča niso primerna za kmetijsko rabo. Glede na pooblastila, ki jih kmetijskemu inšpektorju daje 107. člen ZKZ, je zavrnil tudi tožnikov ugovor zoper izrečeni inšpekcijski ukrep vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil predlog za obnovo postopka, v katerem mu je bilo naloženo, da mora navedena zemljišča spremeniti tako, da odstrani hlodovino in parkirana vozila ter zemljišče nasuje s plodno zemljo in zatravi. Zatrjuje, da obravnavanih zemljišč ni spremenil iz kmetijskih v nekmetijska. Zato meni, da mu tudi inšpektor ne bi smel naložiti, da jih spremeni v kmetijska zemljišča. Iz ortofoto posnetkov naj bi bilo razvidno, da med letoma 2000 in 2009 zemljišče na območju parcel št. 274 in 281 k. o. ... ni bilo kmetijsko, pač pa neplodno zemljišče, utrjeno in nasuto z gramozom. Iz podatkov GERK pa naj bi izhajalo, da je raba zemljišča 274 in 281 k. o. ... opredeljena kot „pozidano in sorodno zemljišče – šifra 3000“ in ne kot kmetijsko zemljišče. Te dokaze bi po tožnikovem mnenju moral inšpekcijski organ upoštevati po uradni dolžnosti, ker niso bili upoštevani pa naj bi bil podan razlog za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP.

Meni, da s sprejemom prostorskega akta zemljišče še ne postane kmetijsko zemljišče, z njim je določena le bodoča namenska raba, sicer bi morali vsi lastniki zemljišč, ki so opredeljena kot kmetijska, na njih zagotoviti kmetijsko pridelavo. Navaja, da sporne parcele še pred sprejemom prostorskih aktov niso bile primerne za kmetijsko pridelavo in da na to dejstvo ne more vplivati niti opredelitev teh zemljišč kot kmetijskih. Inšpekcijski ukrep naj bi tožnika silil, naj zemljišča spremeni v neko novo stanje, česar naj zakon ne bi dopuščal. Toženki očita, da napačno razume 107. člen ZKZ. Sklicuje se na besedilo 2. in 3. člena ZKZ, ki je veljalo v času izdaje inšpekcijske odločbe in meni, da je dejanska raba zemljišča pravno odločilna okoliščina. Neutemeljena naj bi bila tudi prepoved skladiščenja hlodovine, saj je odlaganje in skladiščenje hlodovine na gozdnem in kmetijskem zemljišču pogost in tradicionalen pojav, k skladiščenju hlodovine pa sodi tudi dostop s stroji.

Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o zavrženju predloga za ustavitev postopka na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), saj se 129. člen ZUP nanaša le na primere odločanja o pravicah in obveznostih, ne pa na vodenje izvršilnega postopka. Upravnemu organu očita tudi napačno vročitev odločbe organa druge stopnje. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, obnovi inšpekcijski postopek, končan z odločbo št. 0611-4757/2009-8 z dne 20 1. 2010, odločbo odpravi in postopek ustavi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavani zadevi je zato bistveno, ali obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ki ga je tožnik uveljavljal, torej novo dejstvo ali nov dokaz.

Iz navedene določbe izhaja, da mora organ nove dokaze oceniti le z vidika dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo dokončne odločbe, in presoditi, ali so taki, da bi lahko že v prejšnjem postopku, če bi bili znani in uporabljeni, pripeljali do drugačne odločitve. Šele če bi bila v konkretni zadevi ta presoja drugačna, bi moral upravni organ izdati sklep, da se obnova dovoljuje, in določiti, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi (prvi odstavek 268. člena ZUP). Po izdaji tega sklepa pa bi moral ponoviti prejšnja dejanja v postopku, na katere vplivajo obnovitveni razlogi (drugi odstavek 269. člena ZUP), med drugim izvesti tudi predlagane nove dokaze.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnikov predlog zavrnjen, saj je upravni organ ocenil, da okoliščine, ki jih je navedel v zvezi z novimi dejstvi in dokazi, niso taki, da bi lahko vplivali na drugačen izid omenjenega inšpekcijskega postopka, končanega z odločbo z dne 20. 1. 2010. Ker med strankama ni sporno, da so bila obravnavana zemljišča tudi v času izdaje inšpekcijske odločbe z občinskimi akti opredeljena kot kmetijska zemljišča, se tudi sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločitve, potrjenimi z razlogi organa druge stopnje, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Takrat veljavni 3. člen ZKZ je namreč določal, da je določitev zemljišč, primernih za kmetijsko predelavo ali za drug namen, možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti. Tudi sedaj veljavna 2. in 3. člen ZKZ določata, da se kmetijska zemljišča določijo s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ je kmetijski inšpektor pristojen prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Med strankama ni sporno, da so bila ob času ogleda kmetijskega inšpektorja zemljišča z občinskimi akti opredeljena kot kmetijska zemljišča. Z zatrjevanjem, da zemljišča niso primerna za kmetijsko pridelavo pa tožnik po vsebini izpodbija zakonitost opredelitve teh zemljišč kot kmetijskih z občinskimi planskimi prostorskimi akti.

Tožnik tudi ne navaja in ne dokazuje, da je bilo s predpisom dovoljeno izkoriščanje obravnavanih kmetijskih zemljišč v druge namene. Ker morebitna drugačna dejanska raba zemljišča ni pravno odločilna, je pravilno tudi stališče upravnega organa, da zatrjevanje in dokazovanje drugačne dejanske rabe obravnavanih zemljišč, ne more pripeljati do drugačne odločitve v inšpekcijskem postopku. Navedbe o nepravilni uporabi predpisov glede opredelitve kmetijskega zemljišča, ki so veljali v času izdaje inšpekcijske odločbe, pa samo po sebi tudi ne utemeljujejo okoliščin uveljavljanega obnovitvenega razloga. Enako velja glede zakonitosti izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Ker je inšpekcijski postopek pravnomočno končan (odločba z dne 20. 1. 2010 je postala pravnomočna 7. 2. 2010), tožnikov predlog za obnovo tega postopka pa je bil zavrnjen, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o napačnem zavrženju predloga za ustavitev inšpekcijskega postopka. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o „inšpekcijsko upravnem izvršilnem postopku“. Iz tožnikove vloge, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je namreč razvidno, da je tožnik inšpekcijskemu organu predlagal, naj obnovi inšpekcijski postopek in ga ustavi. Tožnik je torej predlagal ustavitev postopka, v katerem se odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, o tem pa je bilo že pravnomočno odločeno.

Nepravilna vročitev odločbe druge stopnje tožniku namesto njegovemu pooblaščencu na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivala, tožnik zaradi te kršitve tudi ni bil prikrajšan za sodno varstvo, saj je tožbo vložil, sodišče pa je o njej tudi po vsebini odločilo.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.