Jedro

Datum prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 19. 8. 2019, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas od 20. 8. 2019 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2019).

V letu 2019 je bila toženka dejanska delodajalka tožnika 9 mesecev, zato je pravilna prvostopenjska presoja, da mu dolguje 9/12 regresa (četrti odstavek 131. člena in prvi odstavek 161. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča tretjič.1 Na podlagi sodne odločbe pritožbenega sodišča Pdp 816/2022 je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju dolžno odločiti o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 19. 7. 2019 do 30. 9. 2019 ter o pravicah v zvezi s tem, o regresu za letni dopust za leti 2014 in 2019, o tožbenem zahtevku, o katerem še ni odločilo, pa izdati dopolnilno sodbo.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 20. 8. 2019 do 30. 9. 2019 za polni delovni čas, za opravljanje dela voznika težke mehanizacije. Toženki je naložilo, da mu za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. Iz naslova regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 574,20 EUR mu mora obračunati akontacijo dohodnine in plačati neto znesek z obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila. Sodišče je zavrnilo višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2019 do višine 1.356,70 EUR in zahtevek za plačilo regresa za leto 2014 do višine 1.356,70 EUR. Glede tožbenega zahtevka, o katerem je bilo dolžno izdati dopolnilno sodbo, je odločilo tako, da je za obdobje od 20. 5. 2012 do 14. 8. 2014 zavrnilo zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in plačilo razlik v plačah in regresih za letni dopust, ter zavrglo tožbo za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012. 3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe. Očita, da ni ustrezno obrazložen. V obsežnih pritožbenih navedbah povzema vsebino sodnih odločb, izdanih v tej pravdi. Ne strinja se s stališči revizijskega sodišča (VIII Ips 12/2022) in pritožbenega sodišča (Pdp 816/2022). Odločitev, da mora tožniku plačati razlike v plačah in regresih, je napačna, sama s seboj v nasprotju in posega v 22. ter 74. člen URS. Vrhovno sodišče je v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021 obrazložilo, da nezakonito delovanje družbe IPS (dejstvo, da ni bila registrirana za posredovanje delovne sile) ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja. V nasprotju s tem stališčem pa je v tej pravdi štelo nezakonito delovanje IPS kot okoliščino, ki kaže na obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko. Odstopa od svojega stališča revizijsko sodišče ni obrazložilo, zato je kršilo 22. člen URS. Ob materialno pravnem naziranju, da gre za posredovanje delavcev s strani IPS, bi bila odgovornost toženke milejša (le subsidiarna). Toženka sicer vztraja, da je bila z IPS v podjemnem razmerju, vendar pa tudi v primeru, če se njuno razmerje obravnava kot posredovanje delavcev, niso podani razlogi za uporabo najstrožje sankcije, t. j. naložitev odgovornosti toženki, kot da je dejanska delodajalka tožnika. Gre za poseg v 74. člen URS, sodišča pa niso opravila testa sorazmernosti. Tožnik je imel minimalne pravice delovnega prava zagotovljene pri svojem dejanskem in formalnem delodajalcu (družbi IPS). Zmoten je zaključek, da so bili v razmerju med tožnikom in toženko podani elementi delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v zadevi VIII Ips 12/2022, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu že pravnomočnega dela sodne odločbe Pdp 816/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je odgovorna tožniku za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje že pravnomočni odločitvi o tem, da je tožniku dolžna plačati razlike v plačah (za čas od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019) in regresih za letni dopust (za leta 2015 do 2018). Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijani del sodbe ni ustrezno obrazložen, ker ne vsebuje pravno relevantnih dejstev (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil mogoč, saj je delno ugoditev tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge.

8. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na individualni akt, iz katerega bi izhajalo, zakaj je štelo, da je bil tožnik od 20. 8. 2019 do 30. 9. 2019 v delovnem razmerju s toženko. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo napotilo pritožbenega sodišča, da mora ugotoviti datum, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri družbi IPS, in da do tega dneva tožnik ne more tudi od toženke zahtevati obstoja delovnega razmerja, prijave v socialna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco. Datum prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 19. 8. 2019, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas od 20. 8. 2019 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2019).

9. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 160/2019, je imel tožnik z družbo IPS sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik težke mehanizacije. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka. Skladna tej ugotovitvi je odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko na delovnem mestu voznik težke mehanizacije (za čas od 20. 8. 2019 do 30. 9. 2019).

10. Za presojo izpodbijanega dela sodbe ni pomembna sicer pravilna pritožbena navedba, da je tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja s toženko do 18. 7. 2019 že pravnomočno zavrnjen. Kot je bilo obrazloženo že v predhodnih instančnih sodnih odločbah, je takšna odločitev posledica tega, da delavcu ni mogoče priznati istočasnega obstoja delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, kar pa ne izključuje toženkine odgovornosti za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja.

11. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje odločitvi glede regresa za letni dopust za leto 2019. V tem letu je bila toženka dejanska delodajalka tožnika 9 mesecev, zato je pravilna prvostopenjska presoja, da mu dolguje 9/12 regresa (četrti odstavek 131. člena in prvi odstavek 161. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo toženkin podatek o višini regresa, ki ga je izplačala delavcem za to leto in podatek FURS-a o regresu, ki ga je tožnik za to leto že dobil, ter mu prisodilo plačilo regresa v višini razlike med tema podatkoma.

12. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka, ki tudi sicer s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki določa, da v sporih o obstoju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Izdane sodne odločbe: Pd 160/2019 z dne 5. 10. 2020 v zvezi s Pdp 626/2020 z dne 21. 4. 2021 in VIII Ips 12/2022 z dne 20. 12. 2022; Pdp 816/2022 z dne 13. 7. 2023.