Jedro

Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Republike Slovenije, Ministrstvo A., z dne 17. 8. 2012 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 10. 10. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.773,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno navaja, da je šlo v konkretnem primeru za fiktivne okoliščine in listine, ki naj bi bile prirejene tem navideznim okoliščinam, s katerimi je tožena stranka utemeljevala delovne potrebe, zaradi katerih je bil tožnik premeščen v B. Policijske uprave C. Tekom postopka je pojasnjevala, da je bil eden izmed bistvenih razlogov za sklenitev dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja s tožnikom ta, da bi po določbah ZUJF kar šestim javnim uslužbencem B. Policijske uprave C. (v nadaljevanju center) prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, prav tako še enemu višjemu policistu po projektu „D.“, kar pomeni, da bi center izgubil sedem zasedenih delovnih mest, kar bi ogrozilo izvajanje nekaterih konkretnih delovnih procesov. S tožnikom z dolgoletnimi izkušnjami bi bilo zagotovljeno nemoteno izvajanje osnovnih in potrebnih delovnih procesov v centru.

Tožena stranka poudarja, da je delovno mesto komandirja policijske postaje takšne narave, da ne more biti ukinjeno ali nezasedeno. Nepomembno je tudi, s kakšno oceno je bilo ocenjeno tožnikovo delo, nikoli ni izpostavila, da s tožnikovim delom ne bi bila zadovoljna, saj je ravno zaradi njegovih kvalitet, izkušenj in profila sklenila z njim dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi nemotenega delovnega procesa v organu. Poudarja, da je šlo za nadaljevanje delovnega razmerja v policiji in ne za nadaljevanje delovnega razmerja na konkretnem delovnem mestu. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično in pristransko vse izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, označilo za neverodostojne, neprepričljive in nesigurne, popolnoma pa je sledilo izpovedi tožnika kot šibkejši stranki.

Opozarja, da v skladu z obstoječo sodno prakso sodišče ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. Sodišče je pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen. Sklicuje se na sodno prakso (Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015, Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014, Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 266/2015 z dne 27. 8. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija sklep policije z dne 17. 8. 2012, s katerim je bil s 1. 9. 2012 premeščen na delovno mesto policijskega inšpektorja v B. Policijske uprave C., in sklep Komisije za pritožbe z dne 10. 10. 2012, s katerim je bila njegova pritožba zoper sklep o premestitvi zavrnjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zasedal delovno mesto komandirja Policijske postaje E. in da je ob uveljavitvi Zakona o ravnotežju javnih financ (ZUJF, Ur. list RS, št. 40/2012 in naslednji) dne 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF dne 16. 7. 2012 sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja od 31. 7. 2012 do 31. 7. 2014. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka s sklepom z dne 17. 8. 2012 tožnika premestila s 1. 9. 2012 na delovno mesto policijskega inšpektorja v Policijski upravi C. 7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri premestitvi tožnika šlo za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepov ugodilo.

8. V 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji) je določeno, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Sodišče torej ne ugotavlja, ali je bila odločitev za premestitev smotrna oziroma, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo organov oziroma ali je bilo delo po premestitvi bolj smotrno oziroma učinkovito. Za zakonitost premestitve po 3. točki drugega odstavka 149. člena ZJU pa je poleg zahteve po ustrezni obrazloženosti sklepov o premestitvi pomembno, da zatrjevani razlog za premestitev obstaja oziroma da ni navidezen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve bolj učinkovitega in bolj smotrnega dela organa. Svojo odločitev ni oprlo le na izpoved tožnika, temveč tudi na izpoved priče F.F., tedanjega … Policije. Do njunih izpovedi se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo. Pojasnilo je, zakaj izpovedim tožnika in priče verjame, izpovedi priče G.G. pa ne. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU.

10. Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala utemeljene razloge za tožnikovo premestitev, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi katerih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično in pristransko ocenilo izpovedi prič G.G. in H.H., saj iz obrazložitve jasno izhaja, zakaj izpoved priče G.G. ne ocenjuje kot povsem verodostojno, predvsem glede na izpoved priče F.F. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala zatrjevanega razloga za premestitev.

11. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).