Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tisti zakonec, ki je lastnik stanovanja, ne more zahtevati izselitve od drugega zakonca, vse dokler traja njuna zakonska zveza. To lahko stori le v izjemnih primerih, takrat, ko so podani krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se mora izseliti iz dvosobnega stanovanja št. 4 v I. nadstropju stanovanjskega bloka, ki stoji na parc. št. 278 k.o. .... Zavezalo ga je tudi, da mora tožnici povrniti 43.346,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1999 dalje. Zoper to sodbo se pritožuje toženec, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. O tem, ali je tožnica tožencu ponudila sklenitev najemne pogodbe, namreč molči. Določba 58. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) se uporablja za tistega, ki stanovanje nezakonito uporablja. Toženec se je v stanovanje vselil v dogovoru s svojo ženo in v tem stanovanju vseskozi živita skupaj, njuna zakonska zveza pa tudi še traja. Nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zakonca, ki živita skupaj v stanovanju v primeru, ko je lastnik stanovanja eden od njiju, skleniti najemno pogodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 58. čl. SZ. Toženec s tožnico res ni sklenil najemne pogodbe. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da sporno stanovanje nezakonito uporablja. Stranki sta namreč zakonca, med pravice in dolžnosti zakoncev pa spada tudi sporazumna določitev skupnega prebivališča (47. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). To pomeni, da tistemu, ki skupaj s svojim zakoncem uporablja stanovanje, ki spada v njegovo posebno premoženje, ni treba skleniti najemne pogodbe. Podlaga za uporabo tega stanovanja je namreč zakonska zveza in iz nje izhajajoča pravica, da zakonca sporazumno določata skupno prebivališče. Zato tisti zakonec, ki je lastnik stanovanja, ne more zahtevati izselitve drugega zakonca, vse dokler traja njuna zakonska zveza. To lahko stori le v izjemnih primerih, takrat, ko so podani krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe (53. čl. SZ). Ker pa zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Velja pa opozoriti, da bo moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) od tožnice zahtevati, naj dopolni tožbene navedbe glede morebitnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče odpovedati najemno pogodbo.